Slovenske novice - Sreda, 14.06.06 – Boštjan Fon: Trenutno avtobusi ne morejo do koče na Gozdu
Slovenske novice, sreda, 14. junija 2006
Življenje v objektivu
Iz doline do večnosti
Juhuhu, že čez kratkih ducat let se boste lahko na Vršič iz Kranjske Gore peljali po novi cesti — Trenutno avtobusi ne morejo do koče na Gozdu, delavci, ki malo nižje obnavljajo most, pa se bojijo tresljajev, ki bi porušili konstrukcijo — Sol, posipana pozimi, se spomladi zažira v vsako poro ceste, ki so jo začeli graditi leta 1915 — Nekateri so za popolno zaporo, drugi za polovično, kako bi jo obnovili v celoti, pa ne ve nihče
Ovinkasto cesto proti prelazu Vršič so začeli graditi maja 1915, med prvo svetovno vojno, potem ko se je Italija opredelila za nasprotnico Avstro-Ogrske. Težaško delo iz Kranjske Gore je bilo namenjeno 12.000 ruskim ujetnikom. Gradili so tudi protilavinske stebre, ki naj bi cesto zavarovali pred plazovi, a je s pobočja Mojstrovke prigrmel tako silen plaz, da je pokopal 110 ruskih vojnih ujetnikov in šest ali sedem stražarjev. Plazovi cesti, ki je postala ena najbolj znanih ovinkastih poti čez prelaze v Alpah, niso prizanašali. Niso se menili za državno ureditev, kaj šele za razprtije lokalne politike, ki še toliko desetletij po izgradnji ni našla razumne rešitve za ljudi, ki jo potrebujejo.
Plužiti ali ne? Zadnje štiri zime kljub trudu cestnih delavcev prelaz ni stalno odprt. Zadnjo zimo je bilo možno priti preko le 42 dni od novembra 2005 do konca marca 2006. Smisel ali nesmisel plužiti in posipati, poleg tega pa še soliti cestišče? Mostovi, oporni zidovi, obcestni jarki in vrste granitnih kock vpijejo o nesmislu in se skrušeno sesedajo sami vase. Obnova se že opravlja. Kilometer ceste na leto. Kilometer po kilometer in cesta republiškega reda bo do vrha obnovljena v ducat letih. Preveč!
»Cesta je za najino malo družinsko podjetje zelo pomembna,« pravita Tanja in Marko Čufar iz Gozda - Martuljka, ki imata od leta 1991 v najemu kočo na Gozdu. Parkirišče ob njej sameva, kajti gostov, še največ se jih je v preteklosti do tja pripeljalo z avtobusom, ni od nikoder. Čez Vršič se z avtobusom trenutno ne da peljati. »Mimo gradbišča se ne zmorejo preriniti,« pravi Tanja in doda, da jih imajo na ministrstvu za promet, na občini Kranjska Gora in direkciji za ceste zaradi spraševanja, kdaj bo konec obnove, vrh glave: »Odpovedujemo skupine, ker se do nas ne da priti z avtobusom. Saj ne veš, kaj bi storil.«
Čufarjeva poznata cesto do zadnje granitne kocke: »Vršiška cesta bi zaradi zgodovinske vrednosti, pomembnosti za nas na tej strani in Trentarje na drugi ter specifične lepote, ki je ni najti drugod, morala imeti tak pomen za državo, kot ga imajo avtoceste,« je odločen Marko: »Treba se je dogovoriti o načinu koriščenja ceste v zimskem in poletnem času, ne pa da so se nam pričeli podirati mostovi. V štirih letih, odkar cesto solijo, so se podrli štirje. Ni treba biti posebno pameten, da bi ugotovil, od kod naši cesti najbolj grozi.« Dodajamo: zakaj ne bi nad njo tam, kjer se pozimi podričajo v dolino plazovi, izgradili galerije in tako obvarovali cestišče?
Most tik pod kočo na Gozdu je prevezan z žičnimi vrvmi. Ogrodje se je začelo sesuvati zaradi erozije podlage pod in ob konstrukciji mosta ter soli, ki je po štirih zimah napadla vsako poro mojstrovine ujetniških ruskih rok. Franc Mohor, gradbeni delovodja s tridesetletno prakso, ob polovični zapori zmajuje z glavo: »Vse bi morali pripraviti za obnovo in nato popolnoma zapreti cesto. Lažje bi bilo za logistiko, manj nevarno za delavce, pa še hitreje bi vse potekalo.« Pravi, da tresljaji privedejo do sesutja mostu, toda konstrukcijo bodo po ojačitvi odprli za enosmerni promet tudi za avtobuse. Že zdaj koga, ki spregleda prometni znak pred hotelom Erika, previdno prepeljejo na drugo stran. Le nekaj deset metrov, tik pod kočo, je drugi most, ki na pogled kaže bolj optimistično podobo. Delovodja Mohor hitro pokaže na velike razpoke ob vencu.
Vsako od 48 serpentin bi morali izkopati v celoti, naliti betonsko ploščo in vrniti granitne kocke. Enak postopek s podložno betonsko ploščo je treba opraviti na mostovih. Asfalt je na prvih kilometrih iz Kranjske Gore prijeten, a še pred Rusko kapelico postane nadvse zanikrn. Oporni zidovi izgubljajo moč. Galerije bi rešile veliko težav. Ni treba veliko: pogledati okoli sebe, v italijanske Alpe, ali vprašati v Avstrijo ali Švico. Predvsem pa je treba imeti voljo, a je od državnega vrha tja do lokalnih funkcionarčkov za vršiško cesto skoraj ni najti. Le Cestno podjetje Kranj se trudi za kolikor toliko spodoben in varen promet preko Vršiča.
Cesta čez prelaz Vršič je potrebna korenite obnove, toda ne en kilometer na leto! Ob današnji tehniki se ruski ujetniki, ki so cesto gradili večinoma z golimi rokami, obračajo v grobu!
Boštjan Fon