Tone Škarja: V junijski (sicer 10. letošnji) številki te japonske revije v angleščini je nekaj zanimivih prispevkov tudi za nas.
Mednarodni gorski muzej v Nepalu. Avtor Akira Takahara je bil drugi japonski prostovoljec za delo v muzeju, in sicer od aprila 2004 do aprila 2006. Preučeval je možnosti za njegovo finančno neodvisnost, medtem ko je njegov predhodnik Hisao Ando skrbel za postavitev razstave in stalne zbirke, predvsem v sodelovanju z vodstvom. Ob zgodovini o nakupu 5 ha velikega zemljišča in gradnji 3100 m² velike zgradbe (poleg stranskih zgradb) govori pretežno o japonski finančni in organizacijski podpori. Omenja tri sektorje muzeja – alpinističnega, naravoslovno zgodovinskega in etnološkega, in ob etnološkem posebej omenja slovenski delež, ki edini ob japonskem, avstrijskem in nepalskem izstopa kot posebnost. Ob knjižnici s 1800 izvodi lahko zapišemo, da Slovencev sploh ni. Morali bi poskrbeti za prevode v angleščino vsaj za nekaj ključnih knjig slovenske alpinistične in planinske zgodovine ali za povzetek te literature. Letno število obiskovalcev je v »njegovih« dveh letih naraslo iz 34.400 na 55.000, pa tudi naprej še narašča po približno 10.000 na leto. Večina je Nepalcev in Indijcev, veliko je šolskih ekskurzij, med tujci (10 %) pa je skoraj polovica Japoncev, sledijo Britanci, Korejci, Francozi, itd. A prav tujci prispevajo skoraj polovico vstopnine in tako zagotavljajo muzeju samostojno »preživljanje«. Slovencev ne omenja, a po mojem osebnem opažanju Slovencev ne najdemo v muzejih in v knjigarnah, pač pa predvsem v trgovinah.
V alpinističnem delu predstavlja nekaj imenitnih prvenstvenih vzponov Japoncev (Kamet, Geladaindong, Dingjung Ri, Kalanka, Teng Kangpoče, Aljaska itd.) in drugih (Singunian v Sečuanu, Kellog – Johnson), Vasuki Parbat (Fowler – Ramsden). Harish Kapadia poroča o najpomembnejših dosežkih v indijski Himalaji (brez Slovencev), Karrar Haidri pa v poročilo o Karakorumu omenja Kozjekovo nesrečo na Mustagh Towerju, za K7 pa govori le o dveh uspešnih odpravah brez drugih podatkov. Dodan je še seznam pomembnejših japonskih vzponov ter nesreč (plaz na Kula Kangriju).
Raziskovanje: Japonci že desetletja sistematično raziskujejo obhimalajska in čezhimalajska pogorja v Tibetu, Sečuanu in sosednjih deželah. Ob tem so jim same gore (večinoma še nepreplezani pet in šest tisočaki) le eden od ciljev, drugi so pa geologija, narava in reke, kot Jarlung, Mekong, Jangtse itd. Rezultat so védenja o geoloških gibanjih, ledenikih in razvoju ledeniških jezer, odkrivanje prehodov himalajskih rek v ravnine Indije, Burme, Laosa, Kitajske, ter spoznavanje neznanih gora v vmesnih grebenih. Te reke kot stisnjen snop oblivajo vzhodni konec Himalaje, dokler se v ravnini spet ne razidejo vsaka v svojo smer.
Najvišji slovenski prvenstveni vrh. Prav v japonski reviji smo morali naleteti na tabelarično razvrstitev odprav in narodnosti alpinistov po prvih vzponih na vrhove, višje od 6400 m. Tabelo je leta 2008 sestavil Josef Hála iz Prage. Po odpravah (225,5) in po številu prvopristopnikov (235) je prva Japonska, Velika Britanija je pri odpravah druga, po plezalcih pa je druga Indija. Slovenija je pri odpravah 13. in 14. po prvopristopnikih. Štel je samo prvi vzpon in ne tudi drugega, čeprav iste odprave. Za vrh je štel glavne in stranske vrhove, če so le kotirani in presegajo okolico za vsaj 30 metrov. Mešano odpravo je razdelil na polovico (po 0,5). Za Slovence šteje najvišji prvenstveni doseženi vrh Koto 8296 m na Zahodnem grebenu Everesta, ki sta ga 12. maja 1979 dosegla Dušan Podbevšek in Roman Robas. Resnično je ta kota lepo in dovolj visoko ločena od glavnega grebena, tako da se z nje niti ne more nadaljevati vzpona po Zahodnem grebenu. Doslej smo navajali kot najvišji prvi po Slovencih doseženi vrh Jalung Ri, ob prvem vzponu Metoda Humarja, Ljuba Juvana, Girmi Dordžija in Valungčung Dorzija leta 1965 navajan kot Kota 7535 v jugozahodnem grebenu Kangbačena. Zgodovina, tudi alpinistična, je torej dinamičen proces, kjer se vsake toliko izpod naplavin časa prikaže kako novo dejstvo. Upoštevajmo ga!
Tone Škarja