Šport mladih - Niko Slana: Natančen opis dejanja, ki bi mu lahko dejali avantura, je zapleten.
... Morda se začne z nedolžno dejavnostjo in ko se začno dogodki za udeležence odvijati v nepredvideni smeri, se zapletati, ko se tudi lahkoten sprehod lahko nenadoma spremeni v avanturo, v kateri udeleženci iščejo samo še izhod, da bi si rešili življenje. Če preživijo, so doživeli avanturo, če umrejo … je tragedija. Nekatere avanture so skrbno načrtovane. David Roberts, alpinist, ki je pohodil štirinajst najvišjih vrhov sveta, je v svoji knjigi Brez bližnjic do vrha (No shortcuts to the top) zaupal, da se je pogosto obrnil dobesedno tik pod vrhom.
Praizziv – nas izziva
Je avantura leteti z jadralnim padalom nad minskimi polji? Tako smo se zadnje čase spraševali ljubitelji letenja, ki spremljamo tragično usodo mladeniča, ki je moral pristati na pobočju Jahorine, posutem z minami. Česa vsega ne slišimo ob tem dogodku, a prav v tem dejanju se skrivajo mnoge prvine nenačrtovane avanture, ki bi ji lahko dejali izzivanje. Navadno je podkrepljeno z mladostjo, s predanostjo dejavnosti, slabo informiranostjo. Če bi »avanturisti« vse vedeli, marsikatere avanture sploh ne bi bilo. Prijatelj, ki je letos z motorjem prevozil Jahorino, je poročal, da je na njenih pobočjih veliko opozorilnih tabel o grozečih minskih poljih.
Mnogo avantur je na robu pameti, tako rekoč iz kraljestva neumnosti, a izzivi, ki vlečejo, so očitno močnejši. Vemo, da se v vseh nas skriva nekaj tega »pra« izziva, pa čeprav še v tako neznatni obliki. Seveda se na izzive lepi upanje – o srečnem izhodu. V življenju je treba marsikaj poizkusiti, je dejal že pisatelj Mark Twain: »Čez dvajset let boste bolj razočarani zaradi stvari, ki jih niste naredili, kot pa zaradi tistih, ki ste jih. Zato dvignite sidra in odjadrajte iz mirne luke. Ujemite veter v svoja jadra. Raziskujte. Sanjajte. Odkrivajte.« Misel ameriškega pisatelja je tudi avizo v eno najboljših spletnih strani za ljubitelje kolesarstva in narave – za vse, ki cenijo žlahtno avanturo s kolesom smo zapisali spletni naslov, ciklonaut pa je tudi zelo simboličen (www.cikolnaut.com). Odprite jo in obzorja se vam bodo razprla. Ureja jo Jovan Eraković – Jone, ki je za ŠM pred leti opisal svojo čudovito kolesarsko potovanje po Romuniji. To je bila prava avantura, saj se je o deželi, ki je bila nekoč naša soseda, naučil več, kot če bi prebral še toliko knjig.
Velike in zapletene avanture, denimo, pohodi na severni ali južni tečaj, temeljijo na izjemni telesni pripravljenosti, tehnični opremljenosti, dobrem finančnem stanju, predvsem pa na znanju. Fantje, ki so v zadnjih desetletjih prečkali južni tečaj ali pa so šli po stopinjah velikega norveškega polarnega raziskovalca Roalda Amundsena na zemeljskem severu, ki se je še z enim članom posadke njegove raziskovalne ladje Fram, ukleščene v polarni led, po potovanju, dolgem dve leti, zatekel na Zemljo Franca Jožefa, na skrajnem severu, pač niso dejanja, ki bi se jih lahko lotil kdorkoli. Občudujemo jih lahko pretežno iz varnih zatočišč, v topli sobi, s knjigo v roki ali pred TV-sprejemnikom. Lotevajo se jih samo ljudje z znanjem, organizacijskimi sposobnostmi, velikimi izkušnjami in duševno stanovitnostjo. Verjemite, v današnjem svetu jih ni veliko.
Svet je večji kot se nam zdi
Znanje. Ko gledamo različne avanture prek TV, se nam dozdeva, da je vse preprosto in da ne potrebujemo posebnega znanja. Niti ne pomislimo, da so mnoge avanture na robu možnega tudi za udeležence, kaj šele na nas, navadne Zemljane. Nedavno sem si ogledal dva filmskega avanturista, ki sta se predala samoti majhnega otočka nekje v območju negostoljubnega severa. Želela sta dokazati, da bi kot brodolomca preživela dovolj dolgo, da bi ju rešili. Pobijala sta živali, ki človeka niso poznale in se niso počutile ogrožene … Tu naletimo na etiko človekovega ravnanja, ki za potrebe TV-nadaljevanke pobija prave prebivalce samotnega otoka, ki se morajo prav tako potruditi za skromno preživetje iz leta v leto in so zato žrtve svoje radovednosti. Menim, da to ni posebno veliko dejanje, predvsem pa to ni bila v nobenem pogledu avantura. Po branju knjige Grozote teme in ledu (glej ŠM, str. 9) sem se v mislih pogosto vračal k posadki avstro-ogrske polarne odprave z ladjo Admiral Teggethoff, ki je primrznjena v led več kot dve leti dajala zavetje slabo pripravljenim mornarjem. Fantje iz posadke, pa čeprav so bili Dalmatinci, so med svojim neprostovoljnim bivanjem v polarnih razmerah odkrili in raziskovali Zemljo Franca Jožefa. Se zavedamo, da so ljudje nekoč živeli veliko bolj trdo, da niso imeli na vsakem koraku radiatorja in tople sobe? Predvsem pa daje bralcu misliti uvodna beseda avtorja Christopha Ransmayrja, ki zatrjuje, da je svet veliko večji, kot se dozdeva – pred TV sedečemu človeku ali poslovnežu, ki dnevno potuje iz enega konca sveta na drugega. Da lahko potujemo iz točke A do točke B z letalom ali ladjo, da lahko danes smučamo na visokih gorah, na ledenikih, še nič ne pomeni.
Preživeti v mrazu
Človek obvladuje samo teren, ki ga lahko prehodi ali opravi z lastno močjo. Vse drugo je iluzija. Nedavno sem imel veliko srečo, da sem se znašel med poslušalci postojnske antropologinje Ksenije Čermelj (http://shaktipotep.wordpress.com), ki že dalj časa preživi delček leta pri Kalaših v severnem Pakistanu, skupini ljudi, ki v divjih gorskih dolinah živijo samo od svojega dela. Zanje je življenje avantura, še posebno, ker jim veliki kapital streže po življenju, saj jim na vsakem koraku kradejo zemljo, s katero in na kateri se preživljajo. Ksenija zatrjuje, da se bo naša zahodna »civilizacija« utopila v kiču, v nepotrebnem, v razmetavanju vsega, tudi hrane.
Tudi zato vam za lenobne pozne jesenske in zimske dneve priporočamo knjigo Frances Ashcroft z naslovom Življenje v skrajnostih – umetnost preživetja. V njej boste našli mnoge razlage, kaj se dogaja s človeškim organizmom v skrajnih razmerah, denimo, ob velikih temperaturnih spremembah. »Ljudje smo se razvili v afriških savanah in naša sposobnost prenašanja mraza je omejena,« pravi znanstvenica z univerze v Oxfordu, ki pa se ni zaustavila samo pri temperaturnih ovirah človekovih dejavnosti. S svojimi razlagami je segla v višave, v katerih človeka morijo nizek zračni tlak, pomanjkanje kisika in mraz. Danes se množice ljubiteljev gora odločajo za izlete v predele na višini 4000 metrov in višje in mnogi neprilagojeni doživijo tegobe višinske bolezni. V ŠM, št. 169, si preberite, kaj je nedavno v vznožju himalajskih vršacev doživela naša sodelavka Urša Stritar. In če se prav na tej točki vrnemo h Kseniji Čermelj, ki je razlagala, kako Kalaši preživijo zimo pri -15 stopinjah Celzija in še več, kako se v takem mrazu okopajo … Tudi to je avantura, ki je zelo blizu naših vrat. Si predstavljate, kako bi preživeli zimo brez ogrevanja? To vprašanje ni izvito iz trte.
Zakaj kiti ne zbolijo za kesonsko boleznijo?
Britanska znanstvenica sega s poljudnimi razlagami v morske globine, ki navidezno niso nič posebnega, a je človek s svojim fiziološkim ustrojem zelo ranljiv za velike pritiske. No, prevajalec se je tu, mimogrede, spotaknil, saj govori o potapljanju na dah, čeprav se v slovenskem jeziku že nekaj let potapljamo na vdih (Mate Dolenc: Potapljanje na vdih & podvodni ribolov, Zbirka: Hura, prosti čas, Založba Zavoda za šport Slovenije, 2004). V knjigi britanske avtorice boste našli razlago, zakaj za kesonsko boleznijo ne zbolijo kiti, ki so prav tako sesalci. A znanstvenica pojasnjuje še marsikaj, česar tudi potapljači na vdih ne vedo. Prav zaradi takšnih in podobnih razlag bi bila knjiga dobrodošla v rokah športnega pedagoga ali na šolski polici. Vprašanja otrok, še posebno v šoli v naravi, so lahko zanimiva, pa tudi neugodna, če ne poznamo odgovora. Zato je dobro imeti na zalogi nekaj znanja, ki ni trivialno in dostopno samo na googlu.
Frances Ashcroft je izbrala privlačen, zanimiv slog pisanja, ki drži pozornost bralca. Vsaj v nekaterih poglavjih. Mnogi pojavi, ki jih opisuje, so sicer znani, a razlage zanje so v tej knjigi zbrane na enem mestu in opisane slikovito, pretežno tudi razumljivo. Vse te značilnosti dajejo delu, ki je izšlo v nakladi 600 izvodov (Založba Zavoda za šolstvo), pravo vrednost.
Glorifikacija - brez potrebe
Za konec našega kratkega in razmeroma aktualnega razmišljanja o avanturi se za trenutek znova vrnimo k Edu Viestursu in Davidu Robertsu, avtorjema zgoraj omenjene knjige Brez bližnjic do vrha, saj tako kot Frances Ashcroft v svojem delu Življenje v skrajnostih – umetnost preživetja omenjata Tomaža Humarja. Ameriška alpinista sta postavila njegov medijski vzpon na rupalsko pobočje Nanga Parbata (2005) v povsem drugo luč, kot smo ga bili deležni uporabniki slovenskih medijev. Menita namreč, da sta bila edina heroja helikopterskega reševanja pilota Rashid Ulah in Khalid Amir Rana, ki sta, kljub napačnim podatkom o višini njegovega bivaka, tvegala letalnik in svoji življenji. Napačen podatek sta ocenila kot neodgovorno laž. Avtorja sta se spotaknila nad glorifikacijo dejanja, ki je bil posledica Humarjeve plezalske napake ter nekritičnih medijev in alpinistične javnosti v Sloveniji ob njegovem prvem podobnem podvigu. Res, če bi bilo takrat drugače, bi Tomaž morda še danes plezal in pisal knjige.
Niko Slana