Moj blog - Klemen Purkart: V soboto sva bila z Juretom na Jalovcu. Po zboru na najini standardni lokaciji, kadar se odpravljava v Julijce, se odpeljeva proti Tamarju.
Ob 4. uri zjutraj naju na parkirišču pod planiško velikanko spodbudi -10 °C, zato že na samem začetku malo hitreje stopiva … mimo doma v Tamarju sva zakoračila slabih 40 minut kasneje. Višje pod Jalovčevim ozebnikom je že bil viden odsev čelke, ki je počasi napredoval proti vstopu. Nekdo je vstal in se odpravil na pot še pred nama, očitno je »čudakov« na tem svetu še veliko? Ko stopiva iz gozda naju preseneti sneg, katerega si osebno nisva želela: kombinacija ledenih plošč, napihanega snega, škripavčka, ... itd., po večini pa sneg, ki se je prediral tudi do kolen. To nezaželeno stanje, ki nama pobira moč in povečuje koncentracijo, srečujeva do vrha. Vse do vstopa v ozebnik slediva stopinjam predhodnika, kateremu sva mimogrede zelo hvaležna, od vstopa naprej pa sama vlečeva gaz. Tu se mrazu pridruži še močan veter, ki dodatno niža temperaturo. Vetru se lahko zahvaliva tudi za zapihano gaz! Pri balvanu, ki straži na vstopu si nadeneva dereze in palice zamenjava s cepinom. Čelada je samoumevna! Do tu je šlo normalno brez derez – ravno zaradi stanja snega in dobro vdelanih stop predhodnika. Pri temu nama prvič zanohta in potrebujeva skoraj 15 minut, da najine prezeble prste spraviva nazaj na delovno temperaturo. Prekleto boleče, ko se kri vrača v prste! Kasneje se zgodba, kljub toplim pod-rokavicam in rokavicam še vsaj 2x ponovi. Da je bilo res mraz lahko povejo naslednja dejstva: moja zaščitna obrazna maska (iz softshell materiala) je zaradi izdihane vlage zmrznila do te mere, da je nisem mogel več uporabljati; mobilni telefon je zmrznil in začasno crknil; vsa pijača je postala led oziroma se začela zgoščevat kljub temu, da je bila na relativno toplem mestu v nahrbtniku (s sabo imel dva litra pijače, dva litra sem še vedno imel ob povratku v dolino); rokavice so postale trde, ... itd. Skratka fenomenalno!
Ob izstopu iz ozebnika naju prvič obsije sonce in razpoloženje se še izboljša, ko se pred nama odprejo res lepi in čisti razgledi. Snega letos res še ni veliko po naših gorah, vseeno pa je lep pogled na vso to belino okoli sebe. Na sedlu si vzameva nekaj minut za užitek in premislek kako in kje naprej. Ker zimski pristop čez kamin res še ni primeren, snega ni niti za vzorec, gaz obnoviva na območju letne poti. Tu naj omenim malo težavnejši del (pri jeklenicah, katere trenutno gledajo ven), ki je bil poledenel s tanko plastjo ledu. Pa tudi ostal del poti ni kar tako, predvsem prečke ti zbudijo strahospoštovanje – ob napaki se ustaviš šele v dolini! Vzameva v zakup in še bolj koncentrirano nadaljujeva pot. Tu nebi bilo prav nič napačno varovanje! Do grebena meljeva po dobrem snegu v kombinaciji z ledom in napihančkom. Pristop po samem grebenu pa je res eden izmed lepših, gaz pa je lepo speljana z samo enim malo težjim prečenjem tik pod vrhom Jalovca. Opasti skoraj ni, v manjši meri se pojavljajo na severni strani grebena.
Na vrhu sva bila nagrajena z razgledi daleč na okoli. Začuda je na vrhu manj pihalo kot spodaj in lahko sva si privoščila malo daljše uživanje. Še vedno pa je bilo mraz, ob odpiranju še tekočega red-bulla se je ta v trenutku spremenil v gel. Pa si naj človek pomaga! Skratka, da uporabim Juretovo izjavo: Zelo mrzlo, zelo zapleteno, zelo visoko. Superlativi v vseh pogledih. Jalovec je res eden in edini!
Spust opraviva po smeri pristopa, iz grebena proti ozebniku večji del ritensko. V samem ozebniku pa kot na Krvavcu, samo brez vlečnice. Sami smučarji in midva čudaka brez dilc. Izredno nevoščljiva sva jim bila kasneje, ko so se smučali mimo naju … nekateri so naju prehiteli še na cesti Tamar – Planica! Drugič imava obvezno sanke s sabo! ...
Klemen Purkart