V 84. letu nas je zapustil Jože Žvokelj, ki se je rodil leta 1934 na Planini nad Ajdovščino,
... od koder pa se je družina morala umakniti pred fašističnim nasiljem in se je nastanila v Kranju.
Že v mladosti je bil poln elana, živahnosti, veselja in nagnjenja do športa. V letu 1945 mu je minski vžigalnik poškodoval del roke. Njegova športna pot je bila tako končana in nove cilje, poti in hotenja je našel v hribovju in gorah.
Član Planinskega društva Kranj je postal v letu 1948 in ob tem tudi pripravnik v alpinističnem odseku. V letu 1950 se je že oblikovala nova kranjska naveza Peter Keše - Šodr in Jože Žvokelj. Čeprav se je moral Jože zaradi manjkajočih prstov še posebej prilagajati v ostenjih in pri vrvni plezalni tehniki, ga volja ni zapustila, to ga je še bolj zasvojilo, tako kot alpinistična druščina, strast do plezanja in gorski svet tišine.
Jože je bil že po naravi komunikativen, tudi mojster »jodlanja«, talentiran pevec, ki je hitro osvojil planinsko pesmarico in tudi orglice, s katerimi je oživil in popestril razpoloženje v prenekateri planinski postojanki. To so bili časi planinske klasike, a tudi romantike.
Za Jožeta so se začeli vrstiti alpinistični tečaji, plezalni vzponi, tudi prve »odprave«: v pogorje Grossglocknerja pa vse od Dolomitov do švicarskih Alp in Mont Blanca.
V severnem ostenju Grintovca se je Jože že konec petdesetih let proslavil s prvenstveno smerjo »Grintovški steber«.
V petdesetih letih je postal tudi že član Gorske reševalne postaje Kranj, kjer se je soočil s prvimi tragedijami pri reševanju ponesrečenih. Z vso vnemo in odgovornostjo se je usposabljal v tehniki gorskega reševanja in obenem svoje znanje namenjal tudi že usposabljanju novih gorskih reševalcev.
Tudi s takratnimi legendami slovenskega alpinizma in gorskega reševanja se je hitro zbližal: s Čopovim Jožem, ki je leta 1959 obiskal reševalno vajo pri Češki koči, sta dorekla marsikaj o reševanju in gorah; srečal in zbližal se je tudi z Jeseničanom Stanetom Koblarjem, Marjanom Salbergerjem, zdravnikom Andrejem Robičem in Marjanom Perkom iz Tržiča ...
Od njih je črpal znanje, vrednote in poslanstvo gorskega reševanja.
Že v začetku šestdesetih let je Jože postal tudi inštruktor gorskega reševanja. Leta 1960 se je na Krvacu uvrstil med pionirje reševanja na gorskih smučiščih. Zaupana mu je bila izvedba 1. državnega prvenstva v vožnji z akiji na Krvavcu; bil je vodja tehnično-operativnega odbora.
Njegovo sporočilo je bilo vedno: za gorskega reševalca je primeren le zanesljiv, dovršen alpinist.
V petdesetih letih je bil Žvokelj izvoljen za načelnika AO Kranj, ki ga je vodil tri mandate, polnih dvanajst let.
Na Kališču v »Cinah« je za kranjske alpiniste in pripravnike nastal »center« alpinistične šole. Na tem, »spodnjem« Kališču, si je postavi tudi miniaturno zavetišče, brunarico, ki je bila nemalokrat na voljo tudi drugim alpinistom.
Prava atrakcija je bila alpinistična odprava v Prokletije – Komove pod njegovim vodstvom.
V letu 1963, ko je Jožetu potekel zadnji mandat vodje alpinističnega odseka, je bil izbran tudi v prvo slovensko odpravo na Centralni Kavkaz.
Nabralo se mu je več sto plezalnih vzponov in v mladostni zagnanosti se je tudi podal na »nezaslišano« drzno pot v zimsko ostenje Špika, da v navezi prepleza »direktno« smer. Vreme in druge razmere so mu nadaljevanje po nekaj raztežajih preprečili.
Jože, »elektro mojster«, je imel izpiljeno retoriko in nagnjenje za društvena predavanja in demonstracijske praktikume. Nabralo se mu je na desetine predavanj po osnovnih in srednjih šolah. Jožetova predavanja za mlade in starejše so imela vedno skrbne poslušalce. In velikokrat je na glas povedal, da ima vsaka nesreča v gorah svoj »zakaj«, kar pa se večkrat v težkih trenutkih prikrije in ne uporabi, da se take nesreče ne bi več dogajale.
Z leti se je Jožetu vse bolj približevalo Jezersko. In ko se je planinstvo tam utrdilo in okrepilo, se je zbližal tudi z jezerskim planinskim društvom in tamkajšnjimi gorskimi reševalci, ki so že ustanavljali svojo gorsko reševalno postajo. Na Jezersko je bil navezan tudi zaradi zakonske naveze z ženo Nado, Jezerjanko in vnukinjo pomembnega Jezerjana gorskega reševalca in vodnika iz tridesetih let Vinka Tepine, ki je bil »edini« zaslužen, da se je Češka koča v drugi svetovni vojni ohranila, da ni bila požgana.
Jože Žvokelj je bil tri desetletja v GRS Kranj odgovoren za tehnično reševalno področje in inštruktorstvo, za usposabljanje novega kadra. Deloval je tudi v Komisiji za GRS pri PZS; na samem začetku je proučeval tudi reševalno tehniko za reševanje s pomočjo helikopterja.
Jože se je vedno neposredno vključeval v še tako rizična reševanja. Od številnih reševalnih akcij pa so mu za vedno kot veliko breme ostali spomini na »njegove« ponesrečene in mrtve alpiniste gorske reševalce: ko so pozimi 1959 prinesli trupla dveh mladih alpinistov članov »njegovega« AO brata Zupana izpod vzhodne stene Storžiča; ostenje Široke peči je vzelo življenje 18-letnemu Urošu in Tomu.
V letu 1975 je vodil prvo reševalno akcijo padlega helikopterja, v katerem so izgubili življenje reševani ponesrečenec, pilot in zdravnik načelnik GRS Kranja Gorazd Zavrnik.
Hudo ga je prizadela helikopterska nesreča, ko je nad Okrešljem umrlo pet gorskih reševalcev, med njimi Jezerjana Luka in Rado iz Jožetove šole alpinizma in gorskega reševanja.
Jožeta se bomo spominjali z največjim spoštovanjem, saj si je v društvenem prostovoljstvu vseskozi prizadeval za razvoj slovenskega alpinizma, še posebej pa zaradi njegovega humanega poslanstva v gorskem reševanju in prizadevanju, da nesreč v gorah ne bi bilo.
Franci Ekar