Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli). Po Blegošu v Jocovi šoli.
V šoli pri Jocu
Na predvečer Božiča je na sporedu dokumentarni film o Lojzu. Ves prosti čas preživi ob Triglavu ali v Mežaklji. »Oči, a mi tudi gremo kam jutri?« »Na Blegoš,« odsotno odvrne Igor. anTon je poslušal vremensko napoved: »Na Blegošu bo severnik za polnočnico krepko šumel po krošnjah dreves. Nekateri pravijo, da gredo 'k maši' na kak vrh, vendar ne verjamem, da bo kdo nocojšnji praznik častil v gorah. Morda Lojz.«
Tin si želi iti na Blegoš s psom in Igor jih zapelje k znancem, kjer si izposodijo Joca. Mudi se jim in s psom se zagrizejo v travnato strmino. Stari ata Mihael, ki so ga tudi vzeli s seboj, gre raje po cesti proti Kalu. Pes nenadejano zdirja krog okrog hiše in z dvignjenimi ušesi priteče nazaj. anTonu je zamišljen: »Joc je premeten pes. Nekaj ima za bregom.« Kosmatinec izgine za breg, ki je nad njimi. Tinu se zazdi, da ga sliši v grabnu. Igor dvomi: »To ni mogoče! Ravnokar je še hodil pred nami.«
anTon določi: » Igor, ti se vrni po psa, midva s Tinom pa greva počasi naprej. Počakava te pri koči. Po moje sedaj doma čaka na Mihaela. Sta videla, kako sumničavo ga je ogledoval?« Pasjo dilemo, ali iti na Blegoš ali paziti na hišo, reši Igor, ko psa priveže na vrv. V strmini se Igor pošali: »Danes si ti moj vodnik.« Kot bi ga Joc razumel, začne nemudoma vleči na levo in desno s poti. Igor se mora popraviti: »Ti si vodnik, a jaz odločam, kam greva – naravnost proti koči na Blegošu.« Očitno je razumel tudi to; umiri se in vleče samo še navkreber.
Tin in anTon sta pred kočo na sončku že dobro spočita, ko prisopiha Igor. »Kaj si naredil s palico?« zanima anTona. »Joc se je naslonil nanjo. Kevlar je rahlo zahreščal, kot bi se lomile trske, kmalu zatem pa se je palica prelomila.« Tudi Tin želi peljati psa in Igor mu vrv zapne za pas. Da ga bo pes vlekel navkreber. »Nekateri vzamejo vodnika za v gore, mi pa smo ga vzeli za na Blegoš,« se Igor hvali ljudem. Ne bi se smel šaliti, vodnik je nenadoma potegnil po bregu navzdol, da se je fant krepko zadričal po petah.
Hitro spoznajo, zakaj – sledi jim zlati prinašalec. Njegovi lastniki hitijo in jih hitro dohitijo. Tudi Joc je veliko pripomogel k temu, ko se ni pustil vleči navkreber. Psa se ovohata in Joc zarenči. »To ni dobro, takega še nisem slišal. Pelji ga na kratki vodniški vrvi, tako kot gorski vodniki peljejo svoje kliente,« svetuje anTon. »To je zato, ker je privezan,« lastniku prinašalca razloži Igor.
Za njimi na vrh pride še zlati prinašalec in v zraku nastane pasja napetost. Igor spusti Joca – psa se ovohata in zdi se, da je pasja napetost popustila. anTon med razlaganjem imen bližnjih hribov in daljnih gora pogleda na uro: »Gremo, da nas Mihael ne bo čakal.« Tin gre z anTonom naprej, Igor si še daje opravka s polomljeno palico in trskami kevlarja, ki so se mu zarile v prste.
Joc se rad s hrbtom drgne po ostankih snega. Nenadoma do njega kot blisk prileti prinašalec. Sedaj Igor le opazuje, kaj bo iz tega: noben izmed psov ne odstopi, oba tiščita gobce v nasprotnikov hrbet. Jocevo renčanje je premalo. Ko Joc stoji nad prinašalcem, je to še vedno premalo; posredovati mora lastnik prinašalca. Nekoliko pozno se zdrami tudi Igor.
Po strmini prileti Igor s psom na povsem kratki vrvi. Videti je ves iz sebe in pes zelo miren. »Kaj pa se je zgodilo?« želi vedeti anTon. Igor pove: »Joc se je stepel s prinašalcem. Oni ima tudi poškodovano prednjo taco.« anTon ni zadovoljen: »Lahko bi vzel številko telefona lastnika. Zvečer bi se lahko pozanimal, kako je z njihovim psom. Tako pa je videti, da si strahopetno pobegnil.«
V gozdu srečajo starejši par. Kljub temu, da psa ne poznata, vesta, da se ga ni treba bati. Mož vpraša: »Ga lahko pobožamo?« In žena ugotavlja: »Eno taco ima malo krvavo.« Tin psa objame okoli vratu in ga poboža po glavi. Joc ga pogleda z očmi jokajočega, le da ni solz – obema je hudo.
V prisrčni družbi na domačiji anTon komentira: »Tole je bila za Igorja šola – najprej se je Joc izkazal za bolj prebrisanega, potem sta po nerodnosti polomila palico, na vrhu je padel v težave, na koncu pa ga je pes kot za stavo gnal v dolino. A kot poznam Igorja, to ne bo njegova zadnja pasja šola.« Tin vsega tega ni slišal, bil je več zunaj, pri psu, kot v hiši.
Čez dva meseca se ponovno pripeljejo pod Blegoš. Pes tokrat najraje hodi s Tinom. Joc je priden: Tina vedno počaka na kratki razdalji in ne hodi po svoje. Pod vrhom se gresta skrivalnice: Tin zavije na spodnjo pot in Joc ga poišče – kar zadovoljno pokaže z mahanjem repa. Ponovno ima vse tri pod kontrolo!
Joc že gre proti Kalu, ko Igor zagodrnja: »Meni se ne da iti okoli.« Pes pokaže, da mu en tak nepotrebni ovinek prav nič ni odveč. Kmalu zatem, ko jih prehiti v strmini, zaslišijo lajež. »Tole je vprašljivo,« skrbi Igorja. Med tremi psi je tudi škotska ovčarka, katere vonj je Jocu neznansko všeč. Nagon je močnejši od Igorjevega prigovarjanja. Nič ne pomaga, psa mora pripeti. In ker drugega nima, za ovratnico zapne pohodne palice.
Joc izbere drugačno taktiko – na vso moč vleče navzdol. Že čez nekaj metrov se Tin in anTon smejita, ko pes Igorja vlači skozi snežne zamete, tudi po riti. Pod kočo se Igorju zazdi, da Joc močno vleče, ker si želi priti čim prej domov. Pes je ves krotak, ko začuti, da bo spuščen. Zaiskrijo se mu oči, rahlo poskoči proti Igorjevemu obrazu, in mu nakaže ljubezniv pasji poljubček – sedaj lahko oddirja za svojo ljubeznijo.
»Midva s Tinom greva počasi navzdol, pes je tvoj problem,« zmigne z rameni anTon. Igor je še pred kratkim razlagal, kako je ostal brez moči, sedaj pa kar teče nazaj proti vrhu. Tina in anTona povsem izčrpan dohiti pri domačiji. »Kaj pa si tako moker in blaten?« »Pes je navzdol vlekel kot nor. Čez vse snežne zamete, pod katerimi je bil ponekod tudi star led. Nazadnje mi je spodrsnilo na poledeneli zemlji. Poleg tega so mi navzdol lezle hlače, ker sem za psa porabil tudi svoj pas.«
Mihael, ki so ga tudi pripeljali s seboj in jih je čakal na domačiji, stopi tisti hip skozi vrata. Igor je ponosen: »Vrnili smo se točno ob napovedanem času.« anTon dodaja: »Kaj vse pa se nam je moralo zgoditi, da je prišlo do take točnosti … in tudi prejšnjikrat se je Mihael vrnil s Kala istočasno kot mi z gore. Skratka, danes je bila nova šola za Igorja in dobra zabava za Tina.«
Iztok Snoj