Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Z vrhov in grebenov Julijcev gledamo na jug kot na nekakšno razprostranjeno zeleno nepomembnost, ki seveda komaj kaj velja v očeh tistih, ki so zaverovani v skalne velikane, zbrane okrog Triglava.
Vendar ta jugu zapisana zelena ponižnost noče biti kar tako v nič dajana, z nekakšnim visokogorskim zamahom roke, ampak si v dobrem sosedstvu našega južnega hribovitega obzorja deli vsakršne omembe vredno pozornost, vse od Snežnika na vzhodu, do Vremščice in Nanosa ter tja do Čavna in Golakov na zahodu, pozabiti pa ne smemo dolgega slemena Gore na robu strmih pobočij nad Vipavsko dolino. In prav med tem rajskim vrtom ob Vipavi, ki ga blagoslavljajo južne sape in med globoko dolino, ki po njej teče Idrijca, se je razraslo planotasto višavje, prepredeno z globokimi, skrivnostnimi grapami - Trnovski gozd, vzhodneje, nad Črnim vrhom, Colom, Podkrajem in Novim svetom, v središču Idrijske hribovite gmote, pa je iz zaobljenega gozdnega slemena zraslo dvoje vrhov, ki sežeta tisoč in še nekoliko več kot dvesto metrov visoko. Streliški vrh je najvišji, vendar umaknjen na južni rob, nad globel Vodice, nekoliko nižji, severneje stoječi Javornik pa z visokega pogleduje na širna gozdna prostranstva nad Črnim vrhom, na Šajsno ravan, na Lome in na Kanji dol.
Javornik (1240 m)
Z Javornika seže pogled prek Idrijskega sveta na Julijce. Foto: Mitja Košir
Slovenska planinska pot (SPP), ki je med zapriseženimi planinci najbolj cenjena, se Javornika loti z juga, s Cola, kamor se spusti z bližnjega Kovka, vendar je to dolgo potovanje, ki mu je Javornikov vrh le zapovedana, z žigom opremljena točka. Sam vrh z razglednim stolpom in komaj nekaj bolj fantovsko poskočnih korakov pod njim stoječa Pirnatova koča pa sta prav gotovo obiska vredna tudi, kadar ne gre za vzvišene cilje vseslovenskega planinskega potovanja. Naj gre »transverzala« s Kovka in Cola prek Javornika naprej k Abramu in na Nanos, to prepustimo njim, ki stremijo za ciljem tam daleč ob Jadranu. Mi pa poglejmo, kako se s Črnega vrha (nad Idrijo) skromno, brez velikih pohodniških stremljenj vzpnemo k razglednemu stolpu na vrhu Javornika, ki sam od sebe in od blizu ne daje nobene vzvišene gorniške spodbude, gledalca od daleč pa s svojo, na eni strani strmo in onstran z zaobljeno postavo opozarja nase in mu pravi, da je kljub visoki družbi vse naokrog vendarle gora zase. In je, Javornik.
Najprej pošteno povejmo, da tik podenj, k Pirnatovi koči (1156 m) s Strmca, od Cenca ob cesti s Črnega vrha na Col in v Ajdovščino, pripelje ozka in strma cesta, ki pa pravemu pohodniku ne sme veljati več kot nič. Zato pa bo veliko bolj zares vzel pot, speljano po kolovozih in stezah, ki se začno v Črnem vrhu in se tik pod obzidji mogočnih cestnih ovinkov dvigne nad nekdanje smučišče in se mimo Šajsne ravni vzpne na sleme pod Habatovim vrhom, od koder se nad Polharjem pod Kresovim gričem dvigne naravnost na vrh Javornika ali pa obide vrh po južnih obronkih naokrog k Pirnatovi koči.
Pokrajinsko zanimiva, vendar dolga je pot na Javornik s Hotedrščiče in prek Novega sveta in na Gornje Lome, koder zaživi, kadar je dovolj snega (bo še kdaj tako?) lepo smučišče, saj se zgornje žice vzpnejo tik pod teme Dednega vrha (1217 m), Javornikovega neposrednega višinskega soseda, od koder se mimo Špika (1189 m) lepo vidi na najvišjega v pogorju, na Streliški vrh (1265 m). Javorniku pod vrh pridemo tudi od Kampelca (851 m) ob glavni cesti s Črnega vrha na Col in seveda po vseh tistih stezah in stečinah, ki jih ni ne popisala in ne vrisala človekova roka, jih je pa uhodila človekova in živalska noga. In ker so Javorniku na teme postavili razgledni stolp, ki sega nad krošnje tamkajšnjih dreves, smo se vzpeli na razgledišče, ki prav zaradi svoje umaknjenosti ven iz osredja tega pogorja daje severni panorami veliko vzvišenost, pogled z nižin k visokostim gorskih prestolov.
Največ o Javorniku boste videli in prebrali na novem zemljevidu Nanos (Trnovski gozd, Idrijsko in Cerkljansko hribovje) 1:50.000.
MITJA KOŠIR