Delo.si, Znanost - Matija Križnar: ... zanesljivo jih je bilo več vrst. Danes lahko zanesljivo potrdimo navzočnost vsaj nekaj vrst teh ledenodobnih velikanov v Evropi in skrajno zahodnih delih Azije.
| |
 |
|
| |
Okostje jamskega medveda iz Mokriške jame, ki ga hrani Prirodoslovni muzej Slovenije, foto: Ciril Mlinar |
|
Z razvojem raziskovalnih metod in ponovnim raziskovanjem mnogo evropskih najdišč jamskih medvedov v zadnjem desetletju so paleontologi prišli do presenetljivih odkritij. Razprave o obstoju različnih vrst (ali vsaj podvrst) jamskih medvedov v času pleistocena so se pojavile že pred stoletjem. Danes pa lahko z zanesljivostjo potrdimo navzočnost vsaj nekaj vrst teh ledenodobnih velikanov na območju Evrope in v skrajno zahodnih predelih Azije.
Leta 2004 je prof. dr. Gernot Rabeder z dunajskega univerzitetnega paleontološkega inštituta s sodelavci objavil študijo o morfoloških razlikah med nekaterimi jamskimi medvedi, ki se je med drugim opirala na že opravljene genetske raziskave (raziskave DNK). Študija je temeljila na obsežnih izkopavanjih po Evropi, s katerimi so želeli zbrati čim več paleontološkega materiala. Potekala so tudi v Sloveniji, kjer so raziskali Potočko zijalko (večletna izkopavanja), Križno jamo pri Ložu in še nekatera druga slovenska najdišča ostankov jamskih medvedov.
Omenjene raziskave so prinesle dokaze o obstoju nekaj linij jamskih medvedov. Skupni prednik zgornjepleistocenskih jamskih medvedov je bila vrsta Ursus deningeri, iz katere se odcepijo tri linije. Med potomce deningerjevega medveda prištevamo skupino z vrsto Ursus ingressus in skupino z Ursus ladinicus, Ursus eremus in klasično vrsto Ursus spelaeus. Zadnje tri vrste so poseljevale ledenodobno pokrajino do pred približno 25.000 leti, medtem ko se je Ursus ingressus (ali medved prišlek) obdržal ponekod vse do pred 15.000 leti. Ta vrsta naj bi pred 50.000 leti prišla v evropski prostor z vzhoda oziroma z območja Azije.
In kaj je z jamskimi medvedi s slovenskih najdišč? Če se vrnemo v 18. stoletje, ko sta bila železarstvo in iskanje železove rude na vrhuncu, so na planoti Jelovice in v okolici Bohinja pogosto naleteli na ostanke kosti pleistocenskih živali, med njimi tudi jamskih medvedov. Kasneje, ko so prvi raziskovalci vstopili v nekatere jame, so tam prav tako našli ostanke teh zveri.
Najstarejše oblike jamskih medvedov (vrste Ursus deningeri) so dokazali v Jami pod Herkovimi pečmi ali Herkovi jami, kjer je na majhne oziroma pritlikave oblike jamskih medvedov opozarjala že slovenska paleontologinja prof. dr. Vida Pohar. Druga vrsta, Ursus ladinicus se pojavi v Ajdovski jami pri Kočevju, ki je trenutno edino znano najdišče tega medveda. Zadnja izkopavanja v Potočki zijalki so dokazala, da vsi najdeni ostanki pripadajo vrsti Ursus ingressus (medved prišlek). Vrsta se od drugih razlikuje po opazno večji lobanji in morfoloških lastnostih nekaterih zob. Medved prišlek je prebival v še eni visokogorski jami – Mokriški jami v Kamniško-Savinjskih Alpah. Isti vrsti so pripisali tudi ostanke iz Divjih bab nad dolino Idrijce pri Cerknem. Najstarejše ostanke medveda prišleka so izkopali v Križni jami, kjer je bila med drugim najdena največja lobanja, ki meri okoli 54 centimetrov.
Omenjena najdišča so trenutno edina, ki so bila del raziskav o jamskih medvedih, čeprav imamo v Sloveniji še mnogo drugih. Med primorskimi moramo gotovo omeniti Črni Kal, Betalov spodmol pri Postojni in Parsko golobino pri Pivki. Vrsta notranjskih jam v svojih sedimentih skriva še veliko ostankov jamskih medvedov, nekatera najdišča pa so že izkopana, na primer Matjaževe kamre med Logatcem in Žirmi. V sklop raziskanih in delno raziskanih denimo sodijo še Marovška zijalka, Mornova zijalka, Špehovka, Njivice in Jelovo pri Radečah.
Paleontološke raziskave jamskih medvedov so Slovenijo gotovo postavile ob bok preostalim državam. Treba pa bo nadaljevati in raziskati še mnogo kostnih ostankov, ki so shranjeni v muzejih ali še vedno čakajo na pridne roke, da jih izkopljejo iz sedimentov.
Mag. Matija Križnar,
Prirodoslovni muzej Slovenije