Nedelo - Mateja Gruden: Ob robu odpiranja Slovenskega planinskega muzeja

Prihodnji konec tedna bodo v Mojstrani odprli Slovenski planinski muzej. Ob robu nedvomno pomembnega dogodka za slovensko planinsko zgodovino smo je utrgali košček: pogovarjali smo se s skrbniki prvih koč Slovenskega planinskega društva, stoletnic: Orožnove koče ter Aljaževega in Triglavskega doma.

Orožnova koča pod Črno prstjo

»Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se Bohinjska!« so v Bohinjski Bistrici julija leta 1894 s transparentom pozdravili odprtje prve slovenske planinske koče – Orožnove na obronku planine Za Liscem pod Črno prstjo na 1346 metrih. Dotlej so bili domovi in koče v domeni tujcev; Orožnova je bila prva, ki jo je zgradilo in odprlo Slovensko planinsko društvo (SPD), iz katerega je pozneje izšla današnja Planinska zveza Slovenije (PZS). Društvo so ustanovili leta 1893, že leto pozneje so pod Črno prstjo odprli kočo. Poimenovali so jo po prvem predsedniku SPD, pedagogu, zemljepiscu in zgodovinarju Franu Orožnu. Zaradi povečevanja obiska so jo pozneje dvakrat razširili, leta 1944 pa je pogorela. »Že od ustanovitve planinskega društva Bohinjska Bistrica leta 1954 je tlela želja po vnovični postavitvi koče,« pripoveduje predsednik društva Lovro Vojvoda. »No, pred petimi leti smo jo!« Nova Orožnova koča je resda povsem nova, a so pri gradnji dosledno spoštovali gabarite prve in se zgledovali po starih fotografijah, da so postavili karseda natančno repliko. Koča ima 26 ležišč.

Zgodaj zjutraj je, sredi tedna, in pred kočo, do katere se vzpne povečini gozdna pot iznad Bohinjske Bistrice, še ni obiskovalcev; tudi nikogar, ki bi se pravkar prebudil. »Med tednom nimamo veliko gostov. Povečini so samo enodnevni obiskovalci, ki se ustavijo na poti na Črno prst (1844 metrov) ali z nje. Ob sončnih koncih tedna pa je precej živahno,« razlaga Slavko Šivec, ki je z ženo Andrejo prevzel oskrbništvo Orožnove koče v začetku tega leta. Kakor večina preostalih koč v sredogorju in visokogorju je tudi Orožnova odprta pretežno poleti; jeseni bo le ob lepih koncih tedna.

Aljažev dom v Vratih

Joža Čop, veliki slovenski alpinist (1893–1975), v pogovoru s Torkarjem, oskrbnikom Aljaževega doma v Vratih: »Letos je srečno leto za planšarje, bovhá ste zredili, da nič koliko. Kožo imam kot postrv. Menda ste jim dajali kar krampeže (dereze) na noge. Le s čim jih pa futraš?« Pa mu Torkar ni ostal dolžan: »Kar s turisti!« (po zapisu Mihe Potočnika) Čop je bil, kakor mnogi drugi alpinisti, »kuhan in pečen v Aljaževem domu«, Torkar pa je bil njegov doslej najbolj znani oskrbnik, pojasni Miro Eržen, predsednik PD Dovje - Mojstrana, pod pristojnost katerega sodi dom. Prvo kočo v Vratih, v zavetju najznamenitejše slovenske stene, Severne triglavske, je leta 1896 zgradil legendarni župnik Jakob Aljaž, leto dni po postavitvi stolpa na Triglavu. »Aljaž je bil vizionar. Predvidel je, da bo postal stolp magnet za večje število obiskovalcev, a le stežka brez podpornih točk, torej planinskih postojank. Poleg tega se je ob ustanovitvi SPD vzdignil val navdušenja za postavljanje koč,« razlaga Eržen. Aljažev dom so odprli leta 1904, a ga je že pet let zatem odnesel plaz. »Dom, kakršnega so odprli leta 1910, pa je ostal v temeljih nespremenjen do danes, seveda s prenovami,« razlaga Eržen. Ima 76 ležišč.

Makadamsko parkirišče, od koder se zoži pot proti Aljaževemu domu (1015 metrov), je malce pred poldnevom precej polno, čeravno je sredi tedna. »Dom je izhodišče za razmeroma zahtevne vzpone: v ves triglavski del, na dvotisočake Škrlatico, Stenar, Dovški križ … V njem se tako ustavljajo bodisi dnevni obiskovalci Vrat bodisi planinci in plezalci, precej je tudi šolskih skupin. Najbolj je zaseden ob koncih tedna v avgustu, toda obisk se še zdaleč ne more primerjati s tistim, ki smo ga bili vajeni pred desetletji. V sedemdesetih sta ob petkih popoldne pripeljala dva polna avtobusa. Ljudi je bilo ogromno, spali so v obeh domovih, Aljaževem in Šlajmerjevem, pod smrekami. Zdaj je drugače. Ljudje si želijo več udobja, spanje raje rezervirajo vnaprej ...« pripoveduje Miro Eržen. Hm, bržkone bi tudi zdaj marsikdo prenočil pod smreko, pa ne sme? »Zaradi parka (dom je v osrčju Triglavskega narodnega parka, op. p.)? No, tisto so bile izredne razmere, a mislim, da nadzorniki v parku tudi zdaj ne preganjajo vseh, ki si postiljajo na prostem. Šotori pa niso dovoljeni. Divjega kampiranja sicer skoraj ni več, obiskovalci iz vzhodne Evrope, ki so še zlasti radi taborili, se bodisi premikajo v koče bodisi drugam, kjer nadzora ni oziroma ni tako strog.«

Triglavski dom na Kredarici

S preprostega ležišča v bivaku II pod Dovškim križem se je med zahajanjem sonca nad Severno triglavsko steno in pod Triglavom bleščala pikica: Triglavski dom na Kredarici (2515 metrov). Kdo ve, koliko obiskovalcev je imel ta avgustovski petek, se je nasmihalo dvojici sredi samotne divjine pod mogočnimi ostenji … Bržkone kar precej; prav avgusta, še zlasti ob lepih koncih tedna, utegne biti dom povsem »okupiran«. »Lani smo imeli v avgustu skoraj dva tedna več kot tristo prenočitev vsak dan! Ob koncih tedna smo precej zasedeni že v juliju, avgusta pa še med tednom, jasno, če je vreme lepo. Julija gredo ljudje na morje, avgusta v hribe!« razlaga Dušan Vidmar, dolgoletni oskrbnik doma, ki spada v pristojnost PD Ljubljana Matica. Zgodovina doma se sicer začenja leta 1896, ko je SPD po Aljaževi zamisli na Kredarici, grebenu med Rjavino in Triglavom, na zemljišču, ki ga je kupil veliki mož, postavilo skromno Triglavsko kočo. Leta 1909 so jo povečali in jo ob odprtju preimenovali v Triglavski dom. Pozneje so dom še nekajkrat povečali. Ima 300 ležišč.

Triglav je na seznamih življenjskih obvez Slovencev še vedno zelo visoko. »Ljudi je v hribih nasploh več, tudi tukaj, jih pa čedalje manj prespi. Lani smo imeli po daljšem obdobju v domu spet več prenočitev kot leto prej. Ljudje so vse bolje telesno pripravljeni in se na Triglav vzpnejo in sestopijo v dolino v enem dnevu,« pravi Dušan Vidmar. Kljub več sto planincem v enem dnevu, ki krenejo na očaka samo s Kredarice, pa je nesreč razmeroma malo, še zlasti hujših. »Očitno ljudje na Triglav vendarle pristopajo s spoštovanjem in zelo previdno,« meni Vidmar. Pa opremljenost? »Se izboljšuje. Seveda so še vedno izjeme: v 'adidaskah' ter kratkih hlačah in rokavih brez toplejših oblačil, čeprav se tudi v tem času tukaj temperatura spusti pod ničlo ...«

* * *

»Ljudje so čedalje bolje opremljeni, kar potrjujejo tudi občasne akcije policije in nadzornikov. Seveda so še posamezniki, ki podcenjujejo razmere v hribih, recimo nagle vremenske spremembe, poleg tega ti tudi dobra oprema ne pomaga kaj dosti, če je ne znaš uporabljati. Najpogosteje ljudi presenetijo poletna snežišča; kaj jim pomagajo dezere in cepin, če pa ne vedo, kaj z njimi?« opozarja Eržen.

Ob Orožnovi koči postane okoli poldneva skupinica planincev. Kako daleč je še do Črne prsti, katere pobočja so v poznopomladnih in poletnih dneh živopisan botanični vrt, po kateri poti jo je najbolje ubrati proti vrhu, jih zanima. In o nesreči tuje planinke pred dnevi, ki je omahnila z grebena Rodice, tri ure hoje s Črne prsti proti Voglu. »Kakor so nam povedali, se je skupina podala s Komne na Črno prst in so jim že na Voglu odsvetovali nadaljevanje poti, češ da bo prenaporno. Ampak so se vseeno odpravili naprej ...« pojasni Šivec, alpinist, ki je prehodil in preplezal domače in tuje gore, odkar je prevzel skrbništvo nad kočo, pa je zanje bore malo časa. »Tako malo, kot sem letos hodil … Upam, da bova lahko z ženo 'udarila' eno pošteno turo jeseni!« Tudi drugi sogovorniki niso kaj prida po hribih: Vidmar je zaposlen na Kredarici, Eržen pa v dolini, kjer vodi dela v novem planinskem muzeju. Lovro Vojvoda, ki je star čez sedemdeset let, je reden gost v Orožnovi koči, kam daleč pa več ne zmore, pravi. »Poglejte, tale roža,« pospremi planince, »to je kačnik. Takšne barve je, kakršne so bile nekdaj ženske kombineže, ki jih zdaj ne nosijo več: rožnate!«

Sogovorniki so si edini, da so slovenski hribi čedalje bolj obljudeni. »Po eni strani se je članstvo v PZS v desetletijh prepolovilo (čeravno je spanje v kočah in domovih s člansko izkaznico precej cenejše oziroma se članarina povrne že z eno ali dvema prenočitvama, op. p.), po drugi pa v hribe zahaja vedno več ljudi, Slovencev in tujcev. Tujcem navsezadnje predstavljamo Slovenijo kot alpsko državo, domači pa, to je moje osebno mnenje, se umikajo v višine iz stresnega vsakdanjika. V hribih se soočamo s sabo, s svojimi zmožnostmi, voljo, mnogim pomenijo samopotrjevanje, hkrati pa duševno sprostitev, rekreacijo. Planinstvo je še vedno najbolj pristen stik z naravo in ljudje to pogrešajo,« razmišlja Eržen. Podobnega mnenja so tudi drugi.

Hkrati z boljšo opremljenostjo se krepi tudi okoljska ozaveščenost obiskovalcev, še pritrdijo. Čeravno: »Poti so precej čiste, bolj kot nekoč, okoli doma pa … Skoraj je ni špranje, luknje, iz katere ne bi po koncu tedna vlekli vrečke, pločevinke ...« pripomni Vidmar.

Na seznamu PZS je več kot 170 koč, zavetišč in bivakov. »Imamo izjemno razpredeno mrežo koč in menim, da je namestitvena in gostinska ponudba v povprečju boljša kot marsikje drugje v Alpah. Cene v kočah se usklajujejo na ravni PZS, tisti, ki trdijo, da so previsoke, pa morajo vedeti, da je ponekod njihovo oskrbovanje zelo zahtevno (in drago), recimo, s helikopterjem,« poudarja Eržen. Gostje ponudbo in cene koč pogosto primerjajo z gostinstvom v dolini, a takšna primerjava ne vzdrži. »Poleg tega je obratovalna sezona koč, predvsem v visokogorju, zelo kratka, dva, tri mesece, v tem času naj bi pokrile obratovalne stroške in še za naložbe naj bi jim ostalo. Težava je, da v Sloveniji koč še nismo prepoznali kot del turistične infrastrukture. Turistično gospodarstvo v dolini se ne zaveda, da bi bili brez koč v hribih verjetno ob del gostov. Ko načnemo temo o skupnem financiranju naložb, se vse nemudoma ustavi. Nedavni razpis ministrstva za gospodarstvo za financiranje naložb planinskih koč je sicer nakazal začetek preboja v miselnosti, a samo začetek ...«

Mateja Gruden