Večer, 04.10.06, Vrt: Ob 80-letnici najstarejšega alpskega botaničnega vrta v naravnem okolju
Večer
Vrt
sreda, 4. Oktober 2006
Ob 80-letnici najstarejšega alpskega botaničnega vrta v naravnem okolju
Juliana je slovenski ponos
Film o botaničnem vrtu v Trenti v slovenskem, angleškem, nemškem, italijanskem in francoskem jeziku - Fotografija Ciril Mlinar, režija Jasna Hribernik, besedilo dr. Nada Praprotnik
Letos mineva že 80 let od nastanka Juliane, prvega alpskega botaničnega vrta v naravnem okolju na slovenskem ozemlju. Ob jubileju so v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani izdelali film o vrtu in ga predstavili na tiskovni konferenci. Izdali so 2000 izvodov vsake jezikovne verzije, cena vsakega je 2400 tolarjev, naročite ga lahko v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani ali v večini knjigarn v Sloveniji.
Leta 1926 je botanični vrt v Trenti ustanovil Albert Bois de Chesne, ki se je rodil leta 1871 v Trstu. V Zürichu je končal gozdarstvo, leta 1925 je prodal očetove gozdove v Slavoniji in kupil zemljišče za vrt v Trenti. Po kapitulaciji Italije leta 1943 mu vrt ni bil več dostopen. Albert Bois de Chesne je umrl leta 1953 v Trstu.
Zemljišče za vrt Juliana leži na pobočju Kukle, 50 metrov nad cerkvijo sv. Marije, samo 30 metrov niže pa teče smaragdna reka Soča. Nadmorska višina vrta je 800 metrov in meri dva hektarja in pol. Zaradi vlage, svetlobe in sence, zatišne lege in razgibanega terena, posutega s skalami različnih velikosti, je bila ta parcela najbolj primerna za njegove namene. Jeseni leta 1926 so bila začetna dela že opravljena. Spomladi leta 1927 pa se je lotil terenskega dela, začel je prinašati rastline z gora in jih presajati v vrt. Poskušal jim je ustvariti vsaj podobne življenjske možnosti, kot jih imajo v naravi. Sam je priznal, da se na ureditev vrta ni dovolj spoznal, zato je za nasvete prosil priznane strokovnjake. Tako sta mu s svojimi izkušnjami pomagala znana poznavalca visokogorske flore Henri Correvon in Lino Vaccari, ki sta bila ključna moža tudi pri ustanavljanju prvih alpskih botaničnih vrtov v Švici konec 19. stoletja. Njegov dober prijatelj Julius Kugy pa mu je povedal za marsikatero nahajališče redkih rastlin v Julijskih Alpah.
Z vrtom je Bois de Chesne imel veliko veselja, pogosto pa je bil tudi razočaran. Težave je imel z rastlinami, ki uspevajo na kislih tleh, in s tistimi, ki rastejo tik pod najvišjimi vrhovi in ki so navajene na ostre viharje in kratka poletja. Želel je, da bi bil sprehod po vrtu botanično popotovanje iz doline na kak julijski vršac. Vegetacijski pasovi naj bi si sledili tako kot v naravi.
Največ rastlin so prinesli iz vzhodnih in zahodnih Julijskih Alp, s Furlanskega hribovja, s kraških košenic in predalpskega sveta, nekaj pa tudi iz Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Levo od vhoda so posadili tujke, ki so jih dobili iz zahodnih Alp, Pirenejev, Apeninov, z Atlasa in Kavkaza.
Med drugo svetovno vojno in nekaj let po njej je bil vrt bolj ali manj prepuščen sam sebi. Vojna vihra tudi Juliani ni prizanesla. Že pred priključitvijo dela Primorske k novi Jugoslaviji je v začetku leta 1947 nova oblast poskrbela, da so vrt začasno zavarovali. Slovenski botaniki so ga začeli obnavljati. Leta 1949 je strokovno vodstvo prevzel Prirodoslovni muzej v Ljubljani pod vodstvom ravnateljice, znane botaničarke dr. Piskernik (1886-1967). Njena velika zasluga je, da Juliane niso prepustili propadu, ampak so jo obnovili, zanjo skrbeli in jo tudi zavarovali. Uradno so jo zavarovali kot hortikulturni spomenik leta 1951. Po letu 1953 sta za Juliano skrbeli občina Bovec in Goriška turistična zveza. Ni pa imela strokovnega vodstva.
Z januarjem leta 1962 pa je Juliana dokončno prešla pod upravo Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Ko so leta 1981 sprejeli zakon o Triglavskem narodnem parku, so v naš edini narodni park vključili tudi vrt kot spomenik oblikovane narave.
Zaradi nizke nadmorske višine in zaradi močnega vpliva sredozemskega podnebja, ki prihaja po dolini Soče, mnoge visokogorske rastline v Juliani slabo uspevajo. V njem raste okrog 600 različnih vrst rastlin. Med njimi je tudi nekaj endemitov.
Z Juliano je najbolj tesno povezana znamenita Scabiosa trenta, trentarski grintavec, ki je postal simbol Kugyjevih mladostnih iskanj. To skrivnostno rastlino je v drugi polovici 18. stoletja na pobočjih Triglava in v Trenti našel Balthasar Hacquet. Potem je trentarski grintavec skrivnostno izginil. Mnogi botaniki so ga zaman iskali. Tudi mladega Juliusa Kugyja je Scabiosa trenta pripeljala v Trento in v Julijske Alpe. Kasneje so ugotovili, da je trentarski grintavec čisto navadna bleda obloglavka ali beli čopek, ki raste na kraških gmajnah in prisojnem skalovju v submediteranskem flornem območju. Konec avgusta in v začetku septembra obilno zacveti v vrtu.
Bledi cvetovi triglavske rože pa so v vrtu le medel odsev srebrno-živorožnatih blazin tik pod vrhovi. V slovenski zavesti se je ukoreninila kot zlatorogova roža. V svojem pohlepu je človek lovec streljal na belega gamsa z zlatimi rogovi, da bi se polastil njegovih zakladov. Iz drobnih kapljic je zrasla čudežna cvetica in njeni cvetovi in srebrni lističi so ozdravili zlatoroga. V besu je lovca pahnil v prepad in uničil svoje vrtove. V tej bajki je poudarjena povezanost med človekom in naravo.
Dr. Nada Praprotnik je ob predstavitvi filma o Juliani dejala: "Za simbol vrta smo izbrali Zoisovo zvončico, ki spada med starejše endemite in ki naj bi predstavljala tudi slovensko, sončno stran Alp. Čeprav raste na skalah ob Soči pod sotesko Mlinarico, v vrtu ne uspeva najbolje, kakor tudi Zoisova vijolica ne. Hladnikovka je edini endemični rod slovenskega rastlinstva. S svoje gredice se je razselila ob potkah skoraj po celem vrtu. Blagajev volčin na gredici, kamor ga je posadil že Albert Bois de Chesne, ne uspeva najbolje, nekoliko više pod drevesi pa raste v preprogi. Kranjski jeglič je eden naših najlepših mlajših endemitov. V Juliani sicer uspeva, veliko več pa imamo idrijskega jegliča, križanca med kranjskim in lepim jegličem. Izredno pomembno vlogo ima vrt pri vzgajanju in izobraževanju obiskovalcev. Tako skrbimo za predstavitev rastlin z naravnih nahajališč, opozarjamo na njihovo ogroženost in na varstvo naravne dediščine. Najbolj razvejana pa je naša propagandno popularizacijska dejavnost, saj smo v zadnjem desetletju izdali vodnike in zloženke v slovenskem, angleškem, italijanskem, nemškem in francoskem jeziku ter serijo 15 razglednic z rastlinskimi motivi. Juliana ima svojo spletno stran, predstavljena pa je tudi na različnih lokalnih in turističnih spletnih straneh. V jubilejnem letu smo izdali tudi film v petih jezikih in kot najstarejši alpinum na ozemlju Slovenije ima tudi veliko kulturno in zgodovinsko vrednost. V Juliani nikoli ne vidimo vseh rastlin naenkrat, vedno pa nas razveseli vsaj nekaj cvetlic."
Urška Šprogar