PZS - Bojan Pollak: Nekaj novih informacij o našem delovanju za tečaj
Še nekaj o šoli: Ob ustanovitvi je bil uradni naziv »Šola za nepalske gorske vodnike«
13.08.2010: Slovenska inštruktorja v Nepalu
19.08.: Smo že krepko v delu, čeprav je šele tretji dan samega tečaja. Organizacija je bila prepuščena povsem Nepalcem. Če ne bi bilo toliko prijav (120), bi verjetno zadeva hitro stekla. Zaradi velikih pritiskov z raznih strani je bila sprejeta odločitev, da se število tečajnikov poveča na 42 in da se izvedeta dva tečaja. To je bilo sprejeto 15. avgusta. Zato je bilo potrebno spremeniti urnike, jih čim bolj uskladiti z omejenimi roki, pri tem pa seveda obdržati potrebno minimalno kvaliteto. Zato se je začetek pomaknil za en dan, s 16. na 17. avgust. Poleg Nepalcev sta še dva Američana, ena Poljakinja, en Francoz in en Šved. Starost je zelo različna.
20.08.: Prvi dan je pokazal preveliko število tečajnikov, ki so se drenjali v sobi, kjer je prostora za največ okoli 30. Zato smo se drugi dan preselili v večjo dvorano. Tam je bilo sicer prostora dovolj, vendar je bilo zelo toplo in neznosen hrup z ulice. Nato je padla odločitev, da se tečajniki razdelijo v dve grupi in se tečaj izvede v dveh manjših prostorih. To je seveda spet zahtevalo uskladitev urnika. Vendar samo za pol dneva, saj je bil en prostor popoldne zaseden z glavnim odborom NMA. Posledica - ponovno usklajevanje urnika, predavateljev... Zadnji dan se je spet zakompliciralo pri čisto banalni stvari - razdelitev v dve skupini, vendar ni imelo drugih posledic, kot izgubo časa. Sicer pa ima čas v Nepalu povsem drugo dimenzijo.
Danes in jutri naj bi šli na umetno steno, ki jo je zgradil Da Gombu, nato pa naj bi šli še na drugo umetno steno, ker je za Baladžu preveč mokro (občasne plohe), preveč pijavk in komarjev. Razdelitev na delovne točke so pripravili sami, niti si niso pustil (zato se nisva niti kaj dosti silila) kaj več svetovati.
Pozna se, da dve leti nismo bili prisotni. Izkušnje in znanje prijavljenih se je močno dvignilo (12 naj bi jih bilo na vrhovih nad 8000 m), pa tudi teme, ki so jih vključili nepalski inštruktorji, ne spadajo ravno v osnovni tečaj. Zato prihaja do dolgih usklajevanj. Prišli smo do zaključka, da bo potrebno popolnoma prenoviti celotno vsebino tečaja: od pogojev za vpis, tem, potrebnega časa in še marsičesa. Je pa imel Klemen v četrtek odlično predavanje o plazovih. Vse, kar je pripravil zanj, bo pustil tu za njihovo uporabo.
Še nekaj o šoli: Ob ustanovitvi je bil uradni naziv »Šola za nepalske gorske vodnike« oz. »The Mountaineering School« (napis na spominski plošči). Vendar se pri nas od leta 1996 uradno uporablja ime »Šola vodnikov Nepalske planinske organizacije« oz.«Šola vodnikov NMA, ker je bil takrat v okviru KOTG (Komisije za odprave v tuja gorstva) pri PZS ustanovljen »Odbor za šolo vodnikov NMA« (OZŠNMA) = Committee for the school for the guides of Nepal Mountaineering Association (CSGNMA). Na kratko ji rečemo tudi »slovenska šola« za razliko od »francoske«, »avstrijske« itd. Uradno je pa to z nepalske strani »Basic mountaineering course«. Dejavnost, ki jo tam sedaj ob pomoči slovenskih inštruktorjev in slovenskega zdravnika izvajajo nepalski inštruktorji, pa je »tečaj osnovnih planinskih veščin«.
Poleg tega ima tu šola dvojni pomen. Prvi je šola kot zgradba. Tu bi bilo umestno za domačo uporabo uporabljati »Aleševa«, saj je prav njegova zasluga, da so to stavbo naredili (denar zanjo je izprosil od Jugoslavije - ta je tudi do leta 1990 prispevala denar, prvih pet let za dva inštruktorja, nato za po enega - ZAMTES). In do vključno leta 1992 so bili vsi tečaji v tej šoli. Vendar je ta šola - kot zgradba, povsem last in posest NMA
Drug pomen te besede je pa dejavnost, torej šolanje, usposabljanje, izobraževanje, tečaj. V praksi rečemo, da imamo »alpinistično šolo«, dejansko je pa to alpinistični tečaj, ki traja toliko in toliko ur oz. dni. V letu 1994 je bil namreč v prve izveden tečaj izven »Aleševe« šole (Mountaineering school), torej ne v Manangu, ampak v Langtangu. Enako tudi 1997, 2005, 2006 in 2007. Ker pa je verjetno samo usposabljanje, tečaj, »šola« tudi zelo pomembno, saj ravno na ta način prenašamo naše, slovensko znanje, »slovensko doktrino«, imenujemo to dejavnost »slovenska šola«. V tej »slovenski šoli« je namreč vtkano znanje in izkušnje slovenski alpinistov - od Čopa pa do Kunaverja, od Šraufa pa do Štremflja in še nešteto drugih. Beseda »slovenska šola« pa pomeni tudi šolanje, izobraževanje, usposabljanje po slovenskem vzorcu. Naši alpinisti prenašajo himalajskim domačinom slovensko znanje o gorah, slovenske izkušnje, našo doktrino, našo miselnost in našo pripadnost goram.
Do 90-tih let prejšnjega stoletja smo res izvajali tečaje za gorske vodnike približno po naših standardih (zelo omiljenih), ki pa počasi niso več ustrezali mednarodnim standardom. Nepalci so jim še vedno priznavali status vodnika (in tudi danes to še delajo). V tistih letih so se pa na ravni UIAA vzpostavili standardi za prostovoljne vodnike planinskih organizacij. Tudi v Sloveniji se je začelo usklajevanje slovenskega usposabljanja z mednarodnimi standardi, tako za (prostovoljne) vodnike v okviru PZS, kot tudi za (poklicne) gorske vodnike v okviru ZGVS, kar se je uspešno zaključilo s priznanjem UIAA za vodnike PZS in vključitvijo ZGVS mednarodno zvezo vodniških organizacij (UIAGM).
1997 je bil v Nepalu prvi tečaj, ki je vključil vse teme, ki jih zahteva UIAA standard za prostovoljne vodnike. Ker se je pokazalo, da je obseg znanja in veščin, ki jih je potrebno predelati na takem tečaju, prevelik za časovno omejen tečaj in za udeležence, ki imajo zelo različna (pred)znanja in izkušnje (Šerp je bilo manj kot polovica), je bilo skupaj z Nepalci (posredno pa tudi s Francozi) dogovorjeno, da Slovenci pomagamo izvajati samo osnovne tečaje planinskih veščin, Francozi pa bodo izvajali nadaljevalne tečaje. Tako je bil leta 2002 izveden prvi tečaj osnovnih planinskih veščin. Takrat je bil tudi napisan oz. dopolnjen učbenik posebej za osnovni tečaj in poseben dodatek za vodniški oz. nadaljevalni tečaj. Tečaje v takem obsegu nato izvajamo naprej, pri čemer je pomembno to, da smo že skoraj v popolnosti uresničili staro kitajsko modrost, napisano v začetnem delu: »Ne daj mi ribo, nauči me ribariti!« Slovenski inštruktorji so sedaj na teh tečajih predvsem kot pomoč in dopolnilo nepalskim inštruktorjem. Takole piše na uradnih straneh NMA:
Mountaineering Training:
With an aim to promote mountain tourism as a safe tourism, NMA has been actively involving in the training activities intended to produce qualified and skilled resources. NMA conducts Basic Mountaineering Course (BMC) and Advance Mountaineering Course (AMC) in the month of August i.e. 15 August and December i.e. 20 December annually. BMC is conducted in cooperation with Alpine Association of Slovenia where as AMC is conducted in cooperation with ENSA.
V letu 2009 se je tudi v Nepalu začelo usposabljanje poklicnih gorskih vodnikov v skladu z mednarodnimi standardi - v okviru UIAGM (IFMGA, IVBV). Pri tem je končana »slovenska šola« (osnovni tečaj planinskih veščin = Basic mountaineering course) tudi eden od pogojev za vključitev v to mednarodno priznano poklicno usposabljanje. To usposabljanje izvajajo francoski poklicni gorski vodniki, poteka pa v sodelovanju z NNMGA (Nepal National Mountain Guides Association) = nepalsko nacionalno gorsko-vodniško zvezo. Mednarodna pravila namreč zahtevajo, da imajo poklicni gorski vodniki svojo lastno nacionalno zvezo - združenje. Čeprav po končanju »slovenske šole« = osnovnega tečaja planinskih veščin absolvent še ne postane vodnik, je potrdilo, ki ga dobi na tem tečaju veliko vredno. To je temelj za nadaljnje usposabljanje pa tudi že samo po sebi pomeni boljšo možnost za »zaposlitev«.
Prvi tečaj je bil leta 1979, takrat še pod šotori. Letošnji tečaj bo 24. po vrsti in 8. po vrsti »tečaj osnovnih planinskih veščin« (ne gorniških). Mineva pa letos od prvega tečaja 31. leto.
Osnovni organizator nadaljevanja sodelovanja med PZS in NMA na področju usposabljanja, torej tudi letošnjega tečaja je KOTG PZS. Letos je kljub odpovedi sodelovanja s strani SV, KOTG nekako uspela najti sredstva za plačilo stroškov naših inštruktorjev. Taka sredstva so namreč veliko let do sedaj pomagali zbirati tudi udeleženci (inštruktorji) sami. S strani same države kljub že veliko poskusom namreč še ni uspelo najti sistemskega vira za financiranje te pomoči, čeprav je tudi Slovenija kot članica EU dolžna prispevati nekaj tisočin DBP za pomoč nerazvitim državam. Vedno smo bili napoteni na prijavljanje na razne razpise, ki pa so bili običajno tako napisani, da nismo mogli izpolniti pogojev.
Bojan Pollak