Martina Čufar: ... El Corazona ostaja
Po petdnevnem močnem deževju, med katerim sva z Nicotom pobegnila v previsno plezališče blizu Sonore, Jail House, se je vreme v Yosemitih ustalilo in začela sva se pripravljati na večdnevno avanturo v steni.
Pred tem sva se pri prejšnjih ponavljalcih smeri pozanimala o podrobnostih, ki so bile vse prej kot vzpodbudne. Tommy Caldvell je za smer potreboval 7 dni od tega za en raztežaj, ocenjen s 5.12d cel dan. Problem je, da so »lažji raztežaji« zelo zelo skopo opremljeni in zato precej nevarni. Poleg tega so klini, ki jih je zabil Alex Huber izginili neznano kam. Alex Honnold je sicer rekel, da je lani ponovno zabil nekaj klinov in je zdaj bolj normalno, a sva se vseeno dobro opremila z raznimi pripomočki, med katerimi sem mnoge prvič videla (npr. »rivet«, »bird beak«) in 11. oktobra sva se podala v steno.
O vsakem raztežaju bi lahko napisala celo zgodbo, tako »karakterni« so bili. Se bom razpisala, ko bo malo več časa za pisanje, za enkrat le to:
Smer se je izkazala za prevelik zalogaj, da bi jo prosto preplezala v prvem poskusu, vsekakor pa je najtežja smer, ki sva jo tako jaz kot Nico plezala v El Capitanu. Kar jo naredi še posebej težko je dejstvo, da do stika z Goldengateom ni razen na varovališčih niti niti enega svedrovca namenjenega varovanju, da sta sva raztežaja izključno po »bird beaks- ih« (sicer namenjeni za tehnično plezanje, saj zdržijo le težo telesa in ne večjih padcev). V mnogih raztežajih je bila torej najina glavna preokupacija, kako in kam namestiti varovanje. Psihično sem bila na največji preizkušnji dosedaj. Med prostim plezanjem sem zabijala kline, prvič v življenju namestila bird beak in čez nekaj minut nanj tudi padla ene 6-7 metrov! Na srečo je zdržal, ker bi bila sicer gotovo že v bolnici z kakšnim gipsom. Po nevarnih platah so prišli na vrsto kamini, ki so mi bili znanstvena fantastika a na srečo jih ima Nico rajši in sva prišla pod veliko 
streho, najbolj karakteristični raztežaj El Corazona (The roof traverse 5.13b). Mogočno, izpostavljeno, super! A bil je četrti dan plezanja, utrujenost je naredila svoje, zato se nisva trudila s študiranjem gibov. Edini motiv nama je bil doseči Tower to the people, od koder sva po fiksnih vrveh peti dan pobegnila na vrh in nazaj v dolino. Vreme se je namreč kisalo.
Časa za ponoven poskus od tal ne bova imela. Gotovo bi zdaj, ko veva kako in kaj z varovanjem, šlo hitreje, a kaj češ, na vreme nimamo vpliva. Bova pa z vrha poskušala doseči The roof traverse in preplezati vsaj njo.
Zdaj pa spet v previsno zatočišče Jail Housa …Dež dež dež