David Kadunc: Je mogoče v 24. urah? Da! ... sem vmes obiskal še hribček ali dva
GPS je pokazal: 115,2 km z 10.235 m vzpona in 7.745 m spusta
Že pred dvemi leti sem se podal na pot iz Ljubljane do Bohinja in že takrat sem vedel, da bo potrebno nekaj podobnega še ponoviti, saj je pot enostavno prelepa, da bi jo kar pustil …hehehehe.
Odločitev pa je padla zelo na hitro, tako rekoč čez noč.
Tokrat sem se podal prav iz osrčja Ljubljane in sicer z Ljubljanskega gradu – s hriba, kot se za hribovca spodobi – od koder sem se nekaj minut pred 5. uro zjutraj podal proti Gorenjski. Da pa stvar ne bi bila preveč enostavna, sem vmes obiskal še hribček ali dva. Vse skupaj pa sem še začinil z vprašanjem: “Je mogoče v 24. urah?”
Na nebu še trda tema, ko sem se spustil v Ljubljano in jo mahnil čez tržnico, ki se je počasi prebujala in kjer dobim prve začudene poglede. Pozdravim še dr. Prešerna in že grem proti prvemu vrhu in sicer na Šišenski hrib.
Celotna objava na David.Kadunc.si >>>
Sledi spust v Mostec in do Koseškega bajerja, kjer se že začne svitati. Sledi še nekaj kilometrov asfalta z vzponom na Toško čelo, kjer sem štartal pred dvemi leti.
Počutje je odlično tako, da sem kar letel proti Katarini – Topol nad Medvodami in naprej po čudoviti gozdni poti na Grmado in Tošč.
Še posebej uživaški je spust po ozki gozdni poti proti vasi Selo, kjer se začne krajši vzpon proti Pasji ravni. Nikjer se kaj dosti ne ustavljam saj imam vse s seboj, čeprav se Salomonova “kamela” kar hitro prazni in že počasi kliče na ponovno polnjenje. Vmes si privoščim še kakšno ploščico.
S Pasje ravni sledi ponovno uživaški spust do Bukovega vrha, kjer sem imel pred dvemi leti kar nekaj orientaciskih težav, kakor tudi s spustom v Poljane. Tokrat seveda teh težav ni tako, da lahko “mirno” letim v Poljansko dolino. Skozi pa imam nekje v podzavesti tistih 24-ur.
Tukaj tudi stoji edina trgovina na poti tako, da si vzamem čas za krajši postanek in obnovim vsa zaloge ter si privoščim še sendvič s pršutom. Od tukaj pa se pot, po kilometru ali dveh ravnine, več ali manj vseskozi vzpenja do Blegoša. Vmes pa še skok na Malenski vrh, ki pa to ni bil, kar sem opazl šele doma na GPS. (Sedaj vem, da cerkvica na vrhu hriba ne predstavlja vrha – vrh se skriva par sto metrov v gozdu. Pa, nič zato.)
Na cesti proti Blegošu pri Gorenji Žetini, kjer se nahaja izvirček ponovno napolnim zaloge, saj je že pošteno vroče “kamela” pa se kar suši.
Sledi še direktni vzpon na Blegoš, kjer me pričaka čudovi razgled.
Vročina je huda, tako imam superge že čisto premočene, ampak ne od kakšne luže, temveč mi po nogah teče znoj naravnos v superge. Pri koči si privoščim zasužen radler in že grem proti Poreznu oziroma prej še na Črni vrh – smučišče Cerkno. Pot po gozdu od Blegoša do Črnega vrha je res lepa in tekaška.
Pot od Črnega vrha do Porezna se je ponovno izkazala zame za najnapornejšo. Sicer ne vem zakaj, saj ni “nič posebnega”, verjetno pa je svoje naredila tudi vročina. Z malo večjimi napori tako dosežem Porezen (pred tem pa skočim še na Medrce), kjer me ponovno pričakajo prelepi razgledi, v koči pa pošteno zaslužena “grenivka”.
Že na Poreznu mi je bilo jasno, da je projekt izvedljiv v 24 urah, hkrati pa je Andreja izrazila željo, da zadnji del poti opravi z mano.
Sledil je spust proti Petrovemu Brdu, kjer svojo izsušeno “kamelco” ponovno napolnim si privoščim radler, oskrbnik Rudi pa me še časti, čudovit domači izotonik. “Res, hvala, ti!”. Ker sem imel časa dovolj si tukaj privoščim malo daljšo pavzico, tako da še kakšno rečemo potem pa po poti, ki je vsem dobro znana iz GM40.
Tako je sledil vzpon na Koblo in nato naprej na Črno prst.
Na Črni prsti srčam Slavkota Prezlja s katerim malo pokramljamo, si privoščim radler, nato pa počasi v dolino.
Tokrat se ne odločim za prečenje do Rodice, ampak za povratek s Črne prsti do sedla in nato spust mimo Orožnove koče v Polje. Sledi še kilometer ali dva asfalta čez Laški Rovt in že sem pri Bohinjskem jezeru, kjer me je pričakala Andreja s starši. Tukaj si privoščimo spet radler in še vročo juho.
Tako po malo daljšem postanku nadaljujem v Voje, kjer sva ob 22. uri skupaj z Andrejo štartala proti Vodnikovemu domu. Ker je bilo časa še dovolj, sva si tako lahko privoščila prav uživaški vzpon. Na Vodnikov dom še vedno prispeva hitreje od načrtovanega tako, da si privoščiva malo daljši oddih predenj nadaljujeva proti Kredarci.
Tudi tukaj si vzameva kar nekaj časa za oddih, saj je ura še zgodnja in bi bila tako “prezgodaj” na vrhu. V soju lune se tako okoli 3. uri odpraviva od Kredarice proti vrhu. Nočni vzpon je bil prava poezija.
Tako lepo počasi in previdno doseževa vrh Triglava nekaj čez pol peto uro zjutraj in - projekt iz Ljubljane na Triglav v manj kot enem dnevu je v celoti uspel. Še več kot to!
Na vrhu si “navlečeva” vse obleke, se zavijeva v folijo in si privoščiva zaslužene in odlične sendviče. V folijah je bilo prav prijeno toplo tako še za nekaj minut zadremava, nato pa že občudujeva fantastični sočni vzhod na vrhu Triglava.
Ni kaj dodati, pot iz Ljubljane na Triglav je res lepa in fantastična, tako, da je kar hitro minila, morda se nekoliko “vleče” le del od Črnega vrha do Porezna. Seveda pa je bil najlepši del prav vzpon na Triglav z Voj. Le zakaj? …hehehehe …
In še nekaj podatkov. Prehod z Ljubljanskega gradu na Triglav je GPS pokazal 115,2 km z 10.235 metrov vzpona in 7.745 m spusta; bilo je 12./13. avgusta 2011.