Tone Tomše, načelnik KPP pri PZS, k poobjavljenem članku iz revije Lovec, marec 2009
Zakon o planinskih poteh, ki je bil sprejet julija 2007 je zakonsko opredelil vse dosedanje aktivnosti na planinskih poteh, ki so jih planinska društva oz. Planinska zveza Slovenije (PZS) izvajala od ustanovitve Slovenskega planinskega društva (SPD) od leta 1893 naprej. Z uveljavitvijo enotne oznake za označevanje planinskih poti – Knafelčeve markacije leta 1922 so planinske poti in njene oznake postale razpoznavne ne samo pri nas ampak tudi širše. In zakon je končno uporabo teh oznak tudi pravno zaščitil in uredil.
Planinske poti so torej javne poti, ki so označene z Knafelčevo markacijo in ostalimi oznakami, ki jih sedaj določa zakon o planinskih poteh skupaj z izdanimi pravilniki. Glede na pravilnik o načinu prostorskega prikaza tras planinskih poti in pravilnik o evidenci planinskih poti in o načinu njene vzpostavitve ter vodenja se vzpostavlja evidenca o planinskih poteh, v kateri se vodijo vsi bistveni podatki o določeni planinski poti. Planinske poti potekajo po stezah, ki jih vzdržuje predvsem planinska organizacija ter po gozdnih in poljskih prometnicah, ki jih vzdržujejo lastniki, občine in država, planinci pa jih s soglasjem lastnika označujemo.
Vzdrževalci planinskih poti so markacisti, ki delujejo v okviru planinskih društev, ki so skrbniki planinskih poti. Njihovo delo JE PROSTOVOLJNO in za vzdrževanje in označevanje NE DOBIJO NOBENEGA PLAČILA. Največkrat si celo orodje in barvo plačajo iz svojega žepa. Prav 20. člen Zakona o planinskih poteh je namreč nedorečen in zaradi tega je PZS že vložila predlog za popravek oz. dopolnitev zakona.
O gradnji novih poti je PZS že pred dvemi desetletji sprejela sklep, da ne bo gradila in odpirala novih poti, razen tam, kjer obstaja res utemeljen razlog npr. odprtje nove planinske koče in podobno. Zavedamo se namreč, da je pokritost s planinskimi potmi zadostna in da ni nobene potrebe po odpiranju novih. Saj imamo že z vzdrževanjem obstoječih iz leta v leto več težav. Prostovoljno delo pa je tako in tako vse bolj predmet za posmeh kot pa neka vrednota.
Tudi glede kolesarjenja je zakonodaja popolnoma jasna. Kolesarjenje po planinskih poteh je glede na Zakon o planinskih poteh – prepovedano. Tudi po gozdnih vlakah nam Zakon o gozdovih ne dovoljuje vožnje. Uredba o prepovedi vožnje s kolesi in motornimi vozili v naravnem okolju je res že nekoliko zastarela, a pripravlja se nova. Vsa določila iz te uredbe pa so še vedno veljavna.
Ker smo bili planinci in lovci poleg pastirjev in domačinov skoraj stoletje in pol edini upravljalci in koristniki gorskega sveta se je med nami stkala vez, ki smo jo, razen redkih posameznikov, gojili med seboj in jo gojimo še danes. Zato smo vse dosedajne različne konflikte pri koriščenju skupnega prostora reševali na strpen način. In upam, da tudi v bodoče ne bo nič drugače. Nikakor zato ne moremo pristajati na stališča in razlage, kjer bi ena stran uveljavljala izključno svoje interese na račun in škodo druge.
Ker smo tako planinci kot lovci v osnovnem poslanstvu zadolženi predvsem za ohranjanje narave je naloga enih in drugih, da se tega tudi držimo. Nikakor pa nimamo pravice brez utemeljenih razlogov komurkoli omejevati pravice gibanja v njej. Zato se moramo oboji predvsem zoperstaviti proti tistim, ki jim niso mar ne častni kodeksi, ne zakonodaja, ne etnična načela in ne dobronamerna opozorila. In za te bo včasih najbrž potrebno uporabiti tudi tisto skrajno sredstvo, to je zaračunavanje kazni.
Vsi predpisi in zakoni so bili sprejeti predvsem z namenom, da bomo pri hoji po planinskih poteh, če le ne bomo preveč hrupni, lahko opazovali pasočo srno ali jelena in če bomo imeli srečo celo divjega petelina.
Tone Tomše
načelnik Komisije za planinske poti pri PZS