PZS: V soboto, 24. oktobra 2009, je bil v Podbrdu spominski večer ob 50. letnici prevzema v upravljanje doma. Žarko Rovšček: Nagovor udeležencem - o Zorku Jelinčiču in njegovemu sinu Dušanu

Pot, kot so zapisali, je bila herojsko dejanje, da so se spoprijeli s tako zahtevno nalogo. Čeprav jim je ob strani vseskozi stala PZS je bil vendarle odločujoč pogum in trdna pokončna volja in moč, da se je planinska postojanka zgradila in dogradila v čast in ponos slovenskega planinstva.

Spominski večer je bi večer skupnega društvenega sodelovanja in dopolnjevanja med PD Podbrdo, TIC Podbrdo, Kulturnim društvom Podbrdo in društvom Baška dediščina v Podbrdu. To je v trdi in brezkompromisni Baški grapi, ki je tako dobro sodelovanje in izjemno kakovostno izvajanje odličnega prostovoljstva krojijo še posebej težki pogoji življenja v tej geografskem izjemno zahtevnem področju. Tu prihaja do popolnega izraza ljubezen do kraja, baških strmin in seveda izjemna navezanost na vse to. Planinski dom na Črni prsti so poimenovali po izjemnem slovenskem domoljubu Zorku Jelinčiču, ki je bi neumoren pospeševalec in branitelj slovenstva na Primorskem. Zato je bilo presenečenje večera, ko je Žarko Rovšček izjemno podrobno orisal pot in dejanja v pol stoletja planinstva v Podbrdu in zasluge Zorka Jelinčiča - vse ob prisotnosti Jelinčičevega sina Dušana - alpinista in himalajca, ki je s predavanjem orisal osvajanje osemtisočaka Gašebruna 2 v Karakorumu. Večer je bil kulturno naravnan in obogaten s pevskim ženskim zborom Okarina in moškim pevskim zborom. Avla je bila v Osnovno šoli Simona Kosa do zadnjega kotička in prostora povsem zasedena in kot so zapisali v vabilu ni to samo pomemben dogodek za PD Podbrdo ampak za celotno planinstvo.

Povabilu se odzval tudi predsednik PZS Franci Ekar, ki je delovnim in ustvarjalni jubilantom čestital in se jim zahvalil za tako težko in pomembno opravljeno delo. Župan občine Tolmin Uroš Brešan je s Podbrdčani izjemno zadovoljen, zaradi tako predanega dela za razvoj in razvijanje ter ohranjaje kraja. Tako jim občina namenja, kar največ pozornosti ter pomoči. Na tej slavnosti je bilo prisotnih veliko članov iz SPD Trsta na čelu s predsednico Marinko Pertovt, saj so z Podbrdčani v stalnih stikih in veliko sodelujejo. Ob tem dogodku pa so pripravili tudi priložnostno razstavo nekdanje planinske opreme in zgodovine planinstva v Podbrdu.

Žarko Rovšček: Nagovor udeležencem počastitve 50-obletnice prevzema planinskega doma Zorka Jelinčiča

Dragi, spoštovani planinski prijatelji!

Naj bo današnji dan posvečen prijetnemu druženju ljudi podobnih stremljenj in spominom, da predvsem spominom na preteklost planinstva. Tako popotnico so temu našemu shodu določili organizatorji današnje prireditve, podbrški planinci. Na primorskem je planinska dejavnost usodno povezana z več kot dvajsetletno borbo za narodnostni obstoj in končno priključitev matični Sloveniji. Ne moreš spregovoriti o enem, če ne omeniš oba pojma. In ob tem, kot nekakšna žareča plamenica nad svinčenim somrakom trpke primorske polpreteklosti, izstopa lik Zorka Jelinčiča. Naslednje leto bomo obhajali stodesetletnico njegovega rojstva, njegove korenine pa so najmočneje pognale prav tu v Baški grapi. Današnji rodovi smo ga spoznavali tudi ob prebiranju številnih objavljenih zapisov Klementa Juga. Ta ga je, ob prvem srečanju na filozofskem seminarju ljubljanske univerze, svojemu sošolcu Vladimirju Bartolu slikovito predstavil: „To je Zorko Jelinčič, Goričan, eden od mojih najboljših soplezalcev. Fejst fant in odličen tovariš. Ne govori veliko, toda nanj se lahko zaneseš kot na skalo.”

Rodil se je v Logu pod Mangartom 5. marca 1900 očetu Ferdinandu in materi Josipini Trebše, umrl pa 13. julija 1965 v Trstu. Najprej je obiskoval osnovno šolo v Logu pod Mangrtom, nato pa na Ilovici pri Podmelcu. V obeh krajih je bil njegov oče učitelj. Po maturi leta 1918 na idrijski realki se je vpisal na filozofsko fakulteto univerze v Ljubljani, vmes študiral tudi v Padovi, od koder se je vrnil in v Ljubljani vpisal še deveti in deseti semester filozofske fakultete. Življenjska usoda ga je pahnila v središče narodnostnega boja v najtežjih časih primorske zgodovine. Zaradi nenadne očetove smrti je moral prevzeti nase breme vzdrževanja preostale družine in prekiniti že skoraj dokončani študij. Nastopil je službo pri Zvezi prosvetnih društev (ZPD) v Gorici in kmalu postal njen tajnik. Hkrati je postal tajnik dijaškega društva Adrija v Gorici.

Po odpravi slovenskih šol (po letu 1923) je tedanja italijanska oblast na Primorskem stopnjevala raznarodovalne ukrepe: ukinitev slovenskega tiska, društev in gospodarskih družb.

Vodstvo Zveze prosvetnih društev in Adrije je ob vse hujšem preganjanju oblasti prešlo v ilegalo. Organizirali so ilegalne kulturno-prosvetne tečaje, naskrivaj nadaljevali z zborovskim petjem in širjenjem slovenskih knjig, predvsem izdaj Goriške matice in iz Jugoslavije pretihotapljene literature. Nekdaj svobodno planinsko dejavnost so nadomestili izleti mladine v odmaknjene gorske kraje in na obmejne vršace. Sredi tega mladostnega, narodno - obrambnega vrveža je z vsem žarom kot organizator deloval Zorko Jelinčič. Na njegovo pobudo je bil leta 1924 na Poreznu ustanovljen planinski klub Krpelj, ilegalni sopotnik Soške podružnice SPD. Gojili so osnovno planinsko dejavnost, ki je pomenila tudi udejanjenje idej njihovega vzornika, dr. Klementa Juga. Z raziskavami tolminskega podzemskega sveta so postavili temelje jamarstva v severnoprimorski regiji. Rezultate so objavili v koledarju Goriške Mohorjeve družbe, po ukinitvi slovenskega tiska eni redkih, če že ne edini slovenski publikaciji na Primorskem. Vrhunec odpora pomeni ustanovitev ilegalne organizacije TIGR (leta 1927). Tudi tu je bil Zorko Jelinčič med prvimi. Vse bolj se je izpostavljal italijanskim oblastem. Težka poškodba hrbtenice na strmem snežišču v pogorju Viša ga je leta 1928 za dalj časa prikovala na posteljo, s tem pa je bil tudi pod lažjo kontrolo karabinjerjev. Po aretaciji leta 1930 je bil naslednje leto obsojen na 20 let ječe. Amnestija mu je tegobe najbolj zloglasnih italijanskih kaznilnic skrajšala na devet let. Po prihodu domov je kmalu začela 2.svetovna vojna. Ponovno so ga aretirali in poslali v internacijo na jug Italije, v Isernio. Ob zlomu Italije se je prebil v partizane. Po vojni se je naselil v Trstu in delal pri kulturnem oddelku PNOO, kasneje pa pri Prosvetni zvezi. 5. maja 1946 je na Jelinčičevo pobudo v Trstu spet zaživelo Slovensko planinsko društvo, ki mu je predsedoval od ustanovitve do svoje smrti (1965). Bil je tudi pobudnik ustanovitve Zveze primorskih planinskih društev v času cone A in B, ko Primorska še ni bila priključena matični domovini. Povojna leta je namenil bogati publicistični dejavnosti. Iz tega časa so v njegovi zapuščini dela s področja domoznanstva, kulture, etnografije in toponomastike. Kljub načetemu zdravju se je še vedno posvečal tudi jamarstvu in alpinizmu.

Zorka Jelinčiča so oblikovale težke razmere, ko se je Primorska znašla dobesedno „pod svinčenim nebom” fašizma. Gore so v njem kovale trden, neupogljiv značaj in so vezivo razburljivih etap njegove biografije: od prvih otroških pohodov z očetom na vrh Jalovnika, prijateljevanja z dr. Klementom Jugom do njegove prezgodnje smrti, preko ilegalnega Krplja in usodnega padca v Zahodnih Julijcih, povojnega dela v SPD Trst, vse do smrti. Njegov življenjepis nam povė, da se je ukvarjal s številnimi pomembnimi nalogami, povezanimi z narodnim obstojem na primorskem koščku slovenske zemlje. Gore so ga navdihovale za druge življenjske podvige, na jesen življenja pa so mu bile kot obliž na zadane rane. Primorski planinci smo se mu oddolžili s poimenovanjem planinskega doma na Črni prsti (sklep Meddruštvenega odbora primorskih PD 10.oktobra 1965. leta). Ob stoletnem jubileju njegovega rojstva je bilo organiziranih več prireditev. Izšel je tudi zbornik Nad prezrtjem in mitom, trajni pečat in združeno vedenje o njegovem življenju in delu. Novo Gorico od takrat dalje krasi tudi ulica z njegovim imenom. Za naslednje leto se pripravlja izdaja njegovih izbranih del.

Dragi, spoštovani prijatelji!
Skupno povezanost z likom Zorka Jelinčiča izražamo tudi vsi, ki smo se na današnji svečani dan zbrali:
- tukajšnji planinci, petdesetletni neumorni gospodarji doma Zorka Jelinčiča na Črni prsti;
- Tržaški planinci – dediči njegove povojne društvene zapuščine
- in vsi tisti, ki nas zanima in navdihuje preteklost, kakorkoli povezana z njim.

Nocoj pa je med nami tudi Zorkov sin, novinar in pisatelj Dušan Jelinčič. Še preden nam bo spregovoril, bi rad na kratko označil njegovo zadnje literarno delo, Kam gre veter, ko ne piha?.

* * *

Najprej nekaj o njem. Dušan Jelinčič, diplomant sodobne književnosti in jezikov filozofske fakultete v Trstu, novinar pri RAI Trst A, eden najbolj branih slovenskih piscev, pravzaprav ne potrebuje podrobnejše predstavitve. Kot avtor devetih romanov in vrste zgodb, črtic, novel, pripovedi in esejev, ki je ustvaril zelo raznolik opus, je trdno zasidran v slovenskem in italijanskem kulturnem občestvu. S svojim slogom je doživel že vrsto najprestižnejših priznanj. Kot nekakšen neuradni kulturni ambasador se suvereno giba v svetu brez meja med slovensko in italijansko kulturo. To mu vsekakor omogoča tudi temeljito poznavanje obeh jezikov in kultur, še posebej na področju literature.
Visoko gori, na temenu karakorumskega osemtisočaka, lahko pa bi bilo kjerkoli drugje, se v posebnem stanju, ki zaseda prostor med spanjem in budnostjo, pogojujeta ga vsekakor višinska izčrpanost in kronično pomanjkanje kisika v zraku, avtorju, Dušanu Jelinčiču, zastavi vprašanje: »Kam gre veter, ko ne piha?« Kam gre torej ta silovit in mogočen veter, ki večkrat pritajeno miruje (zbira moč in zalet), da bi v odločilnem trenutku udaril. Pisatelju se dozdeva, da se je v njegov višinski šotor prikradel namišljen, tihi gost v nedoločni a vendarle človeški podobi, kateremu to retorično vprašanje naposled že glasno zastavlja. A pravega dialoga ni, saj tudi »obiskovalca« realno ni, je bolj alpinistov monolog, njegovo vprašanje, usmerjeno proti temnemu delu šotora, kjer naj bi bil namišljeni gost. Vprašanje, ki je v danem trenutku tako važno kot bi odločalo najmanj o usodi tega sveta. Vprašanje, ki je le eno izmed mnogih, ki si jih Dušan Jelinčič zastavlja ob robu prozaičnega naprezanja, da bi dosegel zaželeni vrh. A tam gori je čisto drug svet. Počasi mu postane jasno, da tam kraljuje le »prazna« tema, a vseeno vztraja in »prišleka« glasno roti: »Prosim te, moraš mi povedati, kam gre veter, ko ne piha!« Bulji v temo, ki postaja vse svetlejša, na šotorskem obodu pa se že počasi zarisujejo običajni predmeti: kapa, rokavice, odložene vrečke hrane, čelna svetilka, vrv … »Vse, kot je bilo sinoči, nespremenjeno v prostoru in času.« Ob prvem svitu običajen ropot. Treba je vstati in se podati navzgor, na goro, tovariši že priganjajo, vprašanje pa ostane, vrta in kljuje. Če piscu, kakršen je Jelinčič, tako kljuvanje preide v podzavest, ne more ostati brez trajnih sledov. In že je tu novo knjižno delo, o njegovem naslovu ni dvoma, Kam gre veter, ko ne piha?

»Alpinizem je hvaležna dejavnost za tistega, ki se nahaja na razpotju, pač kateremkoli,« pravi nekje pisatelj in nadaljuje: »Pri njem ni potrebno iskati metafor, ker že sam predstavlja metaforo. Drobno metaforo, ki je tako vsakdanja, da je v svoji enostavnosti večkrat prikrita in s svojo zdravo pametjo celo banalna, ko pa pravi, da se le s trdno voljo, odgovornim pristopom in nečloveškim naporom prebiješ vse višje. In v tem primeru je ta višje čisto fizično višje, brez prispodob.« Alpinizem pa ima v sebi še sestavine divjega potovanja, drezanja v neznano in iskanje bližine nekega roba, kjer je vse izostreno in jasnejše. To velja predvsem za dogajanje v človeški duši, saj razmišljaš treznejše in prodornejše.

Pričujoče delo je še eden izmed Jelinčičevih inovativnih poskusov, da bi iz zgolj alpinističnega dogajanja na gori iztržil nekaj več. Alpinistični dosežek, ki ni zanemarljiv, torej v tem primeru ni namenjen le samemu sebi. Avtor ostaja tudi tokrat zvest svojemu prepoznavnemu slogu, ga celo nadgrajuje, in najbolje kljubuje tistim, ki bi radi tovrstno pisanje, katerega povod so sicer alpinistična dejanja, pospravili v predal t.i. alpinistične literature. Njegovo pisanje, kakršnemu smo priča v »Vetru«, gotovo nudi bralcu veliko več. Svoj credo, ki ga je nakazal že v Zvezdnatih nočeh, nadaljuje. Brska v popolnoma vsakdanje pore našega življenja in se ob alpinističnem dogajanju na gori ukvarja s povsem običajnimi eksistenčnimi vprašanji. Kje je še večja možnost samospraševanja o tem kdo smo, kam gremo in kaj so naši osnovni življenjski smotri, kot v pogojih osamljenosti v visokogorskih bivakih, med hlastanjem za preredkim zrakom in v vsakodnevnih telesnih preizkušnjah. Vmes pridno gradi tudi zgodbo (avtobiografsko, o tem ni dvoma) o alpinistu, udeležencu mešane slovensko-italijanske odprave, uradno deželne odprave Furlanije – Julijske krajine, v Karakorum. Ta nas lahko kot okostje njegovega poglabljanja v človeško dušo celo zapelje v pogrošno preprostost. Povsem slučajno se kot alpinist in novinar znajde med ostalimi himalajci mešane narodnosti, katerim se po žilah pretaka italijanska ali slovenska kri. Avtor pravi: »Zato je javnost že v Trstu preimenovala to heterogeno skupino v ekspedicijo bratstva in enotnosti, kar je navadna politična puhlica, saj bomo morali to bratstvo med odpravo šele dokazati.« Jelinčičev začetni dvom je bil upravičen. Dogodki so najbolje pokazali, kako daleč od tega je vsakdanja stvarnost himalajske odprave. Ekstremne razmere, egoistična stremljenja posameznikov, pa tudi občasne skromne tovariške poteze, dajejo avtorju veliko možnosti, da nam razkriva široko pahljačo človeških značajev, od sramotne poniglavosti do posameznih dejanj, vrednih besede »tovarištvo«. Nemara bo res držalo, da alpinizem v najbolj ekstremni, če hočete zgoščeni obliki, poudarja vse, kar nam nudi vsakodnevno življenje. Zato je tudi Jelinčičev roman, Kam gre veter, ko ne piha, predvsem roman življenja.

Leta 1986 se je kot prvi alpinist iz dežele Furlanije-Julijske krajine povzpel na vrh himalajskega osemtisočaka Broad Peaka (8047 m). Leta 1990 se je z mednarodno odpravo Alpe-Jadran podal na Everest (8848 m), leta 2003 pa je preplezal himalajski osemtisočak Gašerbrum 2 (8035 m), kamor je ponesel mavrično zastavo miru. Slednji, na prvi pogled povsem športni dosežek, pa je pobudil tudi pričujoče literarno delo.

Jelinčič je poznan tudi v širšem italijanskem kulturnem prostoru, predvsem po zaslugi romana Zvezdnate noči, ki je največkrat nagrajeno slovensko leposlovno delo sploh. Pisatelj si je namreč z italijanskim prevodom te večkrat ponatisnjene uspešnice med drugim prislužil nagrado ITAS v Trentu (Cardo d’argento – srebrni osat), nagrado Bancarella Sport, častno literarno priznanje Italijanskega olimpijskega odbora in mednarodno nagrado Giuseppe Acerbi v Castel Goffredu (drugo mesto). V slovenskem knjižnem prostoru je prejel nagrado Vstajenje. Ob koncu naj omenim še to, da je prevod njegovih Biserov pod snegom (Perle sotto la neve), ki je nekaj časa vztrajal na širših lestvicah najbolj prodajanih italijanskih knjig, pred kratkim doživel drugo, dopolnjeno izdajo.

Morda bo kaj več k temu dodal še avtor sam, ki nas bo nocoj s pomočjo diapozitivov popeljal tudi med karakorumske vršace, na Gašerbrum 2.