Revija Lovec, junij 2011, Lovsko pripovedništvo / Jože Leban – Drolč: Planina Podkuk, čudovit gorski svet, se iztrga iz objema Pologarjevega Kazona, dna divje grape, in se kot velik amfiteater raztegne do višine več kot tisoč tristo metrov.
Suha struga hudournika deli planino na dva dela. Desni breg se dviga proti skoraj poldrugemu tisočaku, visokemu Krikovemu vrhu, levi breg pa je obešen na nekoliko nižji Tisovec, ki se na drugi strani skoraj odrezano spušča v hudourniško grapo Kazona. Z grebena Brekovca seže pogled od Krna, mimo Migovca in planine Razor naprej prek tolminsko-bohinjskih gora in skoraj dva tisoč metrov visokih Peči, ki jim na bohinjski strani rečejo Rodica. Proti jugu ustavljata pogled visoka Kobilja glava in nekoliko nižji Jalovnik.
Meja lovišča LD Ljubinj poteka po suhem potoku na planini, pri nekdanji financarski kasarni se konča in se nenaravno, po turistični poti – mulatjeri zareže vodoravno v pobočje, daleč noter pod skoraj dva tisoč metrov visoki Tolminski Migavec, do planine Kal. Po mulatjeri, ki je edini koristni ostanek več kot dvajsetletne italijanske okupacije teh krajev, je LD Ljubinj odrezana od najlepših gamsjih pasišč. Pobočja na zgornji gozdni meji, obrnjena proti jugu, so idealen svet za črne vrage, ki jih prvi zapadli sneg prepodi z bohinjskih planin. Splažena in od sonca obsijana pobočja zadržijo gamse od prska pa vse do kotitve v pozni pomladi. Na bohinjsko stran se vrnejo šele v začetku poletja.
Z loviščem nad mulatjero Razor–Prodi je v preteklosti upravljalo Soško gozdno gospodarstvo, zdaj pa ima status lovišča s posebnim pomenom (LPN). Z njim upravlja Zavod za gozdove Slovenije, OE iz Tolmina. V lovišču je bil zaposlen lovski čuvaj, lovili pa so tudi zaposleni v gozdnem gospodarstvu. Pozimi, ko je vrhove lovske koče po cesti iz Ljubinja do planine Lom in morda tudi naprej, do planine Podkuk. Ista parkirišča in iste poti so uporabljali ljubinjski lovci, lovski čuvaj državnega lovišča in njihovi gostje. Resnici na ljubo je treba povedati, da je marsikateri ljubinjski lovec prekoračil predpisane meje in prenekater gams je prečkal lovsko mejo v lovčevem nahrbtniku. V tisti čas sega tudi zgodba, ki po črki zakona ni ravno lovsko poštena, bi bila pa škoda, če bi šla v pozabo. Še najstrožje varovani arhivi se po letih odprejo in tako je tudi ta zgodba po več kot dvajsetih letih pricurljala na dan.
Tisto leto je sneg zgodaj zapadel in padavin je bilo veliko. V dolini je predvsem deževalo, v visokogorju pa je bilo snega res dosti. Lovska sezona je bila na višku, prav tako smučarska. Dva brata, Vojko in Milan, zanesenjaka, strastna smučarja in obenem lovca, sta imela na pobočju Kobilje glave postavljeno prenosno smučarsko žičnico.
Tistega dne sta se odločila, da z vrha smučišča na popravilo v dolino odpeljeta motor vlečnice. Dan je bil kot nalašč in z vrha se je nudil enkraten razgled. V daljavi, na jugu, se je bleščalo morje, na drugi strani je bil venec Tolminsko - Bohinjskih gora, na debelo posut s snegom. Posamezna pobočja so kazala svoja gola, od sonca obsijana rebra.
Na strmem pobočju za Tisovcem sta opazila trop petnajstih, morda dvajsetih gamsov. Hladni dnevi so dali slutiti, da se bo kmalu začel gamsji prsk. Motor sta zasilno pritrdila na sani in z njim urno odhitela do ceste, na planino Stador. Čeprav sta bila brez orožja, jima lovska žilica ni dala miru.
V mislih sta imela gamse v Tisovcu: »Poglejva, če jim že kaj nagajajo hormoni.«
Z avtom sta se zapeljala naprej do planine Lom. Tam sta ga pustila, saj je bila naprej cesta zasnežena in zasuta s plazovi. Na parkirišču je že sameval neki avto; verjetno je bil last planinca ali rekreativca. Vzela sta vsak svoj daljnogled in se po zasneženi cesti odpravila dobre pol ure daleč do Podkuka. Edino gaz v snegu so naredili planinci in morda kakšen zagnan lovec.
Planina pred njima je bila pokrita s snegom. Z daljnogledom sta preiskala okolico, čutiti ni bilo žive duše. Lisičji sled je peljal po poti v grapo, tu in tam je cvrkutnil premražen ptič. Osamele smreke so odvrgle sneženo odejo, le nizki grmički so pod težo sklonjeno čakali odjuge. Čas tu zgoraj se je ustavil. Nekaj mesecev se bosta tod menjavala le sneg in veter. Gamsi so se umaknili v grape Kazona, pod planino Rut. Le na splažena pobočja so prihajali iskat skromno pašo.
Prek suhe grape, čez lovsko mejo, sta se povzpela na sedlo v Tisovcu. Previdno sta se povlekla na greben, se pritajila za grmičevje in opazovala. Strmo pobočje ne zdrži teže snega in plazovi odnesejo v dolino vsako upanje, da tam zraste kaj drugega kot pusta in ostra planinska trava. Tod so bili, dobrih tristo metrov naprej! Brezskrbno so se pasli na plazišču, kot bi vedeli, da je v planinah sveže zapadli sneg ustavil življenje. Nenadoma sta opazila, da se nekoliko nižje, za ruševim grmom, nekaj premika. Lovec! Le kdo je šel čez, v škodo? O, Berti je!
Berti je nekaj časa opazoval gamse, nato je previdno pogledoval v smeri grebena in opazoval, če je zrak čist. Nato se je odločil! Po Kazonu se je razlegel strel, koza iz tropa je klecnila in zdrsnila po suhi travi. Berti je pustil puško pri ruševem grmu in se spustil po strmini do gozdne meje, kjer je ustreljeni gams izginil.
Za Vojka in Milana je bilo opazovanja konec. Pustila sta Bertija z njegovim plenom in se vrnila do avta na planini Lom. V osamljenem parkiranem avtu sta tedaj prepoznala Bertijevega forda.
»Nekaj mu morava ušpičiti!« sta sklenila. Na list papirja sta napisala skrivnostno sporočilo in ga zataknila za avtomobilske brisalce.
Berti je ustreljeno kozo našel nizko v gozdu. Še enkrat se je prepričal, če je prav ocenil, da je bila brez mladiča. Opazil je tudi, da je ceno srečanja z gozdom plačal njen rogelj in da njegova trofeja ne bo popolna. Iskal je odlomek po okolici in po sledi zadete živali, vendar zaman. Odlomljenega roglja ni našel. Hitro je žival iztrebil in drobovino pustil lisicam. Ura je bila že pozna in rad bi bil tudi čim prej nazaj čez lovsko mejo, v svojem lovišču. V gozdu je kozo oprtal in korak za korakom, med debli dreves in po grmadah splaženega snega, ki se je med drevjem končno le ustavil, premagoval strmino.
Zapustil je gozd. Pri ruševem grmu je bil šele na pol poti na greben. Pobral je puško in preostalo opremo ter se mukoma, po poležani spolzki travi previdno dvigal naprej, proti grebenu. Prihuljeno se je stisnil za smreko, se še enkrat razgledal po okolici in se nato spustil na drugo stran, proti grapi. Po gozdu se je skrivoma pretikal med starimi smrekami in naskrivaj pogledoval proti planini.
Ko je prečkal grapo, je lažje zadihal. Nikjer ni bilo videti ali slišati človeka, posamezne človeške sledi na cesti pa ga niso posebno skrbele. ‘Rekreativci ali planinci’, je pomislil, ‘ne počivajo niti v tem času!’ Z oprtano kozo se mu je pot zdela daljša, žival pa z vsakim korakom težja. Toda bil je zadovoljen; mokra in prepotena srajca ga sploh ni motila. Težave so se začele šele, ko je prispel do avta. Za brisalci je bil zataknjen list papirja in na njem je pisalo: Ustavi se na Ljubinju, v gostilni Pri Gunarju. Opazuj, in kdor ti bo trikrat pomežiknil, k tistemu se usedi!
»Kopč! Gotovo je bil Kopč!« mu je šinilo skozi možgane. »Čuvaj narodnega parka me je videl in zdaj bom imel sranje! To je prav v njegovem stilu!«
Začelo ga je zvijati po trebuhu. Lov je začel dobivati drugačno podobo. Gamsa je odvrgel kraj poti, kot bi bil garjav, in pogledal okoli sebe, če ga kdo opazuje. Nič … Vse je bilo mirno. Nervozno je hodil okrog avta in ni vedel, kaj naj naredi. »Kaj mi je bilo tega treba!? Zakaj nisem poslušal žene, ki mi je odsvetovala riniti sem gor. In potem sem šel še v škodo. Tudi trofeja ne bo popolna in na koncu sem skoraj še dušo izpljunil, da sem prilezel iz prekletega Kazona. Zdaj pa še to! Kopč. Kaj sem se mu zameril, da je vohljal za mano!? Prekleto!«
Požirek žganja je vso stvar le še poslabšal. V možganih mu je zavrelo, v dimljah ga je stisnilo. Odtočiti je moral kraj poti. Potem je naložil gamsa v prtljažnik avtomobila in odrinil. Najtemnejši scenarij se mu je motal po glavi in ni prav dobro vedel, kdaj se je ustavilpred gostilno na Ljubinju. Gologlav, razkuštran in z odpeto srajco, nič v stilu lovskega uplenitelja, je prestrašeno, brez pozdrava, vstopil in pogledal po gostih. Za mizo v kotu je bila skupina fantov. Naslonil se je na pult, nekaj pomencal sam pri sebi, bolj nehote popravil in zapel srajco in se še enkrat obrnil po gostih: »Ali je bil Kopč kaj tu?«
V kotu za mizo sta sedela Vojko in Milan in igrala karte. »Ne. Ni ga bilo!« sta odgovorila.
Berti je naročil pijačo in se usedel za drugo mizo. Družba prijateljev mu ni ustrezala; s svojo nesrečo je bil raje sam. Vedno bolj ga je zvijalo in vino ni imelo pravega okusa. Še vedel ni, kdaj je prvi kozarec zlil po grlu. Po drugem se mu je začel vračati pogum: »Kje sta bila vidva?« se je obrnil k solovcema.
»V Kobilji glavi! Sva šla po žičnico,« sta Milan in Vojko odgovorila v en glas in komaj zadrževala smeh.
»Ali sta kaj videla Kopča?«
»Neeee!« je bil zopet odgovor.
V negotovosti sta ga držala več kot pol ure in se smejala pod kožo. Nato mu je Milan le pomežiknil … in še enkrat in še enkrat. Kot bi odvrgel kamen s pleč, je Berti vstal, jezno pogledal izpod čela, se od srca po tihem posmejal in naročil pijačo za vse.
»Je … ti! Sta mi pa naredila nekaj sivih las!«
Sproščeni »ha, ha, ha …« je šele čez nekaj minut privrel na dan.
Jože Leban – Drolč
Samo po sebi se razume, da je Berti izmišljeno ime. Z njegovim dovoljenjem je ta zgodba tudi napisana. Resnična oseba pa je Kopč, čuvaj TNP, zdaj že pokojni Evgen Kavčič. Resnični osebi sta tudi Vojko in Milan.
Takih nelovskih dejanj z objavo nikakor ne podpiramo; objavljamo jo le zato, ker jo je avtor dovolj spretno napisal (dobro je prikazana krivolovčeva duševna stiska)… – Ur. odbor