Črjanske cajtnge - Igor Radovič: V pričujočem prispevku bomo okvirno predstavili usposabljanje po programu za pridobitev naziva alpinist, zato najprej na kratko razmejimo pojma alpinizem in športno plezanje.

Športno plezanje se odvija na naravnih ali umetnih stenah. Za varovanje plezalca so smeri opremljene s svedrovci, zato je to relativno varna oblika plezanja. Izobraževanje za športnega plezalca je v primerjavi z alpinističnim neprimerljivo krajše in dosti manj zahtevno. S športnim plezanjem se v okviru našega kluba ukvarjajo v sekciji za športno plezanje. Za trening ga uporabljajo tudi mnogi alpinisti. Povsem nekaj drugega pa je alpinizem, za katerega je značilno skalno plezanje, ledno plezanje in plezanje kombiniranih smeri v velikih stenah. Za alpinistični vzpon velja vsak vzpon po smeri, ki je višja od 100 m in ni opremljena s svedrovci. V takih smereh se varovanje ureja s klini, ki so v steni že nameščeni ali pa jih namešča plezalec sproti. Posebno pogosto se danes za sprotno nameščanje varovanja uporabljajo različne vrste zatičev in metuljev (friendov), kadar stena to omogoča, pa tudi naravne razčlembe (stebrički, mostovi, luknje, ušesa …). V zaledenelih smereh pa se alpinist varuje z lednimi vijaki, ki jih sproti zavija v led. Razlika med športnim plezanjem in alpinizmom je tudi v opremi. Pri športnem plezanju plezalec rabi bistveno manj opreme, zato je s stroškovnega vidika športno plezanje dostopno zelo širokemu krogu ljudi in je danes tudi zelo popularno. Športno plezanje je tudi tekmovalna panoga z državnimi in evropskimi prvenstvi ter svetovnim pokalom. Ker je alpinizem zelo zahtevna, odgovorna in včasih tudi nevarna dejavnost, je temu prilagojeno tudi usposabljanje. In kar zdaj povejmo, da je alpinistično izobraževanje pri nas brez dvoma eno najkvalitetnejših nasploh.

V alpinistično šolo (AŠ) se lahko vpišejo osebe, stare 18 let ali več. Mladoletne osebe, stare vsaj 16 let, pa morajo predložiti pisno soglasje staršev. Osebe, mlajše od 16 let, se praviloma ne morejo vpisati v AŠ. Kandidati za alpinista/alpinistko morajo biti primernega zdravstvenega stanja, kar zagotovijo s pisno izjavo, končano morajo imeti osnovno šolo, biti član enega izmed društev v sestavi PZS (prvo leto so lahko član kateregakoli društva, nato pa se morajo včlaniti v naš klub), imeti morajo osnovno plezalno opremo (plezalni pas, čelado, pomožne vrvice, vponke) ter plačati šolnino. Po vpisu v AŠ imajo eno leto naziv alpinistični tečajnik. V tem času se morajo udeležiti predavanj o zgodovini planinstva in alpinizma, o vremenoslovju, prvi pomoči, izrazoslovju, opisovanju in ocenjevanju plezalnih vzponov, o gorski reševalni službi, orientaciji, hrani, opremi, bivakiranju, nevarnosti v gorah, plazovih in poznavanju gorstev. Na praktičnih vajah se seznanijo z letno, zimsko, ledeniško in ledno tehniko gibanja in plezanja. Praktične vaje se izvajajo v plezališčih Burjakova peč in Matvoz ter v gorah, kjer se tečajniki preizkusijo tudi v lažjih plezalnih smereh. Udeležijo se tudi vsaj enega plezalnega tabora, na katerem opravijo plezalne vzpone v navezi z izkušenimi alpinisti in alpinističnimi inštruktorji. Po letu dni opravijo interni izpit iz programa AŠ in postanejo mlajši pripravniki. Ko opravijo predpisano število plezalnih vzponov, morajo opraviti interni izpit za starejšega pripravnika. V obdobju usposabljanja tečajniki in pripravniki lahko plezajo le z alpinisti, inštruktorji alpinizma in gorskimi vodniki. Izjeme se lahko določijo le za starejše pripravnike za vsakega posebej glede na njegove izkušnje, znanje in sposobnosti. O vseh načrtovanih turah morajo pripravniki obvestiti vodjo alpinistične šole in pridobiti njegovo soglasje. Ker je alpinizem rizična dejavnost, se brez upoštevanja navodil vodje alpinistične šole posameznik lahko tudi izključi iz programa usposabljanja brez pravice do povračila šolnine, ki jo je plačal. Po treh do petih letih, ko izpolnijo vse zahtevane pogoje, pa se lahko prijavijo na državni izpit za alpinista. Ti pogoji so zelo zahtevni in jih le malo kandidatov izpolni v treh letih. Večina rabi še dodatno leto ali dve.

Na državnem izpitu, ki traja tri dni, morajo pokazati dobro teoretično in praktično znanje z vseh naštetih področij. Ko opravijo ta del izpita, pa v navezi z inštruktorjem alpinizma, ki ga določi izpitna komisija pri Komisiji za alpinizem PZS, opravijo izpitno turo, ki je ključni del izpita. Zaradi zahtevnosti izobraževanja za dosego naziva alpinist je osip v procesu usposabljanja zelo velik. Marsikdo ne zmore izpolniti zahtev programa usposabljanja. V povprečju naziv alpinista doseže okrog 10% vpisanih v AŠ ali pa še manj. Se pa zgodi, da od določene generacije tudi nihče.

Zaradi potencialne kazenske odgovornosti načelnika kluba in vodje alpinistične vsi, ki ne končajo programa izobraževanja za naziv alpinista, pri svoji dejavnosti v gorah ne smejo uporabljati klubske opreme in ne morejo biti registrirani kot aktivni člani kluba pri Komisiji za alpinizem. Lahko pa ostanejo člani kluba in plezajo s svojo opremo na lastno odgovornost. Za njih se alpinistični nazivi ne uporabljajo in ne morejo biti deležni drugih ugodnosti, ki jih imajo aktivni člani (sofinanciranja pri nakupu opreme in izvedbi kvalitetnih vzponov, ne morejo kandidirati za odprave).

Po opravljenem izpitu za alpinista se lahko izobraževanje nadaljuje za naziva inštruktor alpinizma in gorski vodnik. Vsebina in obseg tega izobraževanja pa presegata namen tega prispevka.

V zadnjih osmih letih sta v AKČ dva kandidata uspešno opravila izpit za alpinista. Zadnji je bil v letošnjem letu Rok Barbič, ki je takole strnil svoje misli o pomenu izpita za alpinista. Alpinistični izpit je predvsem zrelostni izpit za varno gibanje v vertikali naših in tujih gora. Iskreno povedano, izpita še pred nekaj leti nisem nameraval opravljati, saj mi naziv alpinista ni bil ključnega pomena. Želel sem le plezati, za kar pa izpita ne potrebuješ. Priprave in izpit pa ti poleg možnosti, da le-tega ne boš opravil, porabijo relativno veliko časa, ki ga ob današnjem načinu življenja ni prav veliko. S časom in izkušnjami sem spoznal, da je izpit z osebnega vidika nujno potreben, saj se le tako lahko kvalitetno pripraviš na najzahtevnejše situacije, s katerimi se lahko srečaš v hribih in izven njih. Prav tako sem spoznal, da je povezovanje hribovcev v alpinistične klube in odseke nujno potrebno, ne le zaradi skupne ljubezni do vertikale, pač pa predvsem zaradi nenehne izmenjave izkušenj, učenja in izpopolnjevanja, ki ga le-ti vzpodbujajo. Le z neprestanim učenjem in spoznavanjem postane gibanje v hribih varno in odvisno predvsem od človeškega faktorja – kombinacije znanja, izkušenj, psiho-fizičnih sposobnosti in pravilne presoje. Naziv alpinist je zaradi obširnosti in zahtevnosti znanj, ki jih mora posamezni kandidat teoretično in praktično prikazati na izpitu, dokazilo o usposobljenosti za varno gibanje v hribih. Z uvedbo novega Pravilnika AK Črna, ki je v celoti skladen s krovno organizacijo, bo klub ne le spodbujal, pač pa tudi zahteval izobraževanje za pridobitev naziva alpinist in s tem pogojeval članstvo in delovanje posameznikov.

K Rokovemu mnenju bi dodal le to, da so člani kluba lahko tudi drugi ljubitelji gora in pohodniki, saj je klub leta 2012 postal član Planinske zveze Slovenije. Vsi člani našega kluba prejmejo članski kartonček PZS in s plačano članarino za tekoče leto uživajo povsem enake ugodnosti kot člani kateregakoli planinskega društva pri nas.

Alpinizem je lep, a tudi oster šport, je ljubezen do gora in neokrnjene narave, je iskanje meja svojih sposobnosti ali zgolj preprosto romantično uživanje v naših in tujih stenah, podnevi in ponoči, na samotnih bivakih ali ob nepredvidenih vremenskih preobratih, je prijateljstvo in zaupanje v soplezalca, je iskanje novih poti v stenah, je radovednost, je pripravljenost na telesni napor in duševne stiske, je premagovanje strahu, je dejavnost, s katero se lahko ukvarjaš v poznih letih, je način življenja in še marsikaj drugega. Kdo bi vedel, kaj vse lahko predstavlja posamezniku, ki se zanj odloči. Gotovo marsikdo v alpinizmu lahko najde zase kaj dobrega. Verjetno pa je od tega, kaj bo našel, odvisno to, ali mu bo alpinizem pomenil le krajšo ali daljšo epizodo v njegovem življenju ali pa bo postal del njegove poti skozi življenje. Je pa to tudi dejavnost s številnimi objektivnimi in subjektivnimi nevarnostmi, zato v alpinizmu ostanejo predvsem osebnostno uravnovešeni posamezniki, ki so sposobni realno oceniti svoje sposobnosti in objektivne pogoje za določeno turo ter se preveč nevarnim željam znajo tudi odpovedati. Poleg vsega že navedenega alpinizem zahteva tudi veliko časa in odrekanje lagodnosti. Njegov sestavni del so vstajanje sredi noči, dolgi pristopi pod stene in sestopi z njihovih robov, večdnevne ture, težki nahrbtniki, mrzli nenačrtovani bivaki in še marsikaj, kar ne gre skupaj z lagodnostjo. A več kot je vloženega truda in napora, večje je po turi tudi zadovoljstvo. Potrebnega pa je tudi precej denarja za opremo in druge stroške potovanj po domačih in tujih gorah. Vsa ta in še druga dejstva je dobro imeti pred očmi, ko se nekdo odloča o tem, ali bo postal alpinist ali pa to morda le ni zanj. Ker naš klub deluje v malem kraju, kjer ni prav veliko kandidatov za ukvarjanje s sicer zelo lepo dejavnostjo, AŠ razpišemo vsake 3 do 4 leta. Naslednji razpis bomo objavili predvidoma marca 2014. In prav temu je namenjen ta prispevek. Nekaterim zgolj v informacijo, morebitnim kandidatom v resen razmislek, staršem in partnerjem pa v vednost, da je v okviru Alpinističnega kluba Črna to dobro organizirana, vodena in načrtovana dejavnost z upoštevanjem vseh pravil za čim bolj varno plezanje v domačih in tujih gorah.

Pa še to. Vsi, ki vas morebiti zanima alpinizem, se nam lahko pridružite kadarkoli in ni treba čakati na formalni razpis AŠ. A vedeti morate, da bo pot do usposobljenosti za samostojno in varno gibanje ter plezanje v prekrasnem svetu naših in tujih gora dolga in zahtevna. Pa lep planinski pozdrav in vse dobro v letu 2014!

ALPINISTIČNI KLUB ČRNA
Igor Radovič, inštruktor alpinizma