Igor Zlodej: Na praznik treh kraljev na kralja Julijcev, zakaj pa ne!
Res se mi ni hotelo voziti v Planico in potem trapati vso tisto cesto v Tamar in po enoličnih pobočjih gor v ozebnik, zato se zapeljem v Zapoden in jo uberem gor do lovske koče, do koder je bilo celo nekaj gazi na sicer slabi snežni podlagi, komaj za kakih 10-15 cm je bilo snega.
Od lovske koče naprej je bilo snega vse več, lepo sem sledil poletni poti in tako prigazil na Mali kot oz. Jalovško škrbino.
Predvideval sem, da bodo jeklenice na sestopu v ozebnik še zunaj in nisem se zmotil. Popolno opremljen tako sestopim, v spodnjem delu se kakih 20 m spustim ob vrvi, potrebe sicer ni bilo, ampak, če sem jo že prinesel gor, zakaj pa ne.
Skozi ozebnik je šlo krasno. Od tistega opevanega pršiča o katerem so pisali na spletu seveda ne duha ne sluha, temveč le napihan sneg na mix kloži, po kateri pa se je udobno hodilo.
Od Jezerc naprej pa razmere za žvižgat vse do vrha.
Sestop sem opravil po poti vzpona in srečal še tri. Zadnji je povedal, da so nižje slabe snežne razmere, kar seveda vem, saj sicer bi tudi jaz šel s smučmi.
V gorah so nasplošno dobre, če ne že kar odlične razmere, potrebna je popolna zimska oprema in seveda izkušnje za zimske vzpone. Nevarnost plazov je na tem območju le I. stopnje, ki pa se lahko seveda hitro spremeni.
Vzpon na Jalovec, je vzpon, ki se zapiše v dušo, ta iz Trente tudi v srce.
Igor Zlodej