Primorske novice - Tomo Šajn: Darko Mohar, vodja Planinske sekcije slovenskega KPD Bazovica na Reki - “To, da je vsak Slovenec tudi planinec, je stereotip, fraza"

Planinska sekcija Slovenskega kulturno-prosvetnega društva Bazovica je ena najvitalnejših skupin tega sicer zelo razvejanega društva naših rojakov, ki deluje na Reki že 65 let. Vodja planinske skupine in duša te šestdesetčlanske druščine ljubiteljev gora je Darko Mohar, zaljubljenec v morje in gore.

Darko Mohar je, kot bi rekli narodnobudni dušebrižniki, po starših (skoraj) čistokrven Slovenec, ki pa je večino svojih 60 let preživel na Hrvaškem. Mladost v Baški na otoku Krku, študijska leta v Ljubljani, sedaj pa živi z družino na Reki. Kljub temu da živi več kot pol stoletja v drugačnem jezikovnem okolju, je njegova slovenščina zgledna.

“Moji starši so se preselili iz Murske Sobote na otok Krk že leta 1958. Oče je po rodu iz Loškega Potoka, mama pa po očetu Štajerka, po materi pa Hrvatica. Starša sta v Baški dobila službo v počitniškem domu otrok iz Murske Sobote. Z bratom sva hodila v osnovno šolo v Baški, gimnazijo sva končala na Reki, nato pa sem zaključil študij na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Po končanem študiju sem dve leti delal v Kranju, potem pa me je morje privleklo nazaj na Kvarner, na Reko, kjer sem si ustvaril družino,” je v kratkih besedah Darko podal svoj curriculum vitae. 

► Kdaj in kako pa vas je pot zanesla v društvo Bazovica?
"Pravzaprav povsem slučajno. V reškem Novem listu sem zasledil oglas, da KPD Bazovica ustanavlja planinsko sekcijo. Tu sem videl priložnost, da bi lahko marsikaj pomagal, saj je vse moje življenje vezano na naravo. V času študija v Ljubljani sem opravil alpinistični tečaj in se tako naučil, kako se je treba gibati v gorah. Pred vključitvijo v planinsko sekcijo nisem imel z Bazovico nobenega stika, ker so šle moje življenjska poti v druge smeri.”

► Že nekaj let ste predsednik planinske sekcije. Kdaj ste prevzeli to funkcijo?
"V Bazovico sem se vključil leta 2002, tri leta pozneje pa sem postal vodja planinske skupine. Za tista leta bi lahko dejal, da je bilo društvo v manjši krizi, in so začeli iskati nove načine delovanja, ki bi privabili nove člane, tudi nekoliko mlajše. Planinci smo ustrezali tem kriterijem, obenem pa je prišla z nami v društvo nova energija, ki na srečo traja še vedno.
Na začetku so nas ostali člani, ki sodelujejo v drugih, predvsem kulturnih dejavnostih Bazovice, gledali nekoliko postrani. Kmalu pa so uvideli, da daje ta nova energija rezultate, ki so v korist celotnemu društvu. Po tem spoznanju je bil razvoj planinske skupine hiter in uspešen.”

► Med Slovenci večkrat velja nenapisano pravilo, da je vsak Slovenec že po naturi planinec. Ali velja to, če sploh drži, tudi za naše rojake druge in tretje generacije, živeče na Kvarnerju?
“V prvem trenutku ustanavljanja naše skupine sem bil presenečen, saj večina dolgoletnih članov Bazovice o hribih ni vedela pravzaprav ničesar. V hribe niso hodili in za planinsko dejavnost sploh niso kazali zanimanja. To, da je vsak Slovenec tudi planinec, je stereotip, fraza, kot tista, da že trije Slovenci tvorijo pevski zbor. Z leti se je članstvo naše skupine nekoliko spreminjalo, vendar je jedro ostajalo, in vsi novi člani spoznajo, da smo dobra družba, ki želi narediti nekaj koristnega za društvo.”

► Koliko vas je v skupini?
“Skoraj 60 nas je v jubilejnem letu, ko smo praznovali deseto obletnico delovanja. Mi se v vseh teh letih nismo zapirali, zato so med nami tako slovenski rojaki oziroma njihovi potomci, ki predstavljajo večino, kot tudi naši hrvaški prijatelji. Če bi se zaprli, ne bi mogli dolgo delovati. V planinski skupini spoštujemo predvsem človeške vrline, ne pa kaj drugega.”

► Verjetno je ena najzanimivejših dejavnosti vaše skupine odkrivanje jadranskih otokov po planinsko. Predpostavljam, da je to vaša pobuda?
“Od nekdaj sta v meni dve osebi s svojim podom in antipodom: zanimanje za morje in planine, oboje kot del narave, je v meni ukoreninjeno. Glede na to, da sem dolgo živel na otoku in tudi obplul veliko jadranskih otokov, sem videl, da je vsak na svoj način lep in zanimiv in da ima kaj pokazati. To spoznanje je bilo treba prenesti na planince, pa tudi mene je zanimalo, kakšno podobo imajo otoki, ko prideš nanje in se odpraviš peš, se nekam povzpneš in jih spoznaš s kopnega in ne le iz čolna z morja. Spoznavanje otokov z obeh strani daje človeku pravo sliko.”

► Začeli ste s Kvarnerskimi otoki in potem nadaljevali pot navzdol.
“Začeli smo na Kvarnerju, saj sem še vedno doma s Krka, kljub temu da živim na Reki. Moji še živijo v Baški in ravno hribi nad tem mestom so izredno lepi, zato smo šli najprej v te kraje. Ko smo raziskali in prepešačili Krk, smo nadaljevali naše poti po Cresu, Lošinju, Rabu in Pagu. Vsak planinski obisk otokov je pomenil novo doživetje, in potem smo nadaljevali vse do Visa in Lastova na skrajnem jugu hrvaškega dela Jadrana. Letos smo bili na Braču, prihodnje leto pa gremo verjetno na Hvar.”

► Zanimivo je, da se vaših otoških in ostalih izletov ne udeležujejo zgolj člani planinske sekcije Bazovice, pač pa tudi ostali planinci, med njimi mnogi iz Slovenije...
“Na začetku mi je bilo jasno, da majhna skupina planincev ne bo uspešna, če se ne bo povezovala v širšem okolju in poiskala prijateljev tudi izven društva. Takoj smo se povezali s PD Snežnik iz Ilirske Bistrice in večinoma smo tudi njihovi člani. Preko bistriškega društva pa tudi člani PZS. Po drugi strani smo navezali prijateljske stike tudi s planinci reških društev.
Takoj na začetku je dozorela zamisel, da se povežemo z drugimi zamejskimi društvi, in tako je prišlo do navezave stikov s Slovenci v Italiji ter v BiH, na kar smo še posebej ponosni. Naštete vezi so popularizirale naše delo, tako da za vsak izlet na otoke brez težav napolnimo avtobus planincev že za leto naprej.”

► Če je mešani pevski zbor Bazovice, ki deluje že 65 let, znan v Sloveniji, na Hrvaškem in v italijanskem zamejstvu, postajate planinci s svojimi vezmi pravi ambasadorji društva.
“Kot nova skupina, ki deluje le deset let, smo kar hitro navezali stike v širšem prostoru. Po tej poti sedaj stopa tudi fotografska sekcija, ki je na neki način izšla iz planinske skupine in že dobro sodeluje s sorodnim foto klubom iz Ilirske Bistrice. Kulturno-prosvetno društvo ne sme in ne more biti zaprto v lastne vrste, ampak mora delovati navzven, v širšem prostoru tudi v vlogi povezovalca ljudi.”

► Ob letošnji deseti obletnici ste izvedli zanimivo planinsko akcijo, ki potrjuje vašo širino in povezovalno vlogo. Za kaj je šlo?
“Ko smo snovali program ob deseti obletnici delovanja naše skupine, smo si zamislili program, ki naj bo malo drugačen in ki naj da našim prizadevanjem novo kvaliteto. Obenem pa smo se želeli bolj kot doslej predstaviti v medijih. Odločili smo se, da bomo ob dnevu državnosti, 25. juniju, ki ga praznujeta tako Slovenija kot tudi Hrvaška, izvedli skupni oziroma istočasni vzpon na tri vrhove. Na dva naj višja vrha Slovenije (Triglav) in Hrvaške (Dinara). Na Dinaro smo povabili člane slovenskih planinskih društev, na Triglav pa naše hrvaške planinske prijatelje.”

► Kaj pa tretji vrh?
“Pri pripravah smo uvideli, da večja skupina naših članov zaradi različnih razlogov ne bo mogla ne na Triglav ne na Dinaro, zato smo se odločili, da v to skupno akcijo vključimo našo Učko, naj višji kvarnerski vrh. Vse tri skupine so se točno opoldne povezale po telefonskih zvezah. Na vse tri vrhove se nas je povzpelo kakih 120 in tako tudi na simboličen način potrdilo naše prijateljske vezi.”

► Če bi proti koncu pogovora pustila hribe in visokogorje in se spustila na morje, na vaš drugi antipod. Od kdaj ta ljubezen do morskih gladin, ki jih doživljate precej drugače od običajnih kopalcev?
“Otroštvo v Baški je pomenilo mojo prvo in tudi čvrsto vez z morjem. Ko smo se leta 1958 pripeljali z ladjo v Baško in ko sem zagledal prostrano, mnogim rednim obiskovalcem znano plažo, je bila to ljubezen na prvi pogled. Življenje v tem lepem obmorskem mestu, stiki s prijatelji, ki so bili domačini in so imeli čolne in ladjice svojih staršev, so me še bolj pritegnili k morju.
Prvi stiki z morjem in plovili so se postopoma spremenili v veliko ljubezen. Morje je pač element, ki se razlikuje od hribov. Na hribu si dovolj varen, ker stojiš na svojih nogah. Na morju pa imaš lahko hude težave, če podcenjuješ njegovo moč. Poleg tega je ena mojih lastnosti radovednost, ki me spremlja vse življenje. Ko kam grem, me zanima, kaj se skriva za naslednjim hribom in kaj za onim rtom in otokom.”

► Letos pa vam je uspel s prijatelji pravi morski podvig, o katerem ste v prostorih Slovenskega doma pripravili tudi fotografsko razstavo. Kam ste se odpravili?
“Z manjšo skupino prijateljev smo se odpravili na jadranje od Punta na otoku Krku do Siracuse na Siciliji. To je bilo enkratno doživetje, ki sem ga ovekovečil na preko 1200 fotografijah in pripravil izbor kakih 40 za razstavo v prostorih Bazovice. Pripravljam pa tudi predavanje o tej poti. Potovanje v eno smer je trajalo 18 dni, domov pa smo se vrnili z letalom. Prevozili smo 750 morskih milj ali okrog 1300 kilometrov. Z vremenom smo imeli še kar srečo, čeprav je bilo občasno premalo vetra za dobro jadranje. Presenečen pa sem bil nad bonaco, ki jo zelo redko doživiš v Kvarnerju.”

► Za konec se vrneva h goram z vprašanjem, kakšni so načrti in motivi skupine za naslednjih deset let?
“Motivov je še veliko, saj smo dobra druščina, radi smo skupaj in radi se družimo. V zadnjih letih smo posvetili precej pozornosti planinskemu izobraževanju naših članov. Opravili smo planinsko akademijo z osnovnim programom planinstva tudi v sodelovanju z vodniki in člani PD Snežnik. Za nami so trije zimski tečaji kar vse kliče po nadaljevanju programa. Nekaj naših članov je odličnih planincev in zato so prisotne želje, da bi osvojili kakšen štiritisočak, saj smo tritisočaka letos že osvojili. Poleg visokogorja je še ogromno lepih krajev v naši bližini.”

► Kaj pa mladi?
“Že od začetka smo pripeljali v skupino svoje otroke, da bi jih navezali na planinstvo. Ti so pripeljali svoje vrstnike. Del njih je ostal med planinci in ti tvorijo mlado jedro, ki naj bi sčasoma prevzelo naše delo. Težko je napovedovati, saj je značilno za vsa slovenska kulturna društva na Hrvaškem z izjemo Bazovice, da mladih nimajo. V našem društvu je v različnih skupinah kar precej mladih, ki so zagotovilo za nadaljnje delovanje Bazovice.”

TOMO ŠAJN