Večer, 01.06.2005, NGiL: Za izhodišče imamo vasico Gozd, ki tiči na manjši planoti pod Križko goro
Manj znane poti in vrhovi
Južno prečenje Storžiča
Za izhodišče imamo vasico Gozd, ki tiči na manjši planoti pod Križko goro
Severna senčna pobočja gora so še zasuta s snegom, ki zaradi toplih zračnih mas polzi po grapah in meliščih ter ogroža pohodnike, južna pobočja pa so povsem varna in spričo močne namočenosti v polnem razcvetu.
Pred nami je kar dolga in zanimiva, in čeravno se na vrhove tod okoli podajajo številni planinci, tudi dokaj samotna pot. Za izhodišče vam ponujam vasico Gozd, ki tiči na manjši planoti pod Križko goro. Do nje se zapeljemo, pri čemer vas moram opozoriti, da je od vsega izleta najnevarnejši del poti vožnja po zelo ozki in strmi cesti skozi Zgornje Vetrno v Gozd. In ker bomo med zgodnejšimi, bomo zgoraj pri koči našli parkirni prostor, potem pa se z nahrbtniki na ramah napotimo skozi spečo vasico in naprej levo v breg. Držimo se kolovoza, da potem zgoraj ne zavijemo levo proti Križki gori, ampak nadaljujemo v desno. Spodaj opazujemo strma travnata pobočja, ki jih padalci zaradi toplih vzgonskih vetrov radi izkoriščajo za učenje vzletanja in krajših preletov, potem pa se pot zlagoma vzpenja vse tja do pod Tolsti Vrh, kjer je pred nami prvi krajši vzpon, ko se nam odpre lep pogled na kar mogočen Storžič, na zahodni greben, imenovan Psica, na greben, ki malodane od vrha pada vse do vasice Povlje in do Kališča. Če ne bomo preveč drveli, bomo na poti pod Tolsti Vrh opazili pravcate zaplate kronic, saj je tod zemlja precej vlažna. Namesto po južnem grebenu na Tolsti Vrh se polagoma spustimo na sedlo med njim in Storžičem, kjer v zavetju tiči Mala poljana, ob koncu tedna oskrbovana bajta. Do Velike poljane, slabe pol ure oddaljene planine, vodi pot po hladu severne strani najzahodnejšega slemena Storžiča. Zdaj lahko pogledamo prek osamelcev Konjiščice in Stegovnika na gorsko pregrado Košute, ki ima na očem vidni strani le še manjše ostanke snega. Velika poljana tačas sameva, zato za bajto nadaljujemo po poti proti vzhodu. Zdaj se pravzaprav pričenja pravo prečenje južnih pobočij Storžiča. Sprva hodimo skozi bukov gozd, kasneje, predvsem od planine Javornik naprej, pa tudi skozi smrekovje, medtem ko je macesnov tod bolj malo. Najlepši je prav ta del poti iz planine Javornik preko Bašeljske grape pod Bašeljski preval. Pot postaja skalnata, preči številne grabne in strme struge, in ker se tod sonce najbolj upira v te strmine, je vse v cvetju kot na drugih pobočjih te višine koncem junija. Zdaj smo pravzaprav na najvišjem delu poti, saj se bomo v dolinici pod Bašeljskim prevalom, kjer nas pot pripelje do živahnega studenca, ustavili, olajšali nahrbtnik in se po isti poti vrnili. Od studenca do planinskega doma na Kališču je res dvajset minut hoje skozi rušje, toda tam je že gneča, zato se po počitku raje obrnemo in se, če smo še dovolj pri močeh, z Male poljane povzpnemo na razgledni Tolsti Vrh ter po slikovitem in razgledanem grebenu na Križko goro ter od tam nazaj do avta v Gozdu. Za krajšo varianto brez Tolstega Vrha ob vrnitvi bomo s krajšimi postanki potrebovali kakšnih sedem ur, za Tolsti Vrh s Kriško goro pa si lepo prištejemo še kakšne tri urice, seveda če se ne bomo v koči zaklepetali z radoživimi planinci, ki jih je ob koncu tedna veliko. In če bomo Storžičeve strmine prečili okoli poldneva, si le vzemimo kakšnih deset minut počitka in prisluhnimo dolinskim odmevom. Takrat se prično oglašati zvonovi številnih cerkvic in se zlijejo v eno samo prelepo melodijo gorenjske gorske krajine.
Jože Praprotnik