Slovenske novice - Iztok Umer: ... polomljen, toda živ - Tolminca Janka Humarja je med turno smuko zajel plaz, uspelo se mu je zadržati na površju ...
ŠEMPETER PRI GORICI – »Moja žena je bila edino iz zunanjega sveta, na kar sem pomislil, ko me je odneslo. In odnašalo in odneslo me je globoko, približno 350 metrov višinske razlike sem drsel skupaj s plazom,« se je ujetost v snežno gmoto, ki se je prejšnjo soboto med turno smuko sprožila na planini Zaprikraj, globoko vtisnila v spomin 54-letnemu Tolmincu Janku Humarju, izkušenemu alpinistu in planincu. Dodal je, da je imel veliko srečo, da ga je zajel rob plazu, ne pa njegovo središče, ki se je ustavilo še nekaj deset metrov niže, in da je ves čas drsenja imel glavo nad plazino. K njemu sta takoj prismučala avstrijska turna smučarja, ki sta, resnici na ljubo, sprožila plaz, hitro pa je po klicu prišla tudi pomoč iz zraka.
Valila se je bela zavesa
Janko Humar jo je v najbližjem možnem srečanju s snežnim plazom odnesel razmeroma poceni. Z zlomljenim desnim gležnjem in strganimi vezmi na gležnju, štirimi zlomljenimi rebri in lažje poškodovanimi pljuči, v katerih sta se začela nabirati zrak in voda, vendar ne v taki količini, da bi bil potreben dodatni poseg, je po helikopterskem prevozu končal v splošni bolnišnici Franca Derganca, le par dni je ležal na oddelku za intenzivno nego, zatem so ga preselili na splošni oddelek. Upa, da bo prihodnji teden že v domači negi, saj se iz dneva v dan boljše počuti. Odklanja tudi protibolečinska pomirjevala. »Tako vsaj vem, kje me boli,« se je pošalil.
Kot se nam je izpovedal, je prejšnjo soboto sončni dan kar klical v hribe. »Od doma sem se odpravil razmeroma pozno in se odpeljal do Drežniških Raven. Pred mano sta v neposredni bližini parkirala avstrijska turna smučarja. Hotel sem se povzpeti do Krasjega vrha. Avstrijca, ki sta bila pol ure vzpenjanja pred mano, sta krenila proti grebenu Krnčice. Odločil sem se, da grem za njima. Med vzponom sem sicer ubiral svojo pot, zavil na njuno špuro, pa spet na svojo pot. Sneg je bil trd, idealen za spust. Bilo je zares vabljivo. No, na približno 1300 metrih višine sem opazil, da se je začel pršič napihovati. Zavedal sem se, da to ni v redu, vendar sem še vedno sledil Avstrijcema,« je vzpon opisal Humar.
Avstrijca je razmeroma hitro dohiteval. Ko je bil le eno smučarsko serpentino za njima, se je ustavil in počakal. »Mogoče sem prezgodaj nadaljeval pot. Ko sem bil približno 50 metrov višinske razlike pod avstrijskima smučarjema, se je nad mano brez poka, značilnega za kložasti plaz, začela valiti bela zavesa. Tisti trenutek je vse okoli mene oživelo. Celo pobočje se je zbudilo. Delček sekunde se je vse odvijalo kot v nekakšnem počasnem posnetku. Plaz je pobral tudi mene. Smučke mi je hitro odpelo. Ni me bilo strah, ni me zajela panika. Razmišljal sem le o osnovnem pravilu, kako se obdržati na površju. Po 150 ali 200 metrih drsenja se je plaz začel ustavljati. Mislil sem, da sem že rešen, ko je prišel novi plazoviti val. Sneg mi je napolnil usta, zaprl sapnik, ugotovil sem, da se ne premikam več in da me samo nosi proti vznožju. Tudi tokrat sem imel srečo in pristal na vrhu plazu. Mogoče tudi zaradi nahrbtnika, ki se mi pred drsenjem ni odpel in mi je ublažil udarce v hrbet. Sam sem se izkopal iz snega,« je usodne sekunde opisal Tolminec.
Izbral si je Šempeter
Kmalu sta k njemu prismučala Avstrijca. Kot je povedal, sta takoj hotela poklicati pomoč, vendar ju je za nekaj časa zadržal. »Hotel sem zajeti sapo, tudi bolečin nisem čutil. Ko sem se dvignil in naredil nekaj korakov, sem spoznal, da ne bom zmogel v dolino.
Poklical sem prijatelja, poveljnika tolminske gorske reševalne službe Žarka Trušnevca, Avstrijca sta mi v sneg skopala ležišče in pokrila. Če ju ne bi bilo, bi se verjetno hitro podhladil. Kmalu po klicu je priletel helikopter Slovenske vojske z zdravnikom in gorskim reševalcem. Ko so me dvignili v plovilo, so me vprašali, ali krenemo proti Jesenicam ali proti Šempetru. Seveda sem izbral Šempeter, kjer so me skrbno prevzeli in takoj začeli preiskave in nego. Res, moram pohvaliti izjemno profesionalnost naše gorske reševalne službe in prizadevnost zdravstvenega osebja šempetrske bolnišnice,« ne more prehvaliti reševanja Humar.
Dodal je, da kljub dolgoletnim izkušnjam v planinah in gorah in izjemno dolgi kilometrini človek ne more biti stoodstotno prepričan, kaj ga čaka: »Nikoli ne veš vsega. Zdaj vem, da je klože, ki so najpogostejši vzrok za sprožanje plazov, ustvaril viharni veter, ki je divjal nekaj dni prej. Vseeno sem sledil Avstrijcema, kar bi lahko bilo usodno. Turnim smučarjem polagam še na srce, naj se na turo nikoli ne odpravijo sami. Z Avstrijcema smo že praktično prijatelji. Obljubil sem jima že, da se dobimo na pivu, čim zapustim bolnišnico.«
Iztok Umer