Andrej Štremfelj: Poročilo vodje odprave – Prvenstvena smer na 6870 metrov visoki Dzanye peak.
Alpinistična odprava: Janak 2005
Člana odprave: Andrej Štremfelj – vodja, Miha Habjan
Cilj odprave: JZ steber Janaka na alpski način
Trajanje odprave: 15.09.-01.11.2005; v baznem taboru in nad njim bila 22 dni.
Nepalski spremljevalci: Padam Tamang – sardar/kuhar, Ang Guirme Sherpa – kuharski pomočnik, Gopi Lal Nepal – zvezni oficir; število nosačev na dostopu: 25, na povratku: 12
Dostop do baznega tabora: Katmandu – Taplejung (prevoz z avtobusom, 3 dni) in Taplejung – Gunza – Lonak (BT, dostop z nosači, 7 dni)
Povratek iz baznega tabora: BT – Taplejung/Suketar (peš, 3 dni člana odprave in zvezni oficir; 4 dni sardar in kuhar z nosači), Suketar – Biratnagar – Katmandu (polet z letalom, člana odprave in zvezni oficir) oz. Taplejung – Katmandu (prevoz z avtobusom, sardar in kuharski pomočnik s tovori, 3 dni)
Dosežki odprave
Prvenstvena smer na 6870 metrov visoki Dzanye peak.
Preplezana JZ stena Janaka do višine platoja približno tristo metrov pod vrhom.
Vrh ni bil dosežen.
Potek odprave
15.09. Polet Ljubljana – Dunaj – Katmandu.
16.-19.10. Priprave v Katmanduju: nakup hrane in priprava tovorov, formalnosti na ministrstvu.
20.09. Avtobusni prevoz Katmandu – Chandranigamapur, kjer smo prenočili v avtobusu, ker ponoči zaradi maoistične prepovedi nihče ne vozi.
21.09. Avtobusni prevoz Chandranigamapur – Birtamod – Phedim. Vožnje je bilo skoraj sedemnajst ur. Zadnji del ceste je skrajno nevaren, ker jo popravljajo in je v zelo slabem stanju. V Phedimu smo prespali.
22.09. Za kratek odsek preostale poti od Phedima do Taplejunga smo porabili 11 ur vožnje, ki je bila pogosto na skrajni meji varnosti. Ob štirih popoldne smo prišli v Taplejung. Sardar in zvezni oficir sta takoj začela iskati nosače in potrebno hrano ter kerozin za na pot. V vsem kraju ni bilo naprodaj zadostne količine jajc, zato smo se dogovorili za njih kasnejšo dostavo v BT.
Ob sedmih, ko se znoči, vojska in policija zapreta vse izhode in dohode v mesto in tudi vse življenje v mestu zamre. Z Mihom najdeva ciber sobico izven ograde in ne vedoč za pravila s težavo prideva (s pomočjo prijaznega domačina) prek vseh žičnatih ograd nazaj v lodž.
23.09. Taplejung - Mitlung. Dopoldne smo opravili še zadnje nakupe in se potem spustili v dolino reke Tamur do Mitlunga. Imeli smo skupino mladih profesionalnih nosačev s sposobnim najkejem, tako da z njimi ni bilo nobenih zapletov vse do baznega tabora.
24.09. Mitlung – Tamewa. Zjutraj je dve uri močno deževalo. Ker je vasica Čirva na slabem glasu, smo se izognili spanju v njej in podaljšali etapo do Tamewe. V Čirvi nas je obiskala mlada maoistka. Plačati smo morali prispevek za revolucijo v višini 2000 NPR na osebo (velja samo za tujce). Dobili smo potrdilo in mirno lahko nadaljevali pot. To je letošnja praksa, tisti, ki so prišli iz Basantapurja ali preko Yampudina, so plačali po 5000 NPR na osebo.
25.09. Tamewa – Amjilasa
26.09. Amjilasa – Gjabla
27.09. Gjabla – Gunza. V Gunzi smo dokupili zelenjavo in krompir ter se dogovorili za sveže meso čez teden dni.
28.09. Gunza – Kangbačen.
29.09. Kangbačen – Lonak: Na travnati ravnici planine Lonak, nekoliko stran od lodžev smo postavili naš bazni tabor, nekako 4850 metrov visoko.
Še istega dne sva šla raziskat dostop do ledenika Broken skozi strmo sotesko (5000 m). Prehod iz soteske na zgornje morene bi znal biti v primeru sneženja zelo neroden, še posebej za morebitne nosače. Izkazalo se je, da bodo v bazi težave s pitno vodo. Vsa voda, ki priteče izpod ledenika Lonak je zelo kalna. Najprej smo našli na ledeniku jezerce s pitno vodo, potem pa smo hodili ponjo k prvim izvirom na poti proti Pangpemi (0.30 h).
30.09. Urejanje baznega tabora in počitek.
01.10. Vzpon na K 5630, ki predstavlja prvi izraziti skalni stolp v grebenu zahodno od Lonaka. Miha je zaradi slabega počutja (prehlad) opustil zadnjih 50 metrov vzpona.
02.10. Počitek.
03.10. Drugi aklimatizacijski vzpon. K 5848 v grebenu proti Tangkongmi, vzhodno od Lonaka.
04.-05.10. Počitek.
06.10. Baza – pomožna baza (5710 m) na ledeniku Broken. Z zelo težkimi nahrbtniki sva v osmih urah in pol premagala razdaljo devetih kilometrov in skoraj tisoč metrov višinske razlike. Šotor sva postavila na moreni v bližini majhnega jezera s čisto vodo.
07.10. Na povratku v bazni tabor sva imela namen prečiti celoten greben šesttisočakov severno od ledenika Broken. Zaradi zgodnjega popoldanskega poslabšanja vremena pa sva prečila le prva dva (6096 m in 6114 m) in sestopila v bazo.
08.-09.10. Počitek.
10.10. Cilj najine naslednje aklimatizacije je bil 6870 m visoki Dzanye peak na zelo oddaljenem skrajnem zahodnem kraku ledenika Tsisima. Za ta vrh sva se odločila zaradi dodatne možnosti ogleda Janaka z zahodne strani in na pogled lepih možnosti za dobro aklimatizacijo vključno s spanjem na višini prek 6000 metrov. Zaradi velike oddaljenosti nama je prvi dan višinske čevlje in plezalno vrv nosil kuharski pomočnik Ang Guirme Sherpa. Hodili smo po (orografsko) desni strani ledenika Lonak, ga ob razcepu prečili in nadaljevali po desni strani ledenika Tsisima do razcepa. Tam smo zavili navzgor ob zahodnem kraku ledenika in na višini 5610 metrov postavili šotor. Guirme se je vrnil, midva pa sva prespala. Razdalja, ki smo jo ta dan prehodili od baznega tabora (po GPS): 11,5 km.
11.10. Šotor sva prestavila na konec zahodnega kraka ledenika Tsisima, na plato tik pod JZ greben gore na višino 6200 metrov. Pri popoldanskem ogledu sem ugotovil, da bo sestop po Z grebenu zelo zahteven in bo treba sestopiti po JJZ pobočjih.
12.10. Ob treh zjutraj sva sestopila kakih 150 metrov do vznožja JJV ozebnika Dzanye peaka. Vstop so zapirali seraki, zato je bilo treba prvih sto metrov preplezati po vzporednem lednem pobočju in preko krušljivih skal prečiti na serak pod vstopom. Tam se je zdanilo.
Smer sva preplezala v devetih urah. V močnem vetru sva zadnjih petdeset metrov proti vrhu gazila po Z grebenu. Vreme je bilo čudovito, vendar mrzlo in vetrovno. Takoj sva začela sestopati po mestoma zelo nevarnem (opasti) zahodnem grebenu. Kmalu pa sva se morala usmeriti v JJZ pobočja. Po kakih sto metrih sestopanja sva se začela spuščati ob vrvi (abalakov). Po šestih spustih sva dosegla plato in okrog treh šotor, ki sva ga ponoči zapustila. Zmanjkalo nama je plina, podrla sva šotor in do noči prišla na mesto najinega prvega prenočevanja. Tako sva zamudila dogovorjeno srečanje z Guirmejem na ravnici pred prečenjem ledenika. Postavila sva šotor in prespala.
13.10. V bazi so bili najini spremljevalci zelo zaskrbljeni za naju. Zgodaj zjutraj sva pospravila šotor in odšla v dolino. Na koncu prečenja ledenika Lonak sva srečala Padama in Guirmeja, ki sta nama prišla nasproti. Skupaj smo sestopili v bazo. S tem sva zaključila svojo aklimatizacijo in sva se začela pripravljati za glavni vzpon na Janak. Miha si še vedno ni pozdravil vnetja grla. Neprestano je kašljal, še posebej ob večjih naporih. Po telefonu sva potožila dr. Žaretu Guzeju na odpravi Puta Hiunchuli. Priporočil je antibiotik. Zato se je najin počitek v bazi zavlekel za dan dlje kot sva predvidevala.
14.-17.10. Počitek v bazi.
18.10. Odhod v pomožno bazo. Guirme je zopet nesel višinske čevlje in vrv.
19.10. Počitek in ogled dostopa do stene. Glede na Mihovo počutje sva se odločila, da se skušava povzpeti na Janak po smeri, ki sva jo predvidela za sestop (ozek žleb v V delu J stene, ki mimo seraka pripelje na ramo, vzhodno od vzhodnega vrha, ki je pravzaprav začetek obsežnega platoja proti Jongsang peaku).
20.10. Zaradi oblačnosti sva nočni odhod večkrat prestavila. Ob 04.30 sva zapustila šotor. Ob 6. uri sva vstopila v steno. Spodnji del sva plezala nenavezana, zadnjih sedem raztežajev pa sva varovala. Najbolj naporna sta bila raztežaj v trdem ledu za serakom in kombiniran predzadnji raztežaj. Ob šestih zvečer, po dvanajstih urah plezanja, sva s prihodom noči izplezala na plato. Orkanski veter naju je silil, da si poiščeva zavetje. Ker ga ni bilo, sva se odločila, da si nemudoma izkopljeva luknjo v sneg. Po treh urah je bila tako velika, da sva se lahko »vselila«. Bila sva brez šotora in spalnih vreč, ker sva računala na mesečino in nočni vzpon na vrh. Zaradi oblačnega vremena sva ostala brez svetlobe, veter pa je močno povečal občutek mraza. Ostala sva v luknji, ki sva si jo za ogrevanje ob enih zjutraj še malo povečala.
21.10. Jutro je bilo mrzlo, vetrovno in oblačno. Vreme je iz JZ resno grozilo, zato sva se takoj odločila za sestop. Kmalu je začelo snežiti in začela se je borba s časom, višinskimi metri in plazovi. Ob dveh popoldne sva po petnajstih spustih po vrvi prišla v vznožje stene. Na ledeniku naju je zajela gosta megla s sneženjem, tako da nisva našla smučarskih palic, ki sva jih pustila ob prihodu. Do petih popoldne sva prišla v pomožno bazo, kjer naju je čakal Guirme. Po kratkem počitku smo podrli šotor in začeli sestopati proti bazi. Mudilo se nama je, ker sva imela za 25.10. rezervirane letalske karte za Katmandu.
22.10. V noči in sneženju bi nam brez GPS trda predla. Za nevaren prehod v sotesko smo porabili tri ure. Ob sedmih zjutraj, po trinajstih urah napornega sestopa, smo prišli v bazo. Zaradi stiske s časom sva po zajtrku spakirala opremo, skupne stvari pa prepustila Padamu in Guirmeju. Ob dveh smo skupaj z zveznim oficirjem zapustili bazo in isti dan prispeli v Gunzo; šest ur hoje.
23.10. Gunza – Gyabla – Amjilasa – Sekatum; devet ur hoje.
24.10. Sekatum – Cirva – Mitlung – Taplejung. Dvanajst ur hoje. Na poti je nenavaden možak preveril, če smo plačali prispevek Maoistom. Najini potrdili sta ga zadovoljili.
25.10. Taplejung – Suketar (letališče). Zaradi slabega vremena je bil polet odpovedan.
26.10. Zaradi slabega vremena so bili vsi poleti odpovedani.
27.10. Letalski prevoz na relaciji Suketar – Biratnagar – Katmandu. Ob treh popoldne smo prišli v Katmandu.
28.-29.10. Katmandu
30.10. Zjutraj najprej srečanje z Elizabet Hawley, ki mi je obljubila, da bo preverila, kolikokrat je bil Dzanye peak že preplezan. Opoldne debreefing na ministrstvu. Med tem sta se z avtobusom in vsemi tovori vrnila tudi Padam in Guirme.
31.10. Sušenje in pospravljanje opreme ter priprava tovora za kargo prevoz v Slovenijo. Udeležba proslave ob 30. obletnici prvega ženskega vzpona na Everest na povabilo NMA.
01.11. Glavna slovesnost ob omenjeni proslavi.
02.-07.11. Treking na Gosaikundska jezera.
09.11. Polet Katmandu – Dunaj – Ljubljana.
Zaključek
Glede na zadane cilje je bila odprava neuspešna. Glede na Mihovo zdravstveno stanje pa sva iztržila največ, kar je bilo mogoče.
Po zadnjih podatkih je bil Dzanje Peak do najinega vzpona preplezan samo enkrat. Leta 1949 so se na vrh po Z grebenu povzpeli člani švicarske odprave. Tako je nama uspel drugi pristop na vrh po prvenstveni smeri po JJV ozebniku (IV, 3, 900 m; 9 h).
Preplezala sva J steno Janaka. Nisva dosegla vrha, zato morava to »smer« kljub temu da ima logičen zaključek na platoju, označiti kot poskus (IV, 3, 650 m, 12 h). Imela sva tudi malo smole, saj je bilo edino slabo vreme prav v času najinega poizkusa. Za še en poizkus nama je, glede na to, da bi zaradi novozapadlega snega (do 50 cm), morala počakati še kak teden, zmanjkalo časa.
Na osnovi izkušenj te odprave, bi bilo bolje, da bi odprava štela tri plezalce. Smer bi lahko splezali trije, v primeru zdravstvenih težav enega od članov, pa bi še vedno ostala dva. Stroški za dodatnega člana bi bili le malenkostno višji. Odprava je bila draga prav zaradi majhnega števila članov in dolgega transporta opreme do baznega tabora (prevoz, nosači). Da bi čim bolj zmanjšala stroške sva se odpovedala radijskim postajam, kisiku za medicinske namene v bazi in nisva prijavila satelitskega telefona.
Janak sedaj dobro poznava, zato bi bilo zares škoda tak vrh in tako steno pustiti drugim in predlagam, da se še enkrat podpre eno navezo, ki bi imela za cilj JZ steber Janaka.
Andrej Štremfelj,
vodja odprave