Nedelo - Mateja Gruden: Marjeta Keršič Svetel, nekdanja voditeljica oddaje Gore in ljudje
Kaj drugega bi bilo pričakovati od dekletca, ki je zgolj nekaj let zatem, ko je shodilo, ubežalo staršem z odejice pred Aljaževim domom proti zatrepu doline Vrat, kakor da ga bodo gore spremljale vse življenje? Marjeto Keršič Svetel res spremljajo že od nekdaj. Gledalcem nacionalne televizije se je vtisnila v spomin kot voditeljica priljubljene oddaje Gore in ljudje, ki jo je pripravljala domala deset let; zadnja je bila konec leta 2001. Umik oddaje s programa je pomenil tudi nepreklicni konec njenega dela na televiziji. Zdaj prižge televizor samo še občasno, pove, sicer pa se je po večletnem svobodnjaštvu pred dvema letoma zaposlila na Inštitutu za varovanje zdravja (IVZ). Morda se zdi, da sta si področji scela vsaksebi, toda niti ne …
Naveličala sem se svobodnjaštva. Želim si varnosti, miru. Želela sem redno službo. Že tretjič v življenju sem bila sicer pred skušnjavo, da poberem šila in kopita in odidem v tujino, a ne morem živeti nikjer drugje! Na IVZ skrbim za odnose z javnostmi za program presejanja raka na debelem črevesu. Očitno so potrebovali nekoga z mojimi izkušnjami,« pripoveduje Marjeta Keršič Svetel. »Sem strokovno usposobljena na področju interpretacije oziroma posredovanja znanja, vrednot, veščin in čustev. To je stroka, ki je zelo dobro razvita v anglosaškem svetu, v Sloveniji pa ne in temu primerno ni potreb po njej. Jo pa potrebujejo v zdravstvu. Kako lahko ljudi prepričate, naj spremenijo svoje vedenje, če jim ne posredujete znanja, vrednot, veščin in čustev za to?«
Oddaja po nesreči
To posredovanje je pravzaprav tudi pripovedovanje zgodb, dodaja; in zgodbe oziroma možnost, da jih pripoveduje, so jo začarale na televiziji. »Zame je bila čarobnost televizije v tem, da lahko ljudem v dnevno sobo pripelješ nekaj, kar je resnično, česar pa mogoče sami ne bi šli nikoli pogledat, morda zato, ker ne morejo. Da odkrivaš zgodbe in jih pripoveduješ! Da si na terenu, ne v studiu.« Na televizijo je prišla kot študentka, da bi kaj zaslužila. Izbrali so jo na avdiciji, pripravljala je prispevke, vodila oddaje …
»Po malem sem z gorami nagajala že od vsega začetka, od takrat, ko sem dobila možnost za pripravljanje oddaj. A na televiziji si ni nihče želel oddaje o gorah. Do rednih oddaj Gore in ljudje smo tako prišli povsem po nesreči. Na sporedu bi morala biti neka zabavna oddaja, pa je ni bilo. Si predstavljate, luknja v programu za polno uro! Urednik mi je dejal, naj naredim, kar hočem, samo da jo zamašim. Vprašala sem, ali grem lahko v hribe, dovolil mi je in tako je nastala januarja 1992 prva oddaja, ki si je ni nihče želel, preživela pa je skoraj deset let, dokler je niso umaknili s programa. Zadnja je bila decembra 2001,« pripoveduje.
Vedno jo je zanimal predvsem odnos. »Po osnovni izobrazbi sem malce čuden tip: zgodovinarka in etnologinja pa sfalirana biologinja. Sicer pa vedno nekaj študiram … Rada si nabiram znanje. No, od nekdaj me je intrigiral odnos človeka do narave in kulture, ki ga obdajata.« To se dotika tudi turizma in zato, pojasni, smo jo odkrili v eni izmed nedavnih revij Slovenske turistične organizacije Turizem kot strokovnjakinjo za dediščinski turizem. Čeravno, doda, za to znanje v slovenskem turizmu ni posluha … Kakor koli, odnos človeka do gora pa je tako mnogoznačen, da je neizčrpna tema, odgovori na vprašanje, ali je po desetih letih pripravljanja oddaj (nabralo se jih je približno 120) še imela dovolj zamisli zanje.
Namesto v šoli na planini
Oddaje Gore in ljudje so izšle iz njene osebne navezanosti na hribe. »Moje oddaje so bile posledica tega, kar sem. Zakaj hribi? Ker so moja vseživljenjska ljubezen. Pa ne v smislu, da se nekam prigrebeš, da nekaj dosežeš. Moja starša sta bila alpinista, mene pa alpinizem ni nikoli zanimal. Nikoli tudi nisem bila tekmovalna … V resnici sem nekakšna živalica. Zelo dobro se počutim v divjini in hribi so dostopna vrsta divjine. A zaljubila sem se tudi v morje, v puščavo, ni nujno, da gre za vertikalo.« Morebiti gre »krivdo« za njeno hrepenenje po divjini pripisati kar očetu? »Oče je menil, da so hribi del splošne izobrazbe. Tako sem leto, ki bi ga morala preživeti v prvem razredu osnovne šole, prebila z njim na Gojški planini, mama pa je nosila hrano gor. Za to neprecenljivo izkušnjo bom staršem zmeraj hvaležna. A kaj se je zgodilo potem? Tega otroka so vtaknili v šolo! Dokler nisem odkrila knjig, je bilo grozno!« se smeje.
V oddajah so se lotevali domačih in tujih hribov: »Tujih tudi zato, ker v naših ni najti vseh dimenzij odnosov človeka in gora. Tako smo na Etni posneli film o vulkanu in njegovih ljudeh, v Nepalu o turistih, pohodnikih, alpinistih, domačinih, ki se tam srečujejo, na Kreti o začetkih naše civilizacije, v Argentini o Slovencih, ki so tam iskali in našli nadomestno domovino …« V oddajah so bile srečne in žalostne zgodbe, v njih so bili tisti, ki hribe ljubijo in ki jih ne marajo, ki se v njih sprehajajo, premagujejo stene, proučujejo rožice … V njih so bile gore, kakršne so.
Zdaj je Marjeta Keršič Svetel v hribih redkeje, kot bi si želela biti. (Mimogrede, z njimi je povezana še s sodelovanjem v CIPRI, mednarodni komisiji za varstvo Alp.) »Pa tudi leta prinesejo svoje (lani jih je imela petdeset, op. p.); tukaj so poškodbe, zdravje ni več takšno kot nekoč. Zdaj sem polžek. Ampak tudi tako se daleč pride!«
Mateja Gruden