Majda Gašperin: Naša hišna gora … Brez derez mi ne bi uspelo
Zjutraj vedno najprej pogledam proti Jelenkamnu. Skozi okno še v temi zaznam obrise. Zasnežen poraščen vrh, nekaj deset metrov pod njim pa skala z razgledno točko. Zadaj se v lepem vremenu pokaže Stol. »Sošolec« s tečaja nemščine me obvesti, da je pregazil sneg do Jelenkamna, se povzpel na Lenčkov Špik in se spustil v dolino, čez Dole. Priloži tudi nekaj »fotk«. Menil je, da do razglednika psička Ira lahko pride. Za vrh pa naj presodim sama. Dovolj, da sem v mislih že na tem vrhu.
Nahrbtnik imam pripravljen. Iri zaščitim tačke in že sva na poti. Na poti se izogibam snegu, ki je pomešan s soljo. Ko sva mimo zadnjih hiš je bolje. Pot je uhojena vendar poledenela. Z malimi derezami ni problem in dobro napredujeva. V nahrbtniku imam tudi šest zobe dereze, za vsak primer. Ne mudi se nama. Lahko se tudi obrneva, če ne bo šlo. Povzpneva se do kapelice na Kalvariji, vpišem se v knjigo in nadaljujeva proti najinemu cilju. Razgledna točka je vedno bližje, še malo in že se odpira pogled proti Jesenicam, Ljubljanski kotlini, zadaj za Mežaklo se vidi zamegljen Triglav. Spodaj pa Slovenski Javornik, Koroška Bela in na drugi strani reke Save Lipce in Blejska Dobrava. Sonce se prebija skozi oblake, žarki se bleščijo na vodi. Sončna zavesa čudovito osvetli pokrajino ... Lepo je!
Sva na zadnjem najbolj strmem delu poti. Čez prve skale še nekako gre, Iri malo pomagam. Potem je treba mimo korenin podrtega drevesa v lanskem žledolomu. Tam je kar malo težavno. Pod nogami led, oprijemov nikjer, samo kakšna suha trava izpod snega. Brez derez mi ne bi uspelo. Pot se v okljukah nadaljuje proti vrhu. V pomoč so jeklenice. Zadnji del ni varovan in potrebna je previdnost, da se ne pelješ v napačno smer.
Na vrhu se vpišem v knjigo. Triglav je še bolj zamegljen, Stol se izogiba mojemu pogledu, samo spodaj v dolini je lepo. Sestop z Jelenkamna? Ne bo šlo, je preveč nevarno v tistem delu. Naprej proti Dolam greva. Pot ni uhojena, so pa stopinje. S koraki vlečem sled, da je potka bolj enakomerna in ni večjih lukenj. Čez gozdni greben Jelenkamna nama gre dobro. Ptičji spev, oglašajo se ptički. Sva pri odcepu za Lenčkov Špik, Pristavo in planino Dole. Za naju najkrajša pot do doline, je čez Dole. Osamljene, napol zabrisane stopinje so pred nama. Pa jih zagledam. Smreke, do tal odete s snegom. Tu v tem koncu so enkratne. Napihan sneg s planine jih naredi prekrasne. Lepo v vrsti se postavljajo na ogled. Stojim in jih gledam. Snega na odprtim mestih je čez kolena. Ira se obotavlja, noče naprej. Hodim počasi, da ji delam pot. Če ne bo šlo, jo bom dala v pasjo torbo in jo vlekla navzdol, pa se bo sankala. Pa ni potrebno. Skozi gozd je snega vedno manj. Na nevarnem delu plazišča je nekdo naredil brv. Kmalu sva pod Kalvarijo. Na snegu je narisan čemeren obraz. Dodam mu sončne žarke in vesel nasmeh. Potepanje blizu doma, ni mi žal.
Jelenkamen - Majdag
Majda Gašperin