Jeseniške novice - Boštjan Fon: Brez suhe klobase na mršav petek v korak z nagajivim soncem proti sedlu Suha (in tudi brez suhih rokavic,
ki so ostale pozabljene doma)
Kadar se popotniku nad Pristavo, ki se je po nebeški volji umestila na enega najlepših koščkov pod njim, navkreber postavi posnežena klančina, se najprej zboji za svoji nogi, da se ne bi vanje pridričal kakšen hrabro in z brzino navdahnjen sankač. Ampak petek je bil popoldansko len, narod je bil po napornem tednu utrujeno poseden v übermarketih in še termometer, ki ga je umeril švedski astronom Celzijus, se je igral z negativno dvomestno številko. Nikjer nikogar! Štorija se je začela preprosto: ko se je sonce s pomežikom odločilo izzvati sedečega na terasi kdo bo hitreje pobožal Triglav na zahodni strani horizonta še preden se od nekod prismuka luna, se je v nahrbtnik začelo tlačiti nekaj cunj, nanj se je poveznilo kratke smuči in palice stisnilo z dlanmi. Tako se je zacepetalo v že prej omenjeni snežni klanec. A ob metanju robe v hrbtni gorniški pripomoček se je storila nerodnost. Ta bo kasneje s premrlimi prsti popisana, ko bo na vrsti opis dogajanja pri polomljenem kažipotu za Golico.
Snežna cesta od Pristave, kjer so bila tri jezerca v parku že nekaj stoletij ranjkega botanika Karla Zoissa debelo poledenela, se je z okljukami vila naprej proti Križevcu. Sopihajoč in z enim očesom zroč v sonce, ki se je ravno tako hitro mujalo proti Triglavu s svoje strani nebeške poti, je popotniku začela v ušesih blagodejno mrmrati najlepša pesem. Še koraki so zamrli v spoštovanju do snežno bele tišine. Tihota se je posula po cesti, na bregu je visela, se vsake toliko usula z veje za vrat in je bila blagodejno tiha. Čisto tiha tišina... Boljšega sopotnika med mendranjem naprej in naprej, skozi predel z visokimi smrekami in že temačno senco, si zimski osameli pešpotnež ne more želeti. Do sončnega ovinka, kot ga poznavalsko poimenujeo domorodci, je šlo, pa je bil nato na sporedu en kratek postanek, ki je bil pravzaprav nujen poscanek. Tam se je zapirajoč zadrgo naprej hodeči še enkrat bolj za šalo kot zares sporekel s soncem in sklenil stavo, da bo na vrhu sedla prej kot bo on zdrknil za Triglav.
Jezuščka na Križevcu skorajda ni bilo videti, saj ga je naletavanje snežink skrilo, pa še mudilo se je naprej, proti Pustemu rovtu. Preden se je plana, ki poleti mukajoče pregleda vse mimoidoče, odprla v širni snežnosti, se je odkril prvi veteren koder, ki je presneto zoprno zavil okoli oznojenega lica. A še ni bil tako vsiljiv, pa je zh vsakim metrov višje postajal zoprno bolj in bolj nadležen. A kaj, ko se je tekmovalo s soncem, ki se je preoblačilo v večerne niti žarkov ter se pripravljalo za spanje. Prej pa bi krogla svetlobe rada objela Triglav in to pred osamelim v gaz vdirajočim. Še ovinkov par, nič kaj preveč strmih. Mrzlota, prej skrita za nekaj snegolomljenimi smrekami, je pričela resno oklepati preznojenega telo. Na sedlo Suha, ki zaseda nekaj metrov manj kot tisočpetsto in se skriva pod Golico iz pristopne smeri Stola, sta dobro zadihan trmež in sonček doskočila naenkrat. I, kaj bi lepšega, kot dobremu prijatelju, popotniku na najbolj všečnih hribovskih avanturah, čestitati za dostop in se mu zasmejati po koncu lazenja gor. Sonce se je strinjalo, da zmagovalca v dirki od Pristave prek Križevca in Pustega rovta do sedla Suha, ni najti med dvema, ki imata raje nebo kot turobno mrmranje dolinskega življenja. Oba sta, eden s človeškim pogledom, drugi svetlim žarkom, pobožala Triglav in sonce je šlo spat.
Preden se je s telesa odvrglo nekaj premočenih cunj, je sedaj namenjenemu v dolino in to na smučeh, šinilo v betico, da bi bilo v nahrbtniku pametno poiskati toplo kapo in rokavice. Prva je bila, z dvema levima in dvema desnima, poštrikana. Rokavic pa od nikoder! Prsti so premrlo brskali po notranjosti, a toplega zavetja niso našli. Petprstno pokrivalo, ki bi nudilo gorkoto ob tem, da je pogled na mobilniku, čudežu telefonije in še termomerjenja, povedal, da brije z minus šestnajstimi, je ostal doma. Preveč se je mudilo loviti sonce. Glasna kletvica ali dve bi seveda kot pribit stali ob tem spoznanju, a kaj, ko to ne bi spremenilo nič. Še vedno je neusmiljeno brilo, prsti so bili trdi, pa preklinjanje gor ali dol. Kako se je natikalo smuči na čevlje ni moč opisovati, kajti tisti stavki so ostali zmrznjeni na sedlu Suha. Bil je suh petkov večer, suhe klobase takisto ni bilo v nahrbtniku, kot tudi ne suhih rokavic. Resnici na ljubo, tudi mokrih ni bilo. Nobenih. Zato se je po natikanju smučkastega para v mrazu, ki je bil prezoprno tišast, da bi se sploh še prepiralo z njim, sledil oddrs, in to precej hiter, navzdol preko Pustega rovta, ki ga je že obsijala lunca. Pri Jezuščku na Križovcu se je zaustavilo zato, ker se to spodobi in ker je bila tam spet tista prelestna tišina. Čista, da bolj ne more biti. Morda le v nebesih, kadar si tisti, čigar milozroča podobica je bila tam v kupu snega, tega zaželi. Zato se je tudi Očenaš, ki je bil namenjen vsem tistim, ki so zimskohodnemu blizu, kljub mrzloti še vedno toplega, srca, odžlobudral tiho. Potem je bilo samo še smukanje navzdol.
Boštjan Fon
Tik preden je sonce smuknilo za Triglav je še pomežiknilo.