Iztok Snoj 08.10.2009 07:30 1768 0

Jos 8-krat

Gore, pes in ljudje: Kratko javljanje z Blegoša – z Josom sva v rezervi imela še šesti par nog!

Po dolgem času spet z Josom na Blegoš

Ne bi smel piti druge kave ob dveh. Iz močne zatopljenosti v delo me zdrami zvonjenje telefona. »Kdaj prideš?« Ojej, iz službe bi moral oditi že pred tri četrt ure! Radijski program nemoteno potuje skozi počasne kolone, v katere sva se ujela z avtom. Ne prekinjam sopotnikovega govorjenja, ne vznemirjata me zamuda in zmeda na cesti. V miru in v ozadju kolon čakam na priložnost, kdaj pride mojih pet minut in dosežem načrtovani cilj.

Pred hišo zagledam Josa. Sopotnik takoj odide po cesti za Kal. Pes daje znake, kot bi me prepoznal. Potrebuje samo še vonj roke, da se dodobra spomni preteklih potepov po Blegošu. Silovito steče navzgor po strmem travniku. Ali tudi njega bolijo bronhiji od prehudega dihanja? Zrak, pomešan z vodo, megli pogled na goro. Vmegli se tudi pes in se še hitreje kot ponavadi vtopi v okolico.

Na vrhu pes zastane za hip. Ob prvih sestopnih korakih zaslišim za seboj kašljanje. To pa ni Jos! Je brez dlak in na vrh je prišel z druge strani. Ko se obrnem v drugo, ni več gol do pasu. Nase je že navlekel obleko. Skupaj preskakujemo lesene ovire na poti. »To je zaradi boljšega odtekanja vode.« Pa saj voda teče po hribu navzdol že tisoče let! Prizna, da je hoja sedaj težja in nevarnejša. In že izgineta oba: mladi mož in pes Jos.

V gozdu se pomrači močneje. Skoraj znočilo se je. Kje je Jos? Ni se izničil. Izginil je v noči, kot bi se vnóčil. Hitim na vso moč in vendar za sabo zaslišim pasje sopenje. Presenetil me je - ponavadi je tekel naprej. Na domačem travniku se sredi največje strmine še krepko povalja, preden dospeva do hiše. Gobec ima od namakanja v drevesne dupline še bolj črn zaradi noči. Ve, da se ga ne sme obrisati v svetle hlače, ko se preoblečem v mestno obleko.

Na vratih se pojavi Janez. »Prideš za hip notri?« Zelo se mi mudi, vendar imam vedno pet minut časa. Vrnem vam psa, vi pa meni očeta! Smeh je nalezljiv in zlezem v hišo. Deset bogatih minut prijetne družbe je bilo dovolj za dobro voljo, le da za nekaj skromnih minut zamudiva zadnje dejanje v Stražišču. Končnega cilja nisem dosegel! Pred zaprtimi vrati ne bi pomagal dolg nos, brez Josa pa tudi ne bi bil dosežen namen. Včasih je pot važnejša od cilja. Upam, da je tudi tokrat bilo tako.

Iztok Snoj