Kmetijske in rokodelske novice (1866), Domače stvari - France Kadilnik: Z gosp. profesorjem Francetom Globočnikom iz Ljubljane sva se zmenila, da v sredo 1. avgusta popoldne iz Kranja nastopiva pot na Triglav.
Prišel pa je profesor še le drugi dan v četrtek ob pol petih popoldne. Stopivši v štacuno našo reče: »Tukaj sem, idiva!«
Po kratkem premisliku odgovorim: »Dobro idiva!«
Bil je po naključbi v štacuni tudi en Oger, agent avstrijskega Gresham-a, g. Kosner. Tudi on pravi, da hoče z nama na velikana. In komaj je ura pet odbila, že se drdramo proti bleškemu jezeru, kjer smo v gostilnici Malnerjevi prenočili. Globočnik je imel s seboj popis Triglava od gosp. dr. H. Coste. Da ga Rosnerju, naj ga v postelji na glas bere. Do malega Triglava je mirno bral, al naprej se mu ustavlja beseda, ponehuje, z glavo kima, dvoumi, da bukve morebiti resnice ne govore, in večkrat pravi: »Wenn schon mali so schlimm ist, was wird erst der v veliki machen.« Tako je bral naprej, da smo vsi zaspali.
V petek zjutraj vstanemo ob 4. uri in se odpeljemo v Bistrico do Mavrica, pri kterem smo zajtrkovali in potem čez goro v Srednjo vas se podali. V gostilnici pri Šestu smo prašali po vodniku Jožefu Šestu, pa izvedeli smo, da je v Rovtah. Najeli smo njegovo hčer Rozalo in gostilničarjevo deklo Mino, ki ste nabasali naša odvečna oblačila, pijačo in jedila, in tako smo ob 11. dopoldne odrinili iz Srednje vasi na hrib. Kmalu medpotoma srečamo Jožeta Šesta. Koj je pripravljen, da nam hoče vodnik biti; samo da je še po puško domú skočil. Pri prvi koči počakamo starega Šesta, in Rozala je šla še po mladega Lorenca. Oba kmalu prideta. Mi pa smo med tem časom pili sladko mleko pa siratko jedli. Od tod sta oče in sin nosila naše blago; šli smo čez hribe in doline, in prišli smo prav trudni ob ½ 8. zvečer na Belo Polje.
Predno se v Belo Polje navzdol gré, štrli velikan od tal v višavo, kakor da bi bil z nebom zvezan — tuje najlepši pogled Triglava! Omeniti še moram, da predno v dolino prideš, moraš še kake tri sežnje snega pregaziti, čeravno ta ni bil, prvi. Ko v Šimnovo kočo pridemo, smo odložili; Šimen nam ponudi sladkega mleka, Rozner pa jez sva ga pila, Globočnik je pa bil nevoljen, da tukaj tudi kislega mleka ne dobi; al odvrnili so mu, da se mleko tu zavoljo mrzlote ne izkisa. Šimna potem poprašamo: kaj nam bo za večerjo napravil?
»Grem koj turšične moke iskat — pravi — bodo pa žganci z mlekom.« In iz 5 grl zadonijo mu dobro-klici! Med tem, ko so se žganci kuhali, greva z Rosnerjem na travo počivat, in videla sva, kako dekleta krave molzejo na planini. Goveje živine je tu kakih 150 repov bilo z veliko trumo koz in enim konjem; vsa živina, kadar dežja ni, prenočuje pod milim nebom Po večerji — ob 9. uri — je Globočnik na tisto stran, po kteri smo gori prišli, visoko na skali dva raketeljna izpustil, ktera pa se gotovo nista videla ondi, kamor sta bila namenjena v znamenje, da smo tukaj. Živina se je jako prestrašila in divjala okrog — gotovo štirinožnim planinskim stanovalcem raketeljni niso bili po volji!
Šimen je ta čas v kočo sena nanosil, in potem smo se vlegli. En čas smo dobro spali; al proti jutru je bilo zelo mraz, da nas naši plašči in suknje niso dosti greli. Ob ½ 4. sta vstala Šimen pa Jože, ter začela žgance kuhati in mleko vreti. Tudi Globočnik in jez vstaneva in se napraviva, Rosner je pa že zvečer naročil, da njega ni treba buditi, ker on ne za milijon, tudi za celi svet na Triglav ne gre, ter mrmra, da sva ga že do sem zapeljala. Ko smo žgance snedli, odrinemo ob 4 ½ uri, v soboto zjutraj, naprej. Vreme se ni ugodno kazalo; Triglav je bil ves v megli. Al le »naprej!« je bilo najino geslo, in prekobacali smo čez kamenje in snegove, v dobri uri prav v podnožje Triglavovo. Zopet se nam odpre krasen pogled; al megla ga je še zmirom zakrivala in še celo na malega segala. Videli smo pri pol višavi malega Triglava dve črni vrani okoli frfrati, tri bele jerebice (Schneehuhner) pa so ob prednjem ohribji letale. To je bilo vse, kar smo živega videli. — Začelo je zdaj celo deževati, in prav mrzel veter je vlekel. Klobuke si z rutami priveževa in tako prav težko na strma »Vrata« prilezeva. Tukaj si spočijemo in z žganjem in kruhom vsi okrepčamo. Veter čedalje huje vleče. Palice in kar je sicer potrebnega — pravi Jože — morata tukaj pustiti. Jez sem taško in flaško Jožetu z rame dal, in tako sva začela, jez naprej, Jože za menoj , po skalnati steni kvišku na mali Triglav plezati; vodnik gori grede mora biti odzad; potreba je, da večkrat z roko podpira noge. Za nama pa je bil Globočnik z Lorencem, in tako smo z veliko težavo dospeli na mali Triglav kmalu po 7. uri. Pri neki skalnati steni smo počivali. Z žganjem se sopet pokrepčamo in potem dalje podamo čez sedlo, čez ktero pa ni težavno iti in tudi ne preveč nevarno, izprva smo šli po koncu, kmalu pa jezdarimo čez ozko pot, ktera ni dolga; zdaj prihaja širja, zdaj ožja; tudi čez majhene špičaste skale je treba kobacati. Ako se na propade, ki so na obeh straneh, oziraš, lahko se ti v glavi zvrti; al človek še časa nima ob sebi pogledati, ker Bogme! za vsako stopinjo, ki jo storiš, je največe pazljivosti treba.
Naenkrat stojiva pred velikim stolpom, kteri skoraj navpik proti nebu moli. Zdaj poprašam Jožeta: kodi da gori pojdemo. »Ravno po robi — pravi — gospod! le korajžo, vse bomo srečno prestali.« Enmalo me je streslo; al mislil sem, ako mora biti, po robu, hajdimo po robu! Začeli smo tedaj lesti po robu do podvrha. Huda je bila. Zdaj pravi Jože: podajmo se na desno stran robu — in ta pot do vrha je bila najnevarniša. Jože je rekel, da jo je on nedavno našel. Ob 8½ uri smo bili vsi skupaj na vrhu Triglavovem. Mrzel veter je še zmirom pihal, vodnika nama dasta plašče, da se ogrneva. Z Globočnikom se objameva in poljubiva; s solznimi očmi se vsi na kolena vržemo, Boga z molitvijo zahvalimo, da nas je srečne obvaroval. Zdaj krog sebe gledati, bilo je prvo. Kakor dalječ oči nesle, vse je niže; samo mi, ki smo na vrhu stali, smo bili, jez za 5 čevljev, Lorenc nekoliko linij več, oča Jože še več in Globočnik blizo 6 čevljev visi od Triglava.
Najprvo se ozremo tja, kjer je Garibaldi, proti Tirolom, in tje, kjer je Čialdini, proti Vidmu ali Benetkam; nekaj morja smo videli, Jože nam pokaže nekaj belega, rekoč, da to je Videm. Al ko bi trenil, pridrvi megla in zagrne nam laško stran. Mangart se je prav malo iz megle kazal. Lepi pogled pa je bil na Koroško, Štajarsko, Hrvaško, in naprej, dokler oči neso. Lepo se je videl ljubljanski grad, Šmarna gora, sv. Jošt, kamniško hribje, Grintovec, Stol, Črna prst z bohinjskim ohribjem je pa sama največe robove iz megle kazala. Prav pred očmi ti stoji Dovje (Lengenfeld) pa Mojstrana. Megla je po Bohinji niže zlezla. Hipoma se solnce prikaže in prijetna toplota nastane. Zdaj plašče na tla zmečemo, se na-nje vsedemo, in vse, kar smo še seboj imeli, smo pojedli in popili; po vsem tem pa se je smodka kaj dobro prilegla.
Na mestu, kjer je enkrat lesena piramida stala, so dilice z imeni napisane in s kamenjem obložene bile; vse smo prebrali; jez sem s svinčnikom tudi svoje na eno zapisal. Potem nam prinese Jože flaško (buteljo) spod ene skale, v kteri je 7 listkov bilo; Globočnik je prepisal vsa imena z listkov in z dilic ter v flaško djal vse poprejšnje listke, priloži pa še svojo fotografijo, eno svetinico pevskega društva, svoj in moj listek pesem (čveterospev) »na Triglav« v note stavljeno in od Valente, Vidica, Dreniga in Orela podpisano, napis še en majhen listek s prošnjo, naj vsak naslednik pazljivo z listki ravna, da se kaj ne izgubi in pokvari. Nabrali smo si še kamenja v spomin in našli tudi prav na vrhu proti solncu tri rožice: plavo, belo in rumenkasto-belo cveteče. Po vsem tem smo zmerili planjavo Triglavovega vrha, ki je 50 stopinj dolga, široka pa do dveh sežnjev, proti Laškemu celo do 5 sežnjev samo da je močno navzdol do propada. V zahodu proti Koroškemu je ena stena viseča do propada en seženj široka, prav do vrha polna snega, tako, da se z ena nogo po snegu, z drugo po suhem lahko hodi. Globočnik pa jez še zapiševa na skalo z oljnato barvo svoji imeni in dan v spominek.
Eno uro in 3četrti smo bili na vrhu in se potem počasi spravili na odhod; jez in Jože sva bila sopet prva. Groza me obide pri prvi stopnji navzdol; Jože še enkrat Lovrencu priporoča pazljivost in da naj zmiraj enmalo odzad ostaja zavoljo kamenja, ktero se pod nogo ruši in v globočino beži. Srečno sva prišla v sedlo. Zdaj pravi Jože, počakajva in poglejva, kaj una dva delata. Vidiva ju visoko na robu Triglava; zdelo se mi je, kakor da bi v zraku visela, in to mi je bil najbolj grozovit pogled na vsej poti. Tudi una dva sta srečno prišla do naji, in zdaj sem šel jez pa tudi Globočnik pokoncu čez celo sedlo do prostora počivališča. Na tej skali je namalal Globočnik na vrhu cesarskega orla, pod njega zapisal »slava slovenskemu Triglavu«, spodej na levi »Fr. Globočnik«, na desni »Fr. Kadilnik«, pod vsako ime pa še letopis 184/866.
Potem dalje koračimo, da pridemo sopet čez mali Triglav do Vrat, kjer smo sopet svoje palice in vse drugo pobrali in čez kamenje in velike kupe snega se dričali, pa srečno prišli ob ½ 2 popoldne v Belo Polje.
Šimen nam je sopet žgance z mlekom skuhal; dobro smo se najedli in napili dobre vode, plačali vse, in tako z Rosnerjem, ki je tukaj čakal, odšli in ob ½ 8. zvečer prišli, sicer prav težko, vendar srečno, v Srednjo vas. V gostilnici pri Šestu si damo dobro večerjo napraviti, potem pa brž v posteljo. Zmenjeni smo bili, da zgodaj vstanemo; al ni bilo mogoče; vstali smo tedaj še le ob 8. v nedeljo in ob 9. prišli do bohinjskega jezera. Tu sem nasvetoval Globočoiku in Rosnerju, naj gresta k Savici; Globočnik je ubogal, Rosner pa je sopet ponovil svoj: »Za celi svet ne več na hrib.«
Zapustila sva tedaj Globočnika oba in prišla ob ½ 12. uri peš v Bistrico, kjer sva pri Mavriču kosila. Ker Rosner ni hotel, sem se jez sam odpeljal na bleško jezero: odtod pa sopet koj naprej in tako sem bil zvečer ob pol 10. uri že v Kranji.
Evo, dragi čitatelji naše potovanje na Triglav, ki se, 9575 čevljev visok, ponosno imenuje glavarja kranjskega.
Priporočamo pa vsakemu nasledniku to-le: za vodnika Jožeta Šesta, lovca pri baronu Cojzu v Srednji vasi v Bohinji in njegovega sina Lorenca; vsak naj vzame seboj veliko žganja, najbolje je dober slivovec, precej kruha in mesa, če je tudi svinina ali pa klobase; vse je dobro, potem pa prav veliko smodek ali saj tobaka, ker možje vodniki celi dan, tudi po najnevarniših potih, pipice v ustah drže. Močne škornje in dobro podkovane so do malega Triglava potrebne. Na malem in velikem Triglavu bi bila pa najboljši detela klopčina, zato ker manj drči.
Čvrste roke,
Dobre noge,
Čista glava
Dospo vrh Triglava!
Na zdravje!
V Kranji 6. avgusta 1866.
France Kadilnik