Svet 24: ... medved, orangutan ali ... jeti?
Bitje, ki je v potok skoraj odvleklo mlado Šerpo Lakhpo Domini, je spominjalo na veliko opico – opico velikih oči ter s črno in rjavo dlako. Dekle je pazilo na svoje jake v bližini vasi Machherma, v tistem pa jo je bitje zgrabilo.
Ko je odjeknil njen krik, se je splašilo, nato pa se pognalo za njeno čredo. Policija je bila obveščena o dogodku; na kraju dogodka so odkrili sledi, ki so bili skladni z zgodbo dekleta.
Takšne epizode med Šerpami, ki žive pod Himalajo v Nepalu, niso nič nenavadnega. Ta konkretni primer bi se bržda izgubil v množici njih, če ga v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ne bi na Zahod ponesel prostovoljec v mirovnih silah, William Weber. Jeti je senzacionalna legenda, katere eksotiko znatno pridodaja oddaljena pokrajina. Romantike Himalaji namreč ne primanjkuje.
Medvedja hipoteza
Lanskega novembra je zaokrožila novica, ki naj bi v jetijevo krsto zabila zadnji žebelj. Profesor genetike z univerze v Oxfordu, Bryan Sykes, je odkril krivca. Po analizi dveh kosov dokaznega gradiva – dlake iz Butana in zahodne Himalaje – je zaključil, da jeti ni drugega kot medved. Pa je res? Za nekatere je pač problematično dejstvo, da je imenovani profesor zgolj zamenjal eno neznano žival z drugo, v tem primeru jetija z novo vrsto prazgodovinskega medveda. Ta bi lahko bila podvrsta rjavega medveda, izhajajoča iz polarnega ali pa križanec med obema. Kakor koli, njegovo obnašanje se razlikuje od običajnega medvedjega, zatorej skoraj gotovo mora biti pravi odgovor na jetijevsko vprašanje.
Jeti in Zahod
Dvigajoč se proti sinji modrini, Himalajsko gorovje zajema Tibet, Nepal, Afganistan, Butan in Sikkim, koder so zgodbe je v višinah domujočem opičjaku starejše od spomina. Na Zahodu je o zgodbah iz severnega Nepala leta 1825 spregovoril hribolazec B. H. Hodgson. Sledil je major Lawrence Waddell, ki je leta 1899 naredil odlitke odtisov. Novinarji so spisali norijo, ki jo je presegla le tista okrog osvajanja Mount Everesta, gorniki pa so se vračali s povestmi o sneženih možeh, jetijih. Zabavi je do leta 1951 konec naredila druga svetovna vojna, ko je Eric Shipton fotografiral sledi velikanskih stopal v snegu. Pričevanja so povečini skladna – jeti naj bi v višino meril slaba dva metra in tehtal malo pod dvesto kilogrami. Njegov kožuh naj bi bil siv ali rdečkasto rjav, njegov obraz bled in neporaščen. Hodil naj bi tako pokonci kot po vseh štirih, s palci obrnjenimi nazaj. Živeč v gorskih gozdovih in jamah naj bi bil nočna ptica. Napadi na človeka menda niso redkost. Po zahodnjaškem sklepanju opisano ni drugega kot orangutan, vendar pa je ta premajhen in zdi se neverjetno, da bi zašel tako daleč od svojega rodnega Bornea in Sumatre. Na območju medvedje niso redkost – ti hodijo po vseh štirih in se občasno postavijo pokonci. Syksova razlaga se tako zdi vse bolj verjetna.
Nazaj k izvoru
Vendar pa priče (od teh je večina Šerp – le malo jih je Evropejcev) opisujejo nekaj bolj opičjega. Jeti ni neznanka niti v budistični folklori, a to pomeni le malo, saj je starejši od budizma. Šerpe so zaradi svojega poznavanja tamkajšnjega terena postali sinonim za vodnike gorskih odprav. Tako je bil Šerpa Lakpa Ten Tsing, ki je spremljal Edmunda Hillaryja, del dvojice, ki je prva osvojila Mount Everest. Tudi on se je srečal z jetijem. Podobno izkušnjo je imel še en izmed junakov Everesta, Don Whilans. Leta 1970 je s svojo odpravo naletel na opičji lik, za katerega je vedel, da ni medved. Kako? Šerpe so bile zaskrbljene. Te bi, kot je dejal, če bi šlo za medveda, to vedele. Pa še to: kako bi se lahko kmetovalcem in pastirjem, živečim v zakotnih dolinah, lahko utrnil opis opice, če pa najbližje živijo na tisoče kilometrov stran?
J. P.