Slovenske novice, 02.11.05: Kaj pa Dolenjec ve, kaj je težko, naporno, više od Trške gore
Slovenske novice, 2. novembra 2005
Bulvar
Iz žabce jeti
Nezavedno sledeč reku Kaj pa Dolenjec ve, kaj je težko, naporno, više od Trške gore, se je Ultramartin Strel odpravil spakovat v Nepal — Iz baznega tabora više od pet kilometrov se bo odločal, ali se mu splača potruditi za karton zlate penine in zlesti na tisti Everest, kamor pride vsak kurc, še Karničar — In Žabca je postal Jeti
Ste opazili, da je zadnjih sedem medijsko odmevnejših klošarij pri nas minilo brez telebajska
Martina Strela, nekateri mu pravijo kar Žabca? Ste vedeli, da se v nepalskih cajtengih te dni pojavlja vse več vestičk o srečanjih s skrivnostnim snežnim človekom?
Najpametnejši med vami, ergo tako rekoč vsi, boste dejstvi povezali: Strel, priletni Dolenjec, ki se je dal nositi največjim rekam na svetu ter okusil to in ono morsko neslanost, vedri pod streho sveta. Vulgarno zapisano, v Nepalu je.
Lani, ako nas ni spomin v rit brcnil, je junak lebdel na kitajski reki rumene barve. In, takole med enim in drugim stournim plavanjem, svojemu vdanemu spremstvu namignil, da je ultranamakanje najtežje vrhunsko plačano športno početje na svetu. Ne pa alpinizem, himalajizem, fuj ju bodi. Na Everest, take narečne besede naj bi rezale azijski komunajzarski zrak, pride že vsak kurc (pravilno slovensko kurec, op. p.), še Karničar je zlezel gor. Karničarja, Davota poznate, to je jezerski fant, ki je ob politankah gor zrasel in gor hodil in gor prišel. In dol smučal.
Pa nekdo, ki je v življenju že lomastil više od Trške gore, Strelu gromskemu navrže, da sveta ne bo nikdar in nikoli gledal z vrha Sagarmate. In Strel, za svojega žitja poraženec v približno sedemnajstih stavnih spopadih, je nejevernemu izzivalcu, recimo mu Marjan, mahoma izstrelil: »Ko pridem na vrh sveta, mi plačaš karton zlate penine, ako ne, kar pa je nemogoče, naj bi se zgodilo nasprotno. Bo penino besen, penast, plačal Strel. No, tudi to, da bi spakasti Martinek kdaj kaj plačal, spada v rubriko nemogoče ni mogoče. Odtistihmal, od jangcejevskega stavnega rokovanja, naj bi Ultradolenjec postal nekoliko bolj vase zaprt. Se je z napihovanjem, da zmore na Everest, spustil previsoko? Bo njegovo lebdenje in občasno zamahovanje po vodnih širjavah uporabno v goratih legah? Mar ve, da te tako lepo brezdelnega kot vodni veletok v gorah lahko nosi le plaz? A ponavadi ne navzgor.
Kdaj bo šel najviše, kar je mogoče po relativno trdnih tleh, Strel v deželi kitajskega zidu pak ni opredelil. Dogovor je obvisel v zraku – pač, nekoč. Izzivalčevi avtoportretni opombi navkljub, da najverjetneje ne bo živel več kot 30 prihajajočih let, Strelov himalajski vnebohod pa bi rad spremljal še z delujočima vidom, sluhom.
In sredi jasnih listopadnih dni nam na glavo prikaplja novičica, da je nekdo, zelo podoben plavalnemu učitelju kitare, nedolgo od tega vstopil v notranjost nepalskega konzulata v Ljubljani. In zahteval vse potrebne papirje za, kaj bi drugega – vrh Everesta. In vnemarno preskočil malenkost, da mora vsaka odprava za vrh sveta (do pet osvajalcev nekoristnega sveta) odšteti 70.000 dolarskih zelencev, da bela pot na Everest ni enako lahka prav vse dni, tedne in mesece v letu, da se na vzpon večinoma čaka malo dlje kot nekaj minut, in še nekaj je bilo spotakljivosti, da danes še ne pišem o največjem slovenskem športnem spektaklu po tistem, ko je Zlatko spravil Srečka v jok.
Gora ni hotela, je verjetno ob začasni zavrnitvi skomignil Strel, si utrnil solzo, ki je kanila iz njegovega tretjega očesa, pa tudi 70 zelenih jurjev tistega dne na konzulatu ni imel v levem žepu trenirke.
Zato se je namesto na vrh Čomolungme treker odpravil tja, kjer se na vrh vrhov štarta. Okolišu poznavalci pravimo bazni tabor.
Odprava po nepreverjenih podatkih vsebuje dva osebka (Martin je vštet), če jo bo plavalec brez izkozlanih pljuč primahal na 5350 (ali nekaj takega) metrov nad njemu tako ljubim morjem, pa bodo poročale svetovne agencije. Vsekakor je Slovenec moral najeti vsaj dva višinska nosača. Enega za rukzaček in enega za svoj karakter.
Če v polprihodnosti Strelu ne uspe dokazati, da je Karničar levak, ne jokajte, žene, matere! Ponosno bo vkopan z ramo ob ramah slovenskih kerlcev, ki jih gore niso hotele in so s svojimi porazi svetovno zasloveli. Če pride gor, pa naj le vzame s seboj trotelkamero in naredi dva ali tri samopotrditvene škljoce, da mu v Sloveniji ne bo treba prosjačiti za diapozitive pri prezaupljivih soprogah sončnoalpskih junakov svetovnih vertikal.
A naj se zgodi to ali ono – naša alipnistična srenja bo z njim solidarna. Stavni listič pa ponujamo tudi mi – če se bo komu objetemu uspelo fotkati z jetijem, bo to Martin Strel iz Trebnjega. No, resnici na ljubo, jetiju se bo uspelo fotkati z Dolenjcem.
Grega K.