Večer, Potovanja - Jože Praprotnik: Barvita jesen je pravzaprav najlepši čas za v gore, saj je vreme stanovitnejše kot poleti, a na žalost so dnevi krajši. In ker je Vršič kar daleč, bo treba vzeti pot pod noge oziroma se odpeljati zarana.
In ker je ob koncu tedna naval na Vršič kar velik in se cele procesije valijo proti Slemenu s svojimi mini jezerci in pogledom na Jalovec ali gor k Poštarski koči s pogledom na severozahodno steno Prisanka z znamenito ajdovsko deklico, vam ponujam še nekaj drugega, kot vršiško dodano vrednost, da še v izletništvo vpeljem kak novodoben pojem.
Pa pojdimo najprej na prijetno razgledišče Mavrinc s klopco na toplem jesenskem soncu. Malo nad Mihovim domom, kjer se začne prvi nekaj daljši bolj ravni odsek ceste, peljemo bolj počasi in kmalu bomo na desni opazili markacije in stezo v desno in navzgor, na levi pa tudi nekaj prostora za avto. Od tu naprej se pravzaprav ne morete izgubiti, saj je pot ena, kar dobra, hoje za slabo urico, razgled pa imeniten. Če vam je Mavrinc premalo, se z njega lahko vrnete, potem pa namesto levo in navzdol k avtu, naravnost navzgor na Kumlehovo glavo, kar vam bo vzelo še dobro uro, toda ta del poti je že nekoliko bolj zahteven in ga ne priporočam za vrtoglave.
Lep, lahkoten in sproščujoč izlet se vam obeta - toplo ga priporočam ljudem tako v pozni starosti kot onim, ki so komajda shodili - če boste pustili avto spodaj pri Erjavčevi koči ter se v levo čez potoček in kar strmo počasi po stezi navzgor napotili na nekdanjo vršiško rusko cesto, ki se v blagem klancu in dolgih serpentinah dviga prav do Poštarske koče. Občudovali ne boste le neokrnjene narave z živo rumenimi do zlato rjavimi iglicami okrašenih macesnov, pač pa mojstrsko arhitekturo načrtovalcev tedanje ceste, saj je ta malodane cela, čeravno jo vzdržuje le sam prevzvišeni že skoraj sto let. S te cestice boste gledali na Prisojnikovo okence in ajdovsko deklico in najbolje boste naredili, da se po njej vrnete k avtu, saj boste imeli avtoceste dovolj na poti domov.
Pa še dva izleta s samega Vršiča. Po južni strani na Mojstrovko, se pravi po tistem znamenitem melišču, kjer jo eni silno radi šibajo navzdol, in sicer tako, da se nekako peljejo z gruščem, ko iz njega vlečejo noge (in hudo uničujejo čevlje), je kar slabe tri ure grizenja v kolena. Tik preden se pot na južni strani povsem približa stenam in najožjemu delu pred prehodom na zgornji plato, bomo na desni opazili stezičko, ki nas povsem varno popelje na Šitno glavo ali Glavo pod Šitom, kot ji drugi pravijo. Imenitno razgledišče je ta dvatisočak, s katerega gledamo procesije ljudi, ki lezejo proti Slemenu, zgoraj je tudi dovolj trave za posedanje na toplem soncu in nikdar preveč ljudi. Nekaj previdnosti pa kljub vsemu ne bo odveč, saj je to sleme kar izpostavljeno.
In končno se lahko napotite preprosto proti Zavetišču pod Špičkom, po transverzalni poti, ki vodi z Vršiča na Jalovec, ki pa ta čas ni oblegana, čeravno je tam ena sama krasota macesnov z ozadjem Prisojnika, Razorja in sosednjih očakov. Do Zavetišča je dobre štiri ure hoda, bajta zaprta, zato greste v to smer, dokler se vam ljubi, potem se preprosto spravite na kakšno travnato poličko in predajate toplim žarkom jesenskega sonca, kaj pojeste, poslušate piš vetra in pogledujete v Zadnjo Trento ter na Bovški Grintovec in Pelce. In potem naprej domov, s to pripombo: ker gre čas naprej in mi z njim, ne moremo nazaj domov, temveč naprej domov. Komplicirano?
Jože Praprotnik