Dušan Škodič 13.12.2009 06:29 9840 0

Jurij Kocbek

Obvestila PZS - Tone Škarja: ... (10. 2. 1949 – 11. 11. 2009)

Z Jurijem Kocbekom sem se prvič srečal literarno, v prozi pesnika in pisatelja Edvarda Kocbeka, ko je opisoval lastnosti svojih dveh sinov, takrat še otrok: Jureta kot nagnjenega k risbi in Matjaža k besedi. Sta pa oba poskusila tudi nasprotno stran, le da je Jure – kot je rekel – svoje pesmi sežgal, Matjaž pa je ob pesmih postal še slikar.
»Lepo in težko je biti sin Edvarda Kocbeka«, sem nekoč zapisal. Jure je bil resnično umetniški fotograf, a se je tudi pri izboru naših prozaičnih fotografij vedno potrudil. Takrat je že delal za nas – Planinsko zvezo. Do njega sem prišel skozi tiskarno, ko sem iskal oblikovalca za koledar. Kakih petnajst let je bil vsaj eden od koledarjev njegov, največkrat pa oba. Všeč mi je bil njegov asketski slog, kot pri knjigah, ki jim je ustvaril zunanjost. Uspevalo mu je skomponirati vsako leto drugačno, čeprav neponovljivo podobo koledarja, posrečeno »skladbo« poslovne, informativne in predvsem likovne vsebine. Mimogrede je za »lepa hvala« naredil še celostno podobo za prvo Mednarodno leto gora, za Slovenski alpinistični klub, za Alpinistični odsek Kamnik, znak himalajske odprave Daulagiri '98, dva letnika Planinskega vestnika, pesniško zbirko Beli vrhovi in še kaj – a ker je bilo zastonj, pač ni zabeleženo s pogodbami, dobavnicami in računi.
Naneslo je, da je bilo njegovo zadnje delo koledar za leto 2010 – »Zato pa le pojdimo v gore, …« Prav pri zadnjih korekturah barvnih odtisov mi je potožil, da se mi še sanja ne, v kakšnih težavah je. Naslednji dan je šel koledar v tisk, Jure pa v bolnico, iz katere je prišel domov le še umreti.
To se je zgodilo, ko sem bil v Himalaji, in zanj sem izvedel, ko sem prvi dan doma prelistaval stare časopise, kaj se je med tem zgodilo brez mene. Veliko se je in na nič ne bi mogel vplivati, tudi na Juretovo življenje ne. Velikokrat sem bil pri njem na Valvasorjevi. Vedno je samo delal, nikoli kar sedel. Žal mi je za njim.