Siol/Sportal - Alenka Teran Košir: "Da, Instagram je dokaj realen pokazatelj tega, kar počnem v življenju" #intervju

 V Chongqingu na Kitajskem se bo danes nadaljevala sezona svetovnega pokala v športnem plezanju. Tekmovalce najprej čaka preizkušnja v hitrostnem plezanju, jutri pa bo na sporedu še tekma v balvanskem plezanju, v katerem blesti Jernej Kruder, branilec lanske skupne zmage svetovnega pokala v balvanih. Kako samozavesten je pred novo postajo svetovnega pokala, kaj mu pomeni navijaško vzdušje, zakaj je najraje sam svoj gospodar ?

Jernej Kruder je zelo obetavno krenil v novo sezono svetovnega pokala v športnem plezanju.Po uvodni balvanski tekmi v Meiringenu v Švici, kjer je pristal na 11. mestu, je že na naslednji postaji v Moskvi suvereno nadvladal vso konkurenco, vključno s Čehom Adamom Ondro, za mnoge najboljšim plezalcem na svetu.
Z 28-letnim Celjanom, ki je tako kot Janja Garnbret ambasador slovenskega balvanskega mastersa Triglav The Rock Ljubljana (25. maj 2019), smo se pogovarjali med njegovim potovanjem proti Kitajski.

Danes [26.04.2019] se v Chongqingu na Kitajskem s preizkušnjo v hitrostnem plezanju, drugo v tej sezoni, nadaljuje sezona svetovnega pokala v športnem plezanju. Hitrost je disciplina, ki je slovenskim plezalcem najmanj domača, saj jo trenirate šele zadnje obdobje, odkar je znano, da bo hitrost ena od treh disciplin, ki bodo, združene v olimpijsko kombinacijo, del olimpijskega sporeda v Tokiu. Na prvi letošnji hitrostni tekmi v Moskvi ste standardizirano 15-metrsko povsem navpično steno preplezali v času 7 sekund in 7 stotink (svetovni rekord Iranca Reze Alipourja znaša 5 sekund in 48 stotink), kar je zadostovalo za 53. mesto. Kako zadovoljni ste bili z doseženim časom?

Načeloma se glede hitrostnega plezanja počutim dokaj dobro in sem prepričan, da lahko, če opravim še nekaj treningov, računam, da bi steno preplezal v manj kot sedmih sekundah in pol.

Za zdaj še ne pričakujem nemogočega, zavedam se, da je za mano premalo treningov hitrosti. Verjamem, da se mi lahko nasmehne tudi sreča, potem pa je mogoče marsikaj.

No, po drugi strani sem ga ravno zadnjič na tekmi državnega prvenstva polomil, saj sem prehitro štartal in na koncu pristal na 4. mestu.

Moj trenutni osebni rekord je 7,42 sekunde, dosegel pa sem ga na treningu, kjer mi gre za zdaj malo bolje kot na tekmah. 

Kaj lahko na podlagi prvih dveh tekem v balvanskem plezanju rečete o konkurenci? Lani je bil vrh zelo zgoščen, na osmih tekmah se je na 1. mestu zvrstilo kar osem različnih imen.

Glede na prvi dve tekmi se mi zdi, da bo položaj precej podoben lanskemu. Na vrhu se podobno kot lani obrazi menjajo, samo Adam Ondra (1. v Meiringenu in 2. v Moskvi), ki je lani manjkal v svetovnem pokalu, je bolj konstanten.

Na prvi tekmi v Meiringenu ste končali na 11. mestu, v Moskvi ste zmagali. Koliko je rezultatski izkupiček odvisen od vrste balvanskih problemov, od dnevnega razpoloženja …

Z obema rezultatoma sem zelo zadovoljen, na obeh tekmah sem dal vse od sebe. Tako kot se mi je v Meiringenu zgodilo, da sem za las obstal v polfinalu, se mi je v Moskvi posrečilo, da sem za las ujel najboljših šest v finalu.

Morda je bilo v Meiringenu malo težje, ker smo bili še bolj zgoščeni na istem ravni, 15 nas je splezalo dva balvana. Tudi v Moskvi je bilo podobno, s tem da sem se v polfinalu res slabo počutil, a je bila sreča tokrat na moji strani, uspelo se mi je uvrstiti v finale in potem zmagati. Žal mi je za Meiringen, balvani so bili res dobro videti.

Adam Ondra na zadnjem finalnem balvanu v Meiringenu, ki mu razen njega ni bil kos nihče (od 3:50 naprej):

Bi vam ustrezal zadnji balvan v Meiringenu, ki ga je preplezal samo Ondra, in to z največjo lahkoto.
Težko rečem, ker ne vem, kako široka je bila odprtina. Verjamem pa, da bi imel malo več možnosti kot Japonci, saj sem že plezal v ZDA, ker so v stenah podobne poči.

V Moskvi ste v finalu plezali prvi, saj ste se med najboljših šest uvrstili s šestim dosežkom polfinala. Vam je lažje, če plezate prvi?
Da, glede na to, da sem tudi lani v Meiringenu plezal prvi, opažam, da mi takšen štartni položaj ustreza. Tudi če štartaš zadnji, sicer ni nemogoče, a je precej težje, veliko več je pritiska.

Koliko v izolacijski coni slišite vrvež, ki se dogaja v glavni dvorani?
Če imaš srečo ali dobre slušalke in MP3, se lahko vsaj malo "izklopiš", a zdi se mi, da kljub vsemu vedno vsaj malo slišiš, kaj se dogaja.

Če že drugega ne, vidiš vsaj to, kako hitro se plezalci menjajo v steni. Če jih dolgo ni (v finalu imajo za en balvan na voljo štiri minute, op. a.), to pomeni, da so se z balvanom kar dobro namučili, če se zamenjajo že po minuti, pa lahko sklepaš, da ni zahteven.

Sicer pa vsaka informacija o balvanu prinaša dodaten pritisk, če te informacije nimaš in plezaš prvi, pa plezaš povsem neobremenjeno. Greš na vso moč in kar je, je.

Kaj pa ko vi plezate, slišite, kaj se dogaja za vašim hrbtom? Navijaško vzdušje na balvanskih tekmah je običajno precej razgreto.
Načeloma me to ne moti, ko plezam, sem namreč povsem osredotočen na gibe. Mi je pa všeč, da se na temah nekaj dogaja.

Spomnim se na primer lanske tekme v Moskvi, kjer so bili navijači in napovedovalci obveščeni, da njihove plezalce hrup moti, zato so to upoštevali, vzdušje pa je bilo res dolgočasno. Morda je bilo to dobro za ruske plezalce, medtem ko imam sam raje, da se nekaj dogaja. Da vem, da je akcija.

V svetovnem pokalu ste že vrsto let, nabrali ste si ogromno izkušenj. Vas danes še kaj lahko zmoti, dekoncentrira? Morda krvavitev na prstu, kar se je Janji Garnbret zgodilo na prvi letošnji tekmi v Meiringenu? V finalu si je zaradi krvavitve morala zalepiti prst, ura pa je medtem neusmiljeno tekla naprej. Vas lahko še kaj vrže iz tira?

Mislim, da sem že prišel do točke, na kateri sem sposoben plezati in pri tem uživati, ne pa plezati samo zato, da bom na tekmi zmagal. Sam sem zelo zadovoljen že z uvrstitvijo v finale, kar je pomemben dosežek, v finalu pa tako ali tako nikoli ne veš, kaj te čaka. Lahko so balvani, ki ti ustrezajo, lahko pa je ravno obratno.

Mislim, da je dovolj že to, da se sprijazniš s tem, da ni najpomembnejša uvrstitev. Ogromno pomeni že to, da si v finalu. Tudi če gre kaj narobe, če se pojavi krvavitev - na umetnih stenah se mi to sicer redko zgodi, očitno je moja koža na blazinicah bolj elastična kot pri preostalih -, se s tem ne obremenjujem preveč. Preprosto bi poskusil to, kar bi lahko.

Koliko sploh trenirate na umetnih stenah? Ob pogledu na vaš Instagram gre sklepati, da večino časa preživite v skali. Je Instagram realen pokazatelj stanja?

Da, Instagram je dokaj realen pokazatelj tega, kar počnem v življenju. Imam srečo, da se mi je z reprezentančnimi trenerji uspelo dogovoriti, da mi ni treba biti prisoten na vseh treningih, ampak se moram udeležiti samo izbornih.

V "plastiko" grem samo takrat, ko je vreme tako slabo, da mi drugega niti ne preostane. Takrat se zapeljem do Ljubljane ali Gradca. Sicer pa imamo res veliko tekem in že samo zaradi njih na "plastiki" preživim kar nekaj časa.

Kje je vaš skalnati dom? Veliko časa preživite v Ospu, verjetno tudi kje bližje domu.

Da, veliko časa sem preživel v plezališču Kotečnik, pa sem ga zdaj že kar malo prerasel, tudi okrog Laškega imamo kar nekaj sten, ki mi predstavljajo velik izziv.

Janja Garnbret je med mladimi plezalci velik magnet, predvidevam, da opazijo tudi vas. Vas opazujejo med treningom, preučujejo vaše gibe?

Se zgodi, seveda pa ne tako pogosto, kot se to dogaja Janji. Bolj se to opazi na Instagramu kot v plezalnih centrih, kamor res bolj redko zaidem.

Že nekaj let ste glede treningov sam svoj gospodar. Kako dolgo ste že brez trenerja?

Pravzaprav nikoli nisem zares delal s trenerjem. Nekaj časa sem sodeloval z Romanom Krajnikom (zdajšnjim selektorjem avstrijske plezalne reprezentance, prej slovenske, op. a.), in sicer v obdobju, ko sem osvojil 2. mesto na svetovnem prvenstvu v balvanih leta 2014.

Imeli smo sicer nekaj trenerjev in gotovo sem tudi od njih veliko odnesel, bi pa rekel, da sem bil vedno preveč samosvoj in trmast. Nisem dolgo zdržal z njimi (smeh, op. a.).

Kdo vam pomaga na področju psihološke priprave? Ste sam svoj mojster glede tega?

Da, sam sem svoj psiholog, nimam ne trenerja ne strokovnjaka za prehrano. Ugotovil sem, kako najlažje delam to, kar delam, in kako lahko to delam čim bolje. Videti je, da deluje (smeh, op. a.).

Kako se opazi vrnitev Adama Ondre v svetovni pokal? Spremljate njegov vlog, ki ga na svojem kanalu na YouTubu objavlja vsak ponedeljek?

Če povem po pravici, sploh ne vem, kaj se dogaja, morda sem egoističen, ampak res ne spremljam, kaj se dogaja drugim. Delam zase, pridem na tekmo in plezam po svojih zmožnostih. Nerad opazujem, kaj počnejo drugi, saj potem prehitro začnem "najedati" samemu sebi, češ da bi tudi sam moral početi kaj podobnega. Mislim, da je to, kar počnem sam, najpomembnejše.

Vam je pa verjetno veliko pomenilo, da se je v finale tekme v Moskvi uvrstil še en Slovenec. Anže Peharc je bil na koncu odličen četrti.

Seveda! Z Anžetom sva res dobra prijatelja. Pri njem najbolj občudujem njegovo pozitivnost in energijo, ki je ima res veliko. Ve, kako težko se je uvrstiti v finale, in ni razočaran, če se mu ne izide. Mislim, da se je dokopal do podobnega sklepa kot jaz, to je, da je treba v plezanju uživati, s tem pa pridejo tudi rezultati.

Za konec se ustaviva še pri balvanskem mastersu Triglav The Rock Ljubljana, ki bo 25. maja na Kongresnem trgu, kvalifikacije bodo dan prej v Bolder sceni. Z Janjo Garnbret sta ambasadorja tekmovanja, kar pomeni, da sta nekako odgovorna tudi za vabljenje tujih plezalcev. Kako uspešna sta za zdaj?

Žal ni vse v mojih rokah. Japonci imajo ravno v tistem terminu državno prvenstvo, ki bo že odločalo o potnikih za olimpijske igre (enega kandidata lahko sami izberejo, op. a.), tako da se bodo vsi borili za to mesto in jih v Ljubljano žal ne bo.

Bosta pa zagotovo prišla Korejec Jongvon Čon (svetovni podprvak v balvanih, op. a.) in Aleksej Rubcov iz Rusije, za druge pa še ne vem. Kar nekaj jih ima namreč v tistem času reprezentančne obveznosti, a ne bom še odnehal.