Gea - Alenka Žumbar Klopčič: Bo Mount Everest kmalu skoraj kopen?
»Maja 2007, ko sem se po naskoku na Mount Everest vračal v bazo, se je nenadoma pričelase je nenadoma pričela reševalna akcija. Ko sem se vzpenjal, se je lomil led, tla pod nogami pa so postajala brozga, zato sem se vrnil. Že uro po mojem povratku pa se je usul plaz v velikosti nogometnega igrišča ...«
»Nihče zares ne ve, koliko časa bodo ledeniki še obstajali, in predvsem, koliko časa nam bodo ti še dajali svežo vodo. Vode z gora sicer zagotavljajo okoli 65 odstotkov vse pitne vode …« Takšne zgodbe in opozorila je bilo slišati na Greenaccordovem forumu, ki je konec leta 2009 potekal v italijanskem Viterbu. Rdeča nit teh forumov je, da podnebne spremembe niso oddaljen problem, temveč problem, ki obstaja tu in zdaj. Nekateri jih že občutijo, posebej velja to za prebivalce držav tretjega sveta. Zato vam predstavljamo zgodbe petih podnebnih prič iz štirih, med seboj precej oddaljenih delčkov sveta.
Bo Mount Everest kmalu skoraj kopen?
Dawa Steven Sherpa, ki je odraščal med alpinisti, saj je sin šerpe na območju Everesta ter matere belgijskega rodu, ki sta že petindvajset let v gorniškem poslu z lastnim podjetjem in agencijo, pravi, da se v Nepalu že tri milijone ljudi srečuje s pomanjkanjem hrane. Razlog je propad pridelkov zaradi poznega in šibkega monsunskega dežja v lanskem letu. Drugi razlog so ledeniki, ki se pospešeno topijo, ledeniška jezera pa grozijo, da bodo prestopila bregove. Poplave bi izbrisale 70 % trekinških poti do baznega kampa pod Everestom, plazovi pa ne grozijo le vasem in njihovim prebivalcem, ampak tudi celotnemu pohodniškemu turizmu v Nepalu, ki pomeni najbistvenejši del njihovih turističnih prihodkov.
Tako si Dawa Steven Sherpa kot t. i. podnebna priča organizacije WWF prizadeva prepričati evropske politike, naj v okviru sporazuma v Københavnu sprejmejo za cilj štiridesetodstotno zmanjšanje emisij CO2; zdaj že vemo, da jim ni uspelo. Med pojasnjevanjem ozadja, ki upravičuje takšne cilje, brska po svojem telefonu, da bi preveril, kdaj se bosta s kolegom Apo, ki je prav tako podnebna priča z območja Solukhumbu v Nepalu, v naslednjih dneh sestala z avstrijskim predsednikom. Pravi sicer, da so evropski politiki odprti glede razprav o podnebni tematiki, a pri takojšnjem ukrepanju so slabši. Začnejo se umikati in spraševati, kako naj svojim državljanom, ki se spopadajo s socialnimi problemi, razložijo, da morajo plačevati za ukrepe, ki se izvajajo v drugih državah.
Ne glede na to pa Apa Sherpa, ki je Mount Everest osvojil že devetnajstkrat (v tem ima tudi svetovni rekord), razlaga, da smo priča drastičnim spremembam v podnebnih vzorcih. Pravi, da lani januarja in februarja sploh ni snežilo kljub običajno obilnemu sneženju v tem času, močne snežne ujme pa so bile nato v maju, ki je običajno suh mesec; takrat se v Himalajo odpravlja tudi največ odprav. Pravi tudi, da je med odpravo Eco Everest 2009 v bližini baze 4 ter pod vrhom Mount Everesta prvič v svojem življenju videl tekočo vodo. V bazi 2 pa jim niti ni bilo treba taliti snega za pitje, kar se je v prejšnjih odpravah le redko dogajalo.
Lahko Perujci pomagajo Nepalcem?
Američan Alton Byers, ki že dvajset let dela za Inštitut za preučevanje gora (The Mountain Institute), plezalec pa je že od svojega sedemnajstega leta, namerava letos v Nepal pripeljati strokovnjake iz Peruja, ki so doma že uspešno rešili težavo s posledicami hitrega taljenja ledenikov – nastajanjem in dvigom gladine jezer – slednje so zajezili. Zakaj je to rešitev? V prvi vrsti zato, ker taleči se ledeniki ogrožajo bližnje vasi, ki bi jih naraščajoče reke lahko poplavile, v kasnejšem obdobju oziroma na dolgi rok pa lahko tako hitro taljenje ledenikov povzroči celo upad količine pitne vode, od katere je odvisno krajevno prebivalstvo in tudi velik del Indije.
Ni pa ogrožena le prihodnja oskrba s pitno vodo, tudi same gore so bolj nevarne. Kot sicer pravi Byers, ni boljšega primera za opazovanje podnebnih sprememb kot je gorska veriga Cordillera Blanca v Peruju. V tridesetih letih preteklega stoletja je Erwin Schneider fotografiral velik del tega sveta, Byers pa je šel na območja z njegovih fotografij ter jih ponovno posnel, tako da lahko danes vsakemu skeptiku pokaže spremembe med fotografijami. Pravi sicer, da se je led na Cordilleri Blanci topil že pred 60 leti, a danes so spremembe neverjetne že v primerjavi s fotografijami izpred desetih let.
Meni, da je nujno ljudi ozavestiti. Pomagala bo vsaka omejitev potrošništva, manjša poraba energije, vsakršna (ne)aktivnost, ki bo sledila ozaveščenosti. Ker je slednja ključna, je Byers že izvedel odpravo po evropskih mestih, s katero ljudem prikazuje fotografije gora »prej in potem«. Slednje razkrivajo najočitnejši dokaz taljenja ledenikov v Himalaji – jezerca, nastala ob vznožju ledenikov. Sicer pa tudi z Nobelovo nagrado nagrajeni Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC; članica tega je tudi slovenska klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj) trdi, da ledeniki v Himalaji izginjajo hitreje kot kjer koli drugje na svetu.
Več na spletnih straneh revije Gea >> Kaj pravijo priče podnebnih sprememb? in v februarski številki revije GEA.
BESEDILO: Alenka Žumbar Klopčič, energetika.net