GRS Tolmin: Po težki bolezni nas je zapustil dolgoletni načelnik postaje, alpinist, nosilec častnega znaka svobode Republike Slovenije ...

Iz zbornika izdanega ob 60 letnici postaje GRS Tomin

Janko Koren: Mojih 60 let
Kako sem pred 60. leti začel spoznavati gore, takrat znane planince, alpiniste in gorske reševalce

Pred drugo svetovno vojno je bilo planinstvo le področje posameznikov. Ko sem bil še fantič, so bile moje najvišje gore Mešelkove senožeti pod Humom. Moje delo je bilo, da sem v brenti (leseni ali pločevinasti nahrbtni posodi), iz oddaljenega studenca na Kalu prinašal vodo koscem in grabljicam. Občudoval sem fante in dekleta, ki so odhajali v visoke gore. Po povratku sem poslušal hvalospeve o njihovih ‘’junaških’’ podvigih. Še danes vem, da je na vrhu Krna prostora le za manjšo kuhinjo. V spominu so mi ostale pripovedi o nesreči dveh kobariških planincev-študentov na Montažu.

Sledila so leta vojne. Naš ‘’adrenalin’’, dolgo neznan pojem, se je sproščal v drugačnih, težkih in resnih dogodkih ...
Po vojni, v jeseni leta 1945, sem odšel na šolanje v nižjo gimnazijo Tolmin, v cono B, prek meje, ki je bila takrat na reki Soči.

Dve leti šolanja sta hitro minili. O planinstvu ni bilo govora. Tekmovali smo za značko ZREN in se pripravljali na telovadne izlete v Trst in Ljubljano. Svojevrstno doživetje je bil dvodnevni prvomajski telovadni nastop s povorko v Trstu (vaditelj, Mirko Filli).
Pisalo se je leto 1947. Odločiti sem se moral, kam naprej. Za novomeško gimnazijo nisem bil navdušen (tehtni razlogi). Moja želja, srednja gozdarska šola, ni bila uresničljiva, saj je bila edina tovrstna šola v Sarajevu. Odločil sem se za Maribor, za Srednjo kmetijsko šolo, takratni Kmetijski tehnikum. Tam se mi je odprl nov svet. Res je, da je bil Maribor, za takratne razmere, zelo daleč. V domače kraje smo se vračali le ob zimskih in letnih počitnicah. Šolanje je bilo prijetno in nezahtevno, zato sem se lahko vključil v druge izvenšolske dejavnosti: planinstvo, alpinizem, padalstvo, jadralno letalstvo, itd.
Za planinstvo nas je navdušil ing. Friderik Degen, ekonomist, pedagog in znan mariborski planinec. Vpisal sem se v PD Maribor, davnega leta 1948. Takrat so me gore osvojile.
Nepozabni so bili pohodi in izleti po Pohorju. Obnavljali smo požgano Ribniško kočo. Na izlete smo se vozili v starem avtobusu, last planinskega društva, ki je imel namesto sedežev lesene zaboje. Kljub vsemu so bili nedeljski izleti v Logarsko dolino ali na Koroško prijetni ni veseli.
Leta 1949 sem se vpisal v Alpinistični odsek PD Maribor. Sprejel nas je načelnik AO Lojze Krajger s soprogo Kristo. Nas, sošolce in pripravnike, Vikija, Dušana, Iva, mene in druge nadobudneže je prevzela v svoje okrilje simpatična alpinistka, študentka …(žal se ne spomnim njenega imena). Na Gosposvetski ulici, v kletnih prostorih, je bilo skladišče opreme in prostor za sestanke. Vadbena plezališča so bila v grapah Lobnice in Šumnika ter pod Uršljo goro. Naša oprema je bila skromna: v pumparice predelane dolge hlače, vetrovka, sešita iz šotorskega krila, s kvedrovci podkovani planinski čevlji, konopljene plezalne in pomožne vrvi itd.

Naša prva večja tura je bila marca, v zimskih razmerah, na Triglav. Povod: start Titove štafete z vrha Triglava. Dolgo vrsto alpinistov so iz Vrat preko Praga vodili jeseniški alpinisti in gorski reševalci: Uroš Župančič, Andrej More – Gandi (med pohodom mu je nespretna alpinistka zapičila v glavo cepinov okel), Dolfe Kremžar, Stane Koblar, Joža Čop in drugi. Ko smo prisopihali na Kredarico, kljub zagnanosti pripravnikom ni bil dovoljen vzpon na vrh ‘’Očaka’’. Počakati smo morali v koči, dokler niso izkušeni alpinisti ugotovili možnosti varnega pristopa na vrh. Naslednje jutro so prižgali zeleno luč. Vzpon smo začeli brez derez, le vsak drugi pripravnik je imel cepin, plezalna vrv je bila na nahrbtniku. Pod Malim Triglavom smo naleteli na ledeno ploščo. Preko nje smo se priplazili po trebuhu.
Pod častjo nam je bilo, da bi se varovali z vrvjo. Pri povratku smo nevarno mesto premagali z isto tehniko - s trenjem obleke (včasih moraš imeti srečo).
Po povratku na Kredarico je nas, Mariborčane, vodil na turo okrog Triglava znan gorski reševalec in alpinist Uroš Župančič. Na sestopu z Luknje proti Vratom smo vadili posebno tehniko, drsenje po riti. Rezultat: moja zadnja plat je ostala gola.
Prvomajske praznike smo izrabili za plezanje v Brani. Na vzhodnem grebenu sem ponovno zašel na poledenelo ploščo. Rezultat, zdrs in pot proti Logarski dolini. Soplezalcu Dušanu je uspelo zaustaviti mojo nenačrtovano pot v dolino (včasih moraš imeti srečo).

Novo leto 1950 je plezalna druščina praznovala na Vršiču. Naša baza je bila v Tičarjevem domu. Preplezali smo grape Mojstrovke in Nad Šitom glavo. V Uroševi grapi mi je odletela rokavica, posledica so bili ozebli prsti leve roke. Na zaključku praznovanja me je čakalo prijetno pešačenje z Vršiča do Bovca. Vseeno je bila vožnja z avtobusom do domačega praga manj utrudljiva. Domači sprejem je bil kar buren. V tistih časih ni bilo ne telefonov ne ‘’telefončkov’’, da bi lahko sporočil domačim, kje se potepam. Očeta sem komaj prepričal, da imam sposojeno plezalno opremo.

Goram so bili namenjeni tudi prvomajski prazniki, tokrat na Kamniškem sedlu. Nekaj navez je v Planjavi plezalo ‘’kaminske’’ smeri. Prijatelja, Dušan in Viki, sta se odločila za smer v vzhodni steni Brane. Pod izstopom, v mokrem previsu, je Vikiju zdrsnilo. Žal, to pot Dušanu ni uspelo zadržati padca. Pretrgala se je nova ‘’manila’’ vrv. Za tragično nesrečo smo izvedeli šele pri povratku v Maribor. Izgubili smo sošolca, razrednega predsednika, soplezalca in prijatelja. V Ljubljani, na viškem pokopališču, smo ga prijatelji in sošolci pospremili na njegovi zadnji poti. Sledila je matura in povratek v domači kraj. Na Maribor so mi ostali lepi mladostni spomini.

V jeseni 1950. leta sem se kot pripravnik zaposlil na Okrajnem ljudskem odboru v Tolminu. Od takrat so bila okoliška pogorja in Krn moj drugi dom. V Tolminu sem spoznal alpinista in gorska reševalca Franca Ceklina in Petra Berginca. Meseca avgusta smo v navezi Ceklin, Berginc in Koren preplezali zahodno steno Krna.
Smer ni bila zahtevna, le sredi stene nas je ujela tipična krnska nevihta (kjer ima hudič mlade). Vse železje smo pospravili v skalno razpoko, sami smo se stisnili pod previse in uživali v divjanju narave. Neurje se je počasi oddaljevalo. Strele so preneha udarjati in za njimi je ostal smrad po žveplu. Police so bile na debelo prekrite s sodro.

V jeseni 1951 me je ‘’cesar’’ vpoklical v Zagreb na enoletno brezplačno letovanje. Ostrigli so me na balin, preoblekli v sivozeleno obleko in ponovno sem postal učenec, tokrat šole za rezervne topniške častnike. Za leto dni sem se poslovil od gora. To obdobje, četudi je bilo v njem veliko negativnega, je name delovalo pozitivno, saj sem pridobil mnogo koristnih izkušenj za življenje.
Povratek v Kobarid, v jeseni 1952, je zame pomenilo nadaljevanje gorniškega življenja, zraven pa že skrb za eksistenco in družino. Spoznal sem novo soplezalko. Nad petdeset let sva v skupni navezi.

Oktobra 1952 sem prejel obvestilo od načelnika GRS Bovec, Borisa Ostana, da sem vabljen na sestanek, ki ga sklicuje Centrala GRS Jesenice. Na sestanek so bili vabljeni vsi načelniki in vodje posoških postaj GRS. Tema sestanka: izkušnje in pomanjkljivosti pri reševalnih akcijah med snežno katastrofo, februarja 1952. leta. Sestanek je vodil Uroš Župančič, načelnik Centrale GRS Jesenice. Prisotni so bili gorski reševalci: Boris Ostan iz Bovca, Mirko Vencelj iz Loga pod Mangartom, Anton Kravanja iz Trente, Peter Berginc iz Tolmina in Janko Koren iz Kobarida. Sklep: obnoviti delo postaj GRS Trenta in Loga pod Mangartom, reorganizirati delo postaje GRS Tolmin in ustanoviti novo postajo GRS v Kobaridu. Naloge so prevzeli: Boris Ostan za GRS Bovec, Mirko Vencelj za GRS Log pod Mangartom, Anton Kravanja za GRS Trenta, Peter Berginc za GRS Tolmin in Janko Koren za GRS Kobarid. Imenovani naj bi bili načelniki postaj.
Kot prvi delovni pripomoček mi je Uroš Župančič izročil pločevinasto škatlico za prvo pomoč. Ves navdušen nad novo nalogo sem skočil na kolo in odbrzel po klancu navzdol novim dogodivščinam naproti.

V Kobaridu sem zbral šest navdušenih planincev in že novembra 1952 smo organizirali ustanovni Občni zbor Postaje GRS Kobarid. Istega leta smo v Kobaridu ustanovil tudi Planinsko društvo, ki je že 3. maja 1953 na Vrsnem odprlo svojo planinsko kočo.
Novi člani GRS smo bili: Janko Koren - načelnik, miličnik Tone Slapničar, doktor Vladimir Čadež, Anton Leban, Vinko Eržen, Anton Koren iz Drežnice, Anton Sivec iz Smasti in učitelj Jože Munih iz Drežnice. Postaja je bila brez reševalne opreme.
Aprila 1953 sva se s Ceklinom povzpela na Mangartsko sedlo, kjer sva si ogledala novo smer za slovensko plezalno pot na vrh Mangarta. Junija smo skupaj s Francem in Petrom ter Janezom Vidmarjem preplezali načrtovano smer, tako da so se lahko pričela dela pri gradnji nove poti. Leta 1953 sem se odločil nadaljevati šolanje v Ljubljani, zato sem prepustil vodstvo Postaje novemu načelniku Antonu Slapničarju.

Med študijem na VPŠ v Ljubljani smo imeli v študijskem programu tudi taborjenje in vodenje učencev v gore. Mentor tečaja je bil znani planinec in urednik Planinskega vestnika, profesor Tine Orel. Spominjam se ture po Savinjsko – Kamniških gorah, ko nas je zajela nevihta na poti med Planjavo in Ostrico. Strela, ki je udarila v bližino, nas je le oplazila, da smo dobili pošteno klofuto okrog glave. Vodnik Tine je pravilno reagiral in odvrgel cepin, zadnji v koloni, Štefan, ga je skrivaj pobral in prinesel do koče. Brez komentarja. Leta 1956 sem se zaposlil na Osnovni šoli v Kanalu. Pričela so se moja najlepša službena leta, saj sem lahko delal z učenci in kasneje z dijaki. Poleg rednega dela je bilo moje področje organizacija taborjenj, različnih tečajev, zlasti pa pohodi v gore.

Leta 1958 sem se zaposlil na takratnem Učiteljišču v Tolminu. Od takrat dalje teče tudi moja ‘’tolminska planinska delovna doba’’. Vključil sem se v delo PD, kjer še danes vedrim.
Zanimiva je plejada predsednikov in odbornikov Planinskega društva Tolmin, s katerimi sem sodeloval: Janko Fili, Miha Lipušček, Zdenka Kavčič, Tatjana Šorli, Narcis Michelizza, Rudi Rauch, Žarko Rovšček in Milena Brešan.

V Tolminu je od leta 1953, po odhodu Petra Berginca na šolanje, zamrlo delo v gorski reševalni službi. Na pobudo predsednika Planinskega društva Tolmin, Janka Filija, in prof. Hinka Uršiča je bil 16. maja 1959 sklican sestanek vseh takratnih gorskih reševalcev in alpinistov iz Tolmina, Kobarida in Podbrda z nalogo, obuditi delo Gorske reševalne službe na Tolminskem in ustanoviti posoški Alpinistični odsek. Rezultat sestanka je bil združitev GRS Kobarid in Tolmin. Načelništvo nad Postajo je ponovno prevzel Peter Berginc. Od takrat dalje je Postaja GRS Tolmin v nenehnem vzponu. Enkratne so bile skupne vaje vseh posoških postaj GRS v Trenti, na Mangartu, Kaninu, na Razor planini itd. Skupni so bili tudi občni zbori z gamsovo večerjo v Trenti, Logu pod Mangartom itd. Spoznal sem se s Trentarji in Ložani: Kopiščarjem, Plešcem, Motom, Frlanom, Andrejem, Roženom, Rožarom, Ponerjem, Bradaškijem itd. ter z Bovčani: Ostanom, Korenom, Čuferjem, Markom, Črtotom, Simčičem, Črnutom, pa z Mlekuži, Špikom, Froncem, Rihom, dr. Klavoro, Mrakičem itd. V takratni Postaji GRS Tolmin smo delovali: Berginc kot načelnik, dr. Andlovic, Šorli, Šavli, Winkler, Sukljan, Cuder, Rutar Roman, Rutar Alojz, Istenič, Borovnik, Komac, Knapič, Mesec in Koren. Pomoč pri vajah so nam nudili izkušeni inštruktorji jeseniške Postaje GRS: Stane Kofler, Dolfe Kremžar, Makovec, Burnik in drugi.
Vajo z izpiti za pridobitev naziva člana GRS smo imeli na Razor planini 9. in 10. septembra 1967. Kmalu za tem je Borovnik opravil izpit za inštruktorja GRS, zato je lahko Postaja, skupaj z dr. Andlovicem, sama organizirala vaje za svoje člane in pripravnike.

30. oktober 1972 je bil črni dan za našo Postajo. Pri padcu helikopterja na kaninskih podih se je smrtno ponesrečil naš načelnik Peter Berginc. Za novega načelnika smo izvolili Franca Isteniča. Kljub izgubi dolgoletnega načelnika Petra je delo na Postaji potekalo brez večjih zastojev. V vrste reševalcev so se vključili novi alpinisti in planinci, nova znana imena in novi prijatelji: Marjan Gerželj, Toni Medved, Mladen Berginc. Za njimi so leta 1974 pristopili v naše vrste drežniški ‘’alpinistični samorastniki’’: Alojz Fon-Huljo, Jože Rakušček-Cerkovnik in Albin Kapitan.

Že 25.11.1974 so se novi pripravniki izkazali v odmevni reševalni akciji, v zahodni steni Krna. Reševali smo tri goriške planince, ki so v zimskih razmerah želeli priti na vrh Krna po Drežniški zavarovani poti. Sredi stene jih je presenetilo snežno neurje. Ocenjena je bila možnost, da jih je odnesel snežni plaz. V reševalno akcijo je bilo vključenih več postaj GRS. Tretji dan, ko se je neurje umirilo, tik pred začetkom akcije, sem iz Drežnice, na pobeljeni zahodni steni Krna, na območju Leva, zagledal tri črne pike, ki so kmalu izginile. Postavili smo možnost, da so pogrešani planinci, ki so se morda zavlekli v sneženo luknjo - bivak. Zaradi nevarnosti plazov je bila sprejeta odločitev, da se prične z reševanjem iz južnega pobočja Krna. Do pogrešanih planincev sta se prebila naš izkušeni alpinist, ‘’pripravnik in invalid’’ Huljo, ter bovški reševalec Riha (Alojz Fon Alojz in Rihard Mlekuž). Kljub veliki nevarnosti plazov sta uspešno zaključila reševalno akcijo. Pri Lazarju v Drežnici je sledil žur. Tudi v kasnejših letih smo imeli zahtevne akcije. Težko se je opredeliti, katera je bila najtežja, katera mi je ostala v spominu. Vsaka je imela svojo specifičnost.

Potresno leto 1976. Dela je bilo prek glave na mnogih področjih. Sreča, da je bilo v gorah mirno in niso bile potrebne intervencije gorskih reševalcev. V tem letu so bili sprejeti v vrste gorskih reševalcev planinci in alpinisti iz Baške grape. Kot odlični planinci in alpinisti, turni smučarji in tekači so popestrili naše vrste. Z njimi se je dvignila kvaliteta reševalnega dela. Izpite za inštruktorja in kasneje še za letalca-reševalca je opravil Ivan Čufer in bil v veliko pomoč inštruktorju Hermanu pri vzgoji reševalcev ter pri vodenju reševalnih akcij.
V tem letu je iz osebnih razlogov odstopil načelnik postaje Franc Istenič. Na pobudo gorskih reševalcev sem začasno prevzel vodenje Postaje GRS Tolmin in že naslednje leto, na Občnem zboru, bil izvoljen za načelnika.
In tedaj se je začela nova pesem. Niti zavedel se nisem, kaj me čaka. Prej sem izvrševal naložene naloge, za vse ostalo so poskrbeli drugi. Počasi sem se zavedel odgovornosti, ki jo imam do reševalcev in ponesrečencev, za materialno in finančno skrb itd. Sreča, da sem imel okrog sebe dovolj odgovornih in prizadevnih ljudi.
V novi nalogi sem pri Komisiji za GRS Slovenije spoznal prizadevne, zagnane in ponosne gornike, načelnike postaj GRS Slovenije, načelnike komisij GRS: dr. Miha Potočnika, Albina Vengusta, Danila Škerbinka, Dušana Polajnarja… Načelnike podkomisij: dr. Andreja Robiča, dr. Iztoka Tomazina, Marjana Salsbergerja, Toneta Kralja, Pavla Šegula, Janeza Brojana, Igorja Potočnika, Francija Telcerja, Staneta Kersnika, Borisa Bertonclja in druge.

Leta so tekla. V vrste gorkih reševalcev smo sprejemali nove člane. Izšolali smo nove inštruktorje, letalce- reševalce in zdravnike, ki so prevzemali odgovorne naloge pri vzgoji in reševanju. Za razbremenitev dela na Postaji smo ustanovili reševalne skupine v Kobaridu, Podbrdu in Idriji. Novi inštruktorji: Davorin Žagar, Vlado Lukman, Peter Poljanec st. in zdravnik, dr. Bogomir Humar so bili garanti za kvaliteto dela in varnost. Prav njihova zasluga je, da ni bilo med mojim vodenjem v reševalnem moštvu večjih nesreč in poškodb.
Leta tečejo. Praznovali smo 35. obletnico Postaje GRS Tolmin, pa 45. in 50. Odprli smo nove postajne prostore. Zasluga gre požrtvovalnemu Vladu Skubinu. Danes se novo vodstvo pripravlja na proslavljanje 60. obletnice. Od nekdanjih reševalnih akcij v petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja je stalno naraščala zahteva po pomoči gorske reševalne službe. Postopoma se je povečevalo tudi število reševalcev. Nabavljena je bila sodobna reševalna oprema in novo terensko vozilo.
Med dolgoletnim delom v GRS so me ljudje večkrat spraševali za motiv, ki vodi gorske reševalce pri njihovem nevarnem delu. Odgovor je enostaven: ljubezen do gora, ljudem pomagati v nesreči in prostovoljnost dela. Nihče ne zahteva, da greš na nevarno reševanje.
Vsak se mora odločiti sam. Nihče nas ni silil v vrste GRS. Ko pa opraviš izpite in postaneš član GRS, si dolžan sodelovati pri reševalnih akcijah in na vajah. Kdor se ne čuti več sposobnega za aktivno delo pri reševanju, lahko izstopi ali pa prevzame druge zadolžitve na Postaji.

Lepa doživetja in nove znance sem spoznal v ekipi minerjev snežnih plazov. Še večji užitki so bili, ko so mi vsilili mladega psa labradorca z nalogo, da ga vzgojim za lavinskega psa (v tistem obdobju na Tolminskem ni bilo reševalnih psov). Resno sem se lotil nove naloge. S psom Landom sva postala prijatelja. Nešteto lepih ur in dni sva preživela na vajah z vodniki reševalnih psov GRS Slovenije in z vodniki reševalnih psov Kinološke zveze Slovenije. Prijetno je bilo štirinajstletno obdobje, prebito s štirinožnim prijateljem .
Ko me sprašujejo po mojih občutkih pri delu v GRS, pravzaprav ne znam odgovoriti.
Lepo je delati z mladimi navdušenci. Lepo je biti z njimi na vajah ali po uspešni akciji, ko so sproščeni, polni humorja. Ali ko se pogovarjajo o svojih alpinističnih doživetjih, polnih zbadljivk na račun prijateljev. Razumem jih, saj so mladi, individualisti, razen pri reševalnih akcijah, ko morajo delati kot homogeno moštvo. Pri pregledu seznama akcij se je težko odločiti, kdaj mi je bilo najtežje. Za kak datum ali dogodek je bolje, da ga ne bi bilo, da ga odmislim. Za reševalce je vsaka akcija težka. Zlasti jim je težko, ko prinesejo v dolino mrtve ponesrečence. Še težje nam je takrat, ko na kraj nesreče pridemo prepozno, ali ko nam premine ponesrečenec med samim reševanjem. Ko se reševalci vrnejo na Postajo, vem, kdaj jim je hudo. Ni pogovorov, ne vzamejo ponujene pijače, na kratko oddajo poročilo in se poberejo domov. Vem, da se jim bo film odvrtel šele čez dan ali dva.
Ko preletim statistični seznam tristotih akcij, pri katerih sem moral odgovorno sodelovati, ali še dodatnih dvestotih akcijah, za katere odgovarja novi načelnik, se težko odločim, katera je tista, ki mi je ostala trajno v spominu. Rdeči rob, težka klasična akcija, ko nas je čas lovil in nas tudi prehitel. Morda je bila ponovitev scenarija reševanja v zahodni steni Krna, ko je Davorin, kot vodja s svojim reševalnim moštvom, kljub majskim praznikom, v nemogočih zimskih razmerah, reševal iz stene dva neprevidna planinca.

Ali morda, ko je prišel klic na pomoč z vrha Krna, da v koči umira planinka. Takrat še ni bilo helikopterja, da bi nam olajšal delo. Dve ekipi reševalcev pod Ivanovim vodstvom sta hoteli prehiteti čas in sta ga tudi. Planinka je bila rešena. Ali polnoč, na silvestrovo, ko mi dežurni policaj Ludvik z mirnim glasom sporoči, da se je v Pologu zgodila nesreča in da naj pripravim reševalno ekipo. Najprej me je prešinila misel, kje so v tem času reševalci?! Ko sem začel vrteti telefon, mi je bila sreča mila. Hitro se mi je javilo pet reševalcev. Vsakega sem posebej vprašal, ali je sposoben reševati (v mislih sem imel posledice silvestrovanja). Kamen se mi je odvalil, ko je bil odgovor pozitiven. Mnogo laže je bilo sestaviti naslednje moštvo.
Ne vem, kaj se mi je takrat vrtelo v glavi, ko sem pozno popoldne z vrha Krna prejel sporočilo, da je na plezalni poti, v zahodni steni Krna, obtičala družina s petimi otroki, med njimi tudi dojenček. Za dodatek so mi sporočili, da je pričelo deževati in da temperatura pada. Vedel sem, da bomo prepozni kljub vsej požrtvovalnosti reševalcev. Ko sem dobil iz koče sporočilo, da naj prekinemo z akcijo, češ da je oče sam rešil težko situacijo (tokrat hudič v tej steni ni imel mladih).

Ali, ko se je Davorin vrnil na Postajo s helikopterske reševalne akcije v Gradiški Turi in me poprosil za kozarček močnega, sem vedel, da je bilo hudo. Šele filmski posnetek reševanja mi je pokazal, da je šlo za las (včasih moraš imeti srečo).

Kaj naj rečem o nesreči na Okrešlju. Telefonski klic. Davorin mi je sporočil, da se je na vaji letalcev-reševalcev zgodila nesreča. Naši letalci-reševalci Žare, Ivan, Vlado so O.K. Na vprašanje, kaj pa drugi, mi ni odgovoril. Sledil je drugi klic, ko me je bovški gorski reševalec prosil, da bi šel v Bovec in sporočil načelniku Iztoku, da brata Borisa ni več. Podrobnosti nisem izvedel, ker so bile zveze prekinjene. Med vožnjo proti Bovcu sem imel pred očmi sliko prijatelja Borisa, gorskega reševalca, inštruktorja, letalca-reševalca, gorskega vodnika, očeta, brata, sina in moža.

Spominjal sem se potovanja v Pinzolo - Trento na mednarodni seminar gorskih reševalnih služb Evrope na temo, Gore in varnost. Zastopala sva GRS Slovenije in prebijala led za prepoznavnost naše reševalne službe tudi na romanskem jezikovnem področju. Izkušnje s seminarja in nove tehnične novostih pri reševalni opremi (jamarska reševalna oprema) sva želela prenesti tudi v našo gorsko reševalno službo. Žal, takratno konzervativno usmerjeno vodstvo GRS ni sprejelo novosti. Šele kasneje so v miselnost GRS Slovenije vnesli novitete, pokazane na seminarju v Pinzoli!
Nič nisem omenjal družine reševalcev. Vem, da, ko le-ti odhajajo v akcijo, domače nekoliko stisne pri srcu. Posebna zahvala za pogum in razumevanje gre družinskim članom, še posebej pa materam in soprogam.
Leta 2001 sem ‘’posle’’ predal novemu načelniku in prijatelju Žarku Trušnovcu. Zavestno je sprejel težko nalogo. Obljubil sem mu, da mu bom po svojih močeh pomagal. Predal sem mu dobro in požrtvovalno ekipo. Istočasno me je rešil težkega bremena odgovornosti pri vodenju Postaje GRS. Želim mu, da bi nekoč tudi sam napisal, kako je začel pred šestdesetimi leti. Postaja GRS Tolmin je pod njegovim vodstvom, v vseh pogledih, močno napredovala, žal tudi v številu nesreč. Srečno!

V sestavku sem poskusil narediti prerez skozi enega od življenjskih stebrov. Ostala sta še dva, pomembnejša in zahtevnejša, to sta družinski in eksistenčni (služba, delo ...).

Janko Koren

60 let Postaje GRS Tolmin: Jubilejni zbornik Postaje GRS Tolmin, 1948 – 2008 (PDF)