Slovenske novice - Tone Štefanec: »Mladinski pisatelj in pesnik Josip Vandot se je rodil 15. januarja 1884 v Kranjski Gori in umrl 11. julija 1944 v Trnjavski Kuti na Hrvaškem. Po poklicu je bil železniški uradnik.
Po 1922. je živel v Mariboru, od koder so ga 1941. Nemci z družino izgnali na Hrvaško, tam je umrl v bombnem napadu na Slavonski Brod. V slovenski mladinski književnosti je znan predvsem kot pisatelj planinskih pripovedk, zgodb o pogumnem, dobrosrčnem, nagajivem, iznajdljivem, zvitem in močnem pastirčku v svetu gorenjskih planin, v pravljičnem okolju slovenskih skrivnostnih, na videz nevarnih pravljičnih bitij, s katerimi se mora v vseh zgodbah spopadati, jih prelisičiti in na koncu z zvijačo tudi premagati,« pravi dr. Helga Glušič.
Marjeta Žebovec piše, da je Josipova mati otrokom rada pripovedovala zgodbe o pravljičnih bitjih z gora nad domačin krajem. Takrat so že začeli nastajati Kekec, Mojca, Tinkara, Bedanec in botra Pehta in druge zgodbe Vandotovih povesti, ki jih otroci še vedno radi berejo, gledajo filme, posnete po njih, ali gledališke uprizoritve.
Josip se je po končani osnovni šoli vpisal na gimnazijo v Novem mestu. Bil je zelo dober dijak, zadnji dve leti celo edini odličnjak v razredu. Po maturi leta 1905 je želel študirati medicino, vendar se je moral zaradi pomanjkanja denarja temu odpovedati. Službo je dobil pri železnici, ki pa se ji nikoli ni mogel povsem privaditi. Kot Slovenec je bil deležen zasmehovanja in ponižanja, zlasti v Št. Vidu blizu Celovca. Zaradi tega je pustil službo in odšel domov. Nekaj časa je bil pastir. Na paši je bral, se pogovarjal z drugimi pastirji ali pisal pesmi in povesti. Čez čas je šel spet v službo, tokrat k južni železnici. Najprej je bil v Litiji, nato so ga premestili v Postojno, od tam pa v Trst, kjer je nato ostal do začetka prve svetovne vojne. Po koncu vojne je zbežal v Jugoslavijo in bil železničar še v Sisku, Radencih in na Pragerskem. Leta 1922 je prosil za upokojitev, uradno zaradi slabega zdravja, v resnici pa zaradi hudega odpora do te službe. Od takrat naprej je samo še pisal, živel pa je v Mariboru. Ob okupaciji leta 1941 so Vandotovo družino pregnali v neko vas v bližini Slavonskega Broda. Od tam so ohranjeni njegovi Zapiski iz pregnanstva. Pregnanstvo se zanj ni dobro končalo. Ob preletu poškodovanega letala, ki je odmetavalo bombe, je bil ubit tudi Josip Vandot. Po vojni so njegove posmrtne ostanke prenesli na ljubljanske Žale.
Priljubljeni Kekec in njegova druščina
Mali Mežnarčev Gregec, po domače Kekec, je, kot piše Glušičeva, otroški junak, ki ima vse pozitivne lastnosti nepremagljivega fantovskega vzornika. Ob njem so pomoči in njegove viteške opore potrebne preplašene deklice, Kekčeva polsestra Jerica, slepa Mojca, Tinkara, Mena in skrbni starši. Predvsem pa pisatelj postavi pripoved v čudovito in tudi nevarno naravo, polno brezen, skalovja, goščav in prepadov. Kekčeve zgode in nezgode se dogajajo v najbolj slikovitih gorenjskih gorah in alpskih dolinah, za in nad Kranjsko Goro ter Martuljkom na prelomu stoletja. Otroški svet je tesno povezan z naravo, živalmi in bajeslovnimi bitji. Bežno opisane družinske in socialne okoliščine so samo scensko izhodišče za otroške usode. Vandot je Kekčeve zgodbe objavljal v otroškem listu Zvonček v letih 1918–1924. Najprej je nastala povest Kekec na hudi poti, nato Kekec na volčji sledi, sledila ji je tretja zgodba Kekec nad samotnim breznom. Prva povest je izšla v knjižni obliki 1936. Posebno priljubljenost doma in po svetu pa je serija zgodb o tem fantiču doživela po treh filmih, ki so bili posneti v letih 1951, 1963 in 1968.
Med zlimi silami, ki preizkušajo Kekčevo moč, sta zanimiva lika hudobna Pehta, čarovnica, ki vari zdravilna zelišča, ima pa tudi čudežno zdravilo za zdravljenje slepote, ter prav tako nasilni in nevarni mitološki ljudožerski Vodomec Bedanec, ki ugrabi zdaj tega, zdaj onega, med njimi tudi zeliščarja Kosobrina in Kekčevo družino. Na koncu sta oba premagana. Pehtin zvarek ozdravi Mojco, Kekec pa uživa v zmagoslavju. Med pravljičnimi bitji v teh pripovedih so tudi divji mož Prisank, gorski zli, dobri duhovi in prav tako spremenljiva Vila Škrlatica, ki dobrim pomaga, hudobne pa kaznuje, ter podoba hudobne mačehe.
Negativni pravljični liki so v Vandotovih pripovedih praviloma spremenljivi. Kekčeva priljubljenost pri mladih bralcih temelji na fantovih dogodivščinah, pri katerih gre za namerno izzivanje zapletov na nevarnih gorskih in gozdnih poteh ter ob srečanjih z gozdnimi sovražniki, na njegovi zvijačnosti in nagajivosti, ki vzbujajo smeh, in na njegovih dejanjih, ki so strašljiva in opogumljajoča hkrati. Kekec je tudi duhovito odrezav in celo jezikav otrok, hkrati prikupen in vedno nasmejan, slabo voljo preganja s piščalko in igranjem na citre, njegova pesem pa ima celo magično moč, saj gane tudi hudobne duše.
Kekec in preplašeni pastirček Rožle sta učinkovit literarni par dveh različnih tipov otrok, katerih medsebojni odnos oblikuje humoristične scene in še poudarja Kekčevo premoč.
Druge Vandotove zgodbe
Vandot je napisal tudi Potovanje naše Jelice in Kocljevo maščevanje, v katerih je glavna oseba fant, osamljena sirota brez doma, ki je v nasprotju z ostrojezičnim Kekcem nerodnejši, a podobno prepuščen najrazličnejšim nevarnostim, ki jih mora premagati na svoji poti v življenje, pravi Glušičeva. Ob njem sta poleg deklic Rezike in Jelice še dve vandotovski pravljični bitji: čarovnica Anja Panja ter škrat Brincelj, bitje z nenavadno in natančno popisano zunanjostjo in spremenljivim značajem.
Za mladinske pripovedke sta značilna arhaiziran jezik in pogosta uporaba lokalizmov, kar idiličnemu gorskemu svetu in njegovim junakom v pripovedih daje čar davnega pravljičnega sveta iz babičine skrinje.
Marjeta Žebovec pravi, da je Vandot veliko napisal, vendar je večina njegovih del raztresena po raznih listih in revijah, največ v mladinskem listu Zvonček. Pisal je predvsem za otroke in mladino, kar je v slovenski književnosti redkost.
Veliko del je izdal pod psevdonimom Cvetko Slavin.
Golarjevi spomini na Vandota
Josip Vandot je bil, kot pravi Žebovčeva, povezan tudi z drugimi takratnimi književniki. Pesnik Manko Golar se spominja, kako je obiskal njihovo družino: »Nekega dne je obiskal našo hišo tudi Josip Vandot, pisatelj znamenitega Kekca in njegovih dogodivščin. Ko me je zagledal pisatelj Vandot, je vprašal očeta: 'Je to tvoj Kekec, Fure?' Takrat so klicali mojega očeta kar Fure, ime pa je napravljeno iz Florijana, kot piše v očetovem rojstnem listu. Oče Florijan se je pozneje prekrstil v Cvetka.
Meni je šinila kri v glavo, ko me je imenoval pisatelj Vandot za Kekca, saj smo poznali v šoli vse njegove pripovedi o Kekcu, Bedancu, Mojci in Pehti ter vse Vandotove junake, ki so živeli v Zvončku.
Jaz pa Kekec! Onemel sem in se zazrl v pisateljev obraz, ki se je veselo smehljal preplašenemu fantiču.
Kakšen je bil pisatelj Vandot? No, od takrat, ko sem ga videl prvič, je preteklo mnogo let, a pisatelja vidim pred seboj še vedno takšnega, kot je bil takrat. Bil je visok, suh mož, skoraj udrtih lic, zelo visokega čela, ki je segalo proti temenu glave. Oči so bile, če se prav spominjam, sivo modre, lasje temni, na pol kodrasti pa precej redki.
Najbolj se spominjam njegovega visokega in nekoliko oglatega čela. Da, tak je bil pisatelj Vandot, ki je nam šolarjem pripovedoval v Zvončku zgodbe.«
Tone Štefanec