Na današnji dan goduje zaščitnik živali in ljubitelj narave, svetnik Frančišek Asiški ... Tudi pri planincih ... sem in tja naletimo na »spominek psičku najdenčku« ... Pa še Mihu ...

Prijatelj z Lovćena
(Spominek psičku najdenčku.)

Ko se leto postara, ko veter izpihava zlate in rdeče barve iz gozdov, po grebenih pa zapade sneg in v duplih polh načne svojo zimsko zalogo, takrat se kakega mračnega dne človek  »znajde«, znajde pri sebi in napravi obračun nad letom: »Kaj in koga je dobil? Kaj in koga je izgubil?« Če si bil vojak, je tvoj račun prav skromen: nekaj drobnih stvari, nekaj bitij.
Moja pot se je takrat strnila s potjo živalce. Če pomislim na vso zgodbo, je vse kakor otroška pravljica. Prične se, z »enkrat je bil psiček«, gre preko tistih neštetih »in potem«, ki se končajo s solzicami v svetlih očkih nakodranih glavic in z grenkobo v grlu tistega, ki pravljico pripoveduje.
Štiri letne čase sem preživel v trdnjavah, ki so zakopane v sive vznožne skale mogočnega Lovćena. Ko sem tja prišel, je bil Lovćen ves bel; kmalu pa je pokazal svoje sive goli, pokril se je z rdečo reso, porumenel je, osivel in se zopet odel v belo. Tri letne čase, sem ga samo gledal. Nisem smel na pot. Ko pa je mraz pregnal gnilo deževno vlago, me ni zdržalo več. Prve snežinke so se že ponujale. V paradni obleki sem mu napravil obisk, češ da sem povabljen na »krstno slavo« tam nekam za njegove robove.
Skozi strelno lino oklopnega stolpa je prihajala komaj zaznavna svetloba jasnih ozvezdij, ko me je zbudil prvi po, polnoči izmenjani stražar. Pretegnil sem se in pregnal vlago iz kosti s požirkom črnogorskega žganja. Po podzemnem hodniku so v temi hreščali žeblji nanovo nakovanih vojaških čevljev. Ko sem prišel iz rova, se je porajalo najlepše jutro. Nisem takrat gledal morja, ko je še oddajalo platinasti lesk, ki se ga je nasrkalo iz mesečne noči. Iz Tivtskega polja je rasel Lovćen: ogromen, lep, ostra, jeklenosiva senca. Za njegovim hrbtom si slutil, da se v zlati kočiji vozi mladi dan in budi zemljo.
Stopal sem po Tivtskem polju. Sami jarki so ga in trnjeve ograde, ki dele zemljišča. Po rosni travi in močvirju je šla pot. Vse je bilo tiho, le čutara je opletala ob telečnjaku. Privezal sem jo, da bi ne motil svete tišine. Pa sem vendar splašil urnega zajčka in iz trsja se je dostojanstveno dvignila čaplja. Od morja sem se je slišalo zadiranje galebov, ki so se odpravljali na zajtrk. Po jarkih se je tja in sem v prvem svitu zablestela ribica ali se je leno preokrenil pupek Čez stezo je racala želva. Glej, na njenem oklepu je iz objestnosti pristal vrabec; samo zavreščal je in zopet odletel. Mar mu je bilo za najgroznejša strašila po polju: zdaj se je vsedel temu na strgan rokav, zdaj onemu na staro čelado, v družbi je posedal in živahno čebljal. Na glavi je imel čopek, ker je bil rose in jutranje vlage še ves moker. Našopirjen je bil in važen ko - gospa pri kavi.
Mehke poti po polju je zmanjkalo. Lovćen je stezal poganjek svojega vznožja v močvirje. Zagrizel sem se v hrib. Že vso pot sem določeval smer, po kateri bom šel. Željan skal in trdih stopinj sem si izbral najbolj skalnato reber, da bo v njej vsaj nekaj tistega, kar me bo spominjalo domačih gora. Med brinjem, borovjem in. Bornimi listastimi pritlikavci sem se, hitro dvigal. Nisem šel na Kapelo, tam kjer počiva pesnik Gorskega Venca v svojem kamnitem grobu - visoko nad življenjem in zakoni te čudovite in nerazumljive zemlje. Tam sem že bil, še kot otrok. Šel sem na Štirionik, Kapeli nasproten zob, kjer je najlepši razgled in več žive skale.
Kotor na eni, Budva na drugi strani in Tivtsko polje z neštetimi jarki in lužami so bili globoko pod menoj. Jutranje solnce je posrkalo roso iz osata, ki je še edini mehčal trdo stopinjo. Bil je že debel dan, ko sem prišel pod samo gmoto Štirionika. Malo sem spočil oči od vednega gledanja v čevlje. Sedel sem v roso, ki je je bilo za nekaj pedi v rebri. Lepo je bilo takole sedeti in gledati na morje, globoko pod seboj. Nekaj jader je bilo na obzorju: belih, sivih, rumenih. Eno je bilo tako kakor trikoten škrnicelj za kostanj, ki ga vržeš, v lužo. Ladje same ni bilo nikjer, zašla je za okroglino razdalje. Nad Boko je brenčalo malo letalo; prekopicovalo se je v zraku ko komar, kadar se rojeva: kakšni Zorki, Jani ali Mariji je veljal ta ples.

Nekoliko sem prigriznil in mislil na to, in ono. Na dom, na to, kaj je bilo, bi lahko bilo in kaj bo. Pa sem kmalu opustil sleherno misel, del slamico med zobe in se zleknil po resi. Kakšen sveti mir je bil tukaj! Samo vetrič je šuštel skozi suho travo v rebri. Pa naenkrat zaslišim neko lomastenje in sopihanje, in na lepem se je znašel ob meni droben psiček, ki je dihal na vso sapo in kazal jezik. Živo je mahal z repom in se je pričel dobrikati. Mladič je bil, tri do štiri mesece star je moral biti, črnogorskega ovčarskega rodu in silen potepin. Zakaj, v kožuhu je imel vseh vrst dokaze, da je bil velik klatež: nekaj suhega listja, obilo tistih kroglic, ki smo jim otroci rekli »laške uši«, nekaj igel smreke in borovca, nekaj slame, celo brinjevo jagodico, sem izluščil iz zlepljene dlake. Začuda pa ni imel v svojem kožuhu ne enega klopa ali bolhe. Vsega bi se v tej samoti prej nadejal, samo takega srčkanega mladega ovčarja ne. Stiskal se je k meni, svoje lepe, žalostne oči je uprl v me in dal glavo svojemu novemu gospodarju na kolena.
Od kod je prišla živalca ? Prve pastirske koče so bile ure daleč in nikogar ni bilo tam v zgodnji zimi. Od morja tudi ni prišel ta moj psiček. Tu je moral živeti v samoti že dolgo; zakaj rebra sem mu otipal takoj pod kožo. Bog sam vedi, kakšna krivica je nagnala to žival v gore. Najbrž ista, ki je v teh krajih naganjala v gore tudi ljudi: krivična pest. Zakaj, ta živalca je bila, kakor sem jo pozneje spoznal, najboljša pasja duša.
Delila sva prigrizek in se veselo odpravila proti vrhu. Kako bolj samozavestno stopa človek,če gre ob njem prijatelj! Veselo je sopihal ob meni moj Jip. Da, za Jipa sem ga krstil, ker sem ravno tiste dni prebiral Davida Copperfielda. Saj je bil ta moj psiček bolj podoben Davidu samemu kakor pa pravemu Jipu. Oni Jip je bil gotovo plemenitejši, navajen boljše gospode in neprimerno bolj skrbno negovan nego ta najdenček, ki se je zatekel v goro in živel od tega, kar si je sam poiskal. Oni Jip je znal vseh vrt vragolije in umetnosti; moj Jip pa je znal samo eno, biti od prvega trenutka prav po pasje vdan in zvest. Veselo je stopal moj Jip ob meni. Burja se je bila napravila. Večkrat sem ga moral prenesti s skale na skalo. Dasi je bil odličen skakač, je vendar nekajkrat okleval, če je bilo treba preskočiti kakšno. vrzel. Veter naju je oba močno odnašal z roba; čeprav je šel mraz do kosti, je Jip hladil svoj rdeči jezik.

Tako sva opoldne prišla dal možica na vrhu Štirionika (1750 m). Nov svet se je odprl: žalosten, pa vendar v svoji kameniti divjini neizrečeno lep. Na vzhodu je ležalo Skadrsko jezeiro ko srebrno zrcalo, obrabljeno z belimi čipkami od burje razbičane vode. Na levo roko so njegove zajede kazale pot! v Prokletije. Od njega do morja je rasla v nebo Rumija. Zanjo so moleli kvišku Albanski vrhovi, koničasti in taki, kakor če bi iz Valvazorja izstrigel najbolj smešne hribe in jih prilepil na obzorje. Pod nama je bila Boka. Oštro, Arsa, Kipetane, Traste: dolgi nerodni rti so štrleli v morje. Proti severu Krivošije, posuto s trdnjavami in trdnjavicami - vroče je moralo biti tam nekoč! Čisto tam daleč, kjer se nebo že zgosti v sivomoder obroben trak obrisov sem slutil Durmitor. Nekaj cest se krotoviči skozi kamen, nekaj polj daje živeti, veter je prinašal glas ovčjih zvončkov iz doline.
Huda burja se je napravila, ko sva zapustila vrh. Moj Jip je težko hodil, burja ga je resno odpihovala z gladkih plošč. Upiral se ji je z nogicami, da se mu je pocedila kri izmed krempeljcev. Mladič je bil, zato sem ga dal v telečnjak; s tem bremenom sem se po travnati drči spustil do lovćenske ceste.
Tako sem našel svojega dobrega prijatelja. V pozni noči sem ga vtihotapil v trdnjavo. Pa me je le kdo moral spoznati; zakaj, slišal sem, da je »doktor sasma poludio, nosio je kučka u rancu (telečnjaku)«. Rane med krempeljci so se mu kmalu zacelile, zijajoči prostori med rebri so se zalili; potegnil se je v dolžino moj Jip in zrasel je za celo ped. Dlako je dobil lepo; samo dolgo je trajalo, preden sem mu pobral vse tiste »laške uši«, iglice, bodice in listje iz nje.
In tako sva živela ono življenje, ki ga živi nešteto mož, obsojenih na začasno ali stalno samotarstvo. Kuhala sva čaj, krpala nogavice, prala dolge vojaške spodnje hlače, preganjala hrepenenja vseh vrst, čitala in opravljala svoj dnevni posel, pota in opravke. Praznovala sva Miklavža, Božič in Novo leto in na te pražnje dni grela drug drugega, ker ni bilo drv.

Pa je le prišel tisti dan: »Domov!« In Jip bo šel z menoj. Napravil mu bom indijanske mokasine, podil se bo po snegu za menoj, bežal bo pred klavirjem in mi bo hodil ob nogi pomestu. Pravičrnogorski ovčar - ne bo ga sram pred mestno pasjo gospodo!
Poslovila sva se. Težak vojaški tovornik se je pritresel. Dež je lil, da bi Jipa lahko ožel. Hotel sem ga vzeti k sebi. Pa ga niso pustili: tovornik je bil naložen do vrha. Jip je moral teči. Tekel je. Ravno pred pristaniščem se je cesta zožila, Zadnje kolo je prijelo Jipa in opletlo z njim. Voznik in drugi so se režali. od smeha. Stekel sem po Jipa. Malo je še dihal. Tako otožno je gledal ... Prišel je čoln. Ukrcal sem ga mrtvega. Mornar je rekel, da ne bo vozil krvave
mrhovine; poiskal sem na krovu starega železa in žice: bil je obroč stare granate obalskega topa. In pokopal sem Jipa v morju ...
Megle so se vlekle čez Lovćen. Za hip so se razgrnile. Prav jasno sem videl reber, kjer je pritekel k meni ubogi najdenček. Milo se mi je storilo, saj sem ga imel rad, tovariša v gorah.

PV 1940
Dr. Marij Ahčin

Međed in Minin Bogaz

(Prvi zimski vzpon 20. in 21. marca 1940. Plezali Dovjak Tone, Dolar Daro in Filipič Bojmir.)

Pozno je (20. marca 1940) že, ko se zbudim. Nebo je čez in čez oblačno, veter nosi sneg po strminah. Nič kaj prida ni tako vreme.
Vendar se odpravimo v Veliko Karlico; to je krnica med Savinim Kukom in Međedom. Mimo Crnega jezera gremo na levo v gozd. Položno v breg pelje pot med redkimi smrekami. Zdaj pa zdaj se – za spremembo - komu udre, da pošteno zagodrnja. Sneg je neenakomeren in južen; šele višje gori postane suh, da ga veter vrtinči po kontah. V Vel. Karlici počivarno za skalo in sklenemo, da gremo kljub slabemu vremenu naprej. Saj bi se sedaj res ne izplačalo vračati se; kajti dan bi bil v Žabljaku še daljši ko tukaj gori.
Ločimo se. Trije gredo na Savin Kuk; Martin, Basang in jaz pa na Međed. Z nami gre še smučarski učitelj Žic iz Plevlja. Prvikrat gre pozimi tako visoko; nestrpno pričakuje, kaj bomo doživeli tam gori v rob eh.
Preko majhnega sedla pridemo pod Međed. Strmo snežišče se dviga v kratek skok. Skala je ponekod poledenela, ponekod zasnežena, da ima Martin precej dela, preden vse počisti. Domačin se mu čudi; mislil je, pravi, da samo divja koza lahko gre po takem svetu. Ko spravimo tudi njega čez, je ves vesel in uvidi, da navsezadnje le ni tako težko. Skala je bila mrzla, da se mi je skoro zanohtalo, ko sem tipal za oprimki.
Po strmem snegu rinemo na greben in se dodobra ogrejemo. Prav nam je to prišlo, ko nas je tam sprejel tak veter, da nas je kar zanašalo. Dalje gremo po grebenu. Megla je gosta, da vidiš le kak meter naprej. Kmalu stopimo na neki vrh. Precej strm je na vse strani, vendar se nam zdi prenizek. Zato gremo dalje v meglo, strmo navzdol, pa spet navzgor. Previdno se ognemo nerodni strehi. Pršič se posipa pod nogami. Če bi me tukaj spodneslo, bi se naravnost in za vedno pripeljal v Vel. Karlico! V snegu opazimo gamsove sledi. Čudno, kaj neki išče žival tukaj gori? Lovcev ni, da bi se jim umikala tako visoko.
Kmalu smo na drugem vrhu. Menda bo pravi. Saj v megli še vrh lahko zgrešiš. - Mraz nas pa nažene, da jo pobrišemo navzdol, a grebena noče in noče biti konec. Pozneje smo ugotovili, da smo prišli prav do sedla pod Terzijinim Bogazom. Na neki skali pa najdemo markacijo in napis: »V Žabljak«. Poleti je tukaj najbrž lepa steza, sedaj je pa vse zasneženo. Nižje doli na plazu še dvakrat naletimo na markacijo. Po trdem snegu sestopimo do skale, kjer smo pustili smuči in nahrbtnike. Vse je srežasto, nahrbtniki so skoraj zameteni. Ne obiramo se dolgo, ampak se spustimo po spihanem snegu. Čez nekaj minut smo doli na poti; sneg je južen, da vozimo vse naravnost, pa še nikamor ne gre.
Pri Crnem jezeru se ustavimo in se oziramo na Međed. Še vedno je zavit v meglo in prav nič se mu ne pozna, da smo ga motili v njegovi samoti. - -

21. marec 1940

Med vsemi durmitorskimi vrhovi, ki se vidijo iz Žabljaka, mi je bil najbolj všeč Minin Bogaz. Nekoliko spominja na Matterhorn. Zato smo se zmenili, da bomo šli nanj ob prvem lepem vremenu. No, za 21. marec se pač nihče ni nadejal lepega vremena. Prejšnji dan smo se na Međedu najedli megle in smo se, zarekli, da danes ne gremo nikamor. Ko pa se zjutraj zbudim, je bilo nebo čisto jasno in vrhovi so se bleščali v jutranji luči, t. j. vreme, ki prežene spanec in utrujenost.
Zbudim Basanga in Martina, brž se pripravimo. Skuhamo. Pozajtrkujemo in »Zbogom!« tovarišem! Z nami hoče na vsak način pes Liso; tako se nas je navadil, da ne pomaga nobeno odganjanje. »Naj pa gre, če ima veselje!« - Prav za prav smo zelo pozni; ura je že sedem. Nič ne de; saj je sedaj lunin čas, tako da se lahko vračamo šele ponoči. Pri Crnem jezeru krenemo na desno v dolino, ki pelje v Ališnico. Pri prvem mlinu zavijemo na levo v breg. Nekaj časa sledimo markacijam, potem jo kar po svoje uberemo skozi hosto. Smuči nimamo s seboj, kar se nam pri hoji zelo prileže. Liso splaši zajca izpod grma in se zaman trudi za njim. Ko pridemo iz gozda, se mučimo po valovitem svetu, venomer same konte. Nekatere obidemo, druge prehodimo in se pri tem precej zamudimo. Z neke vzpetine se zagledamo v Minin Bogaz. Lep je; od vrha do tal ga vidimo. Z leve se dvigajo strma snežišča proti vrhu, na desni pa pada navpična stena v Valoviti Dô. Tudi Međed je danes ves drugačen; šele sedaj vidimo, kod smo hodili včeraj.
Preko strmih snežišč pridemo na sedlo pod Čvorovim Bogazom. Vsedemo se in počivamo. Basang taja sneg za čaj, ki ga ne dočakamo, ker vodo vedno sproti popijemo. Nekje z Oble Glave se odtrga plaz; votlo zabobni in preko skal se vali lesketajoča se reka. Upamo, da mu ne bodo sledili še drugi; saj je šele marec in vreme je mrzlo.
Nadaljujemo po širokem in položnem grebenu, ki loči Valoviti Dô od Lokvic. Kmalu pridemo na pravo pobočje Mininega Bogaza. Na grebenu pod skalami se navežemo. Martin gre naprej in neusmiljeno pometa na naju ves sneg in led. Z Basangom stojiva v senci, da naju že pošteno zebe, ko prideva na vrsto. Liso nas začuden opazuje. Nekaj časa laja, potem se pa, ko vidi, da ne more za nami, obrne na levo in jo pobira po manj strmem svetu. Neverjetno potrpežljiv in vztrajen je. Počasi plezamo proti vrhu. Cepin opleta po skali, kvedrovci drsajo po robovih, roke tipajo za oprimki. Skala je trdna, da ne najdemo posebnih težav. Proti vrhu stopamo po ledenem snegu. Prav bi prišle dereze, pa za tako kratke razdalje se jih ne izplača navezovati; raje udariš s cepinom in z nogo, pa dobiš ravno tako trden stop.

Ob treh smo na vrhu. Precej se začudimo, ko nas dohiti - Liso. Prišel je po pobočju, ki je tudi s smučmi dostopno. Razgled je nepopisen. Kamor pogledaš, sami vrhovi, sneg in solnce. V daljavi slutimo Prokletije. Bobotov Kuk se zdi samo za lučaj oddaljen. Spustimo kamen; enkrat se odbije in pade navpično v - Valoviti Dô. Hrano razdelimo na štiri dele: za nas tri in za psa. Vsi smo je pošteno potrebni. Ob štirih gremo naprej po grebenu proti Lučini Previji. Liso nam sledi samo za dolžino vrvi; potem ne more več dalje. Prestrmo je. Basang ga skuša spraviti v nahrbtnik, pa se mu nikakor ne posreči. Dve uri je še lajal in cvilil, ker ni mogel za nami. Za neko skalo varujem tovariša, ki se spuščata po razu; spodnji del je Soro navpičen. Potem pridem na vrsto jaz. Vse prebrskam, toda nikjer ni primerne špranje, da bi zabil klin. Končno izkopljem majhen kucelj; ravno toliko ga je, da dam vrv okoli. Po njej se spustim navzdol. Greben je oster in izpostavljen, da prav počasi napredujemo. Martin ima precej dela. Nekje na sredi nas ustavi kratka, toda precej gladka stena. Martin meni, da v čevljih ne bo prišel preko; nagovarja me, naj obujem plezalke, ki sem jih slučajno vzel s seboj. Res se preobujem in zavijem v stenico. Ni bilo enostavno! Na sredi zabijem klin, ki ga pustimo za spomin; morda bo še kdaj komu prav prišel.
Medtem zaide solnce. Gore žare rdeče, na nebu pa posveti luna in prižigajo se prve zvezde. Okrog roba potegne veter in se poigra s pršičem. Povsod je tišina. Težko je povedati, kaj vse občutiš v takih trenutkih. Mislim, da ga ni, ki bi prav opisal to lepoto.
Še nekaj dolžin vrvi, pa smo pri kraju. Po čevljih se popeljemo v Valoviti Do. Presenečeni smo, ko nam prihiti Liso naproti; prav od srca se ga zveselimo. Našel je svojo pot. S sedla pod Čvorovim Bogazom se varujemo; saj je precejšnja strmina in nočna vožnja navzdol bi se prav nič ne prilegla. Končno smo na varnem. Veter nas pa zopet preganja po onih kontah. V zavetju zaužijemo zadnje koščke čokolade. Potem se nam v gozdu udira do kolen. Precej utrujeni pridemo k Črnemu jezeru. Ob enajstih smo doma.
Naši hribovski spomini so postali za lepo doživetje bogatejši.

Daro Dolar
PV 1940