Večer, Reportaže, ljudje - Petra Lesjak Tušek: Koroški ljubiteljski fotograf Sebastijan Oblak ohranja "svojo" goro, ...
Koroški ljubiteljski fotograf in avtor fotomonografije Uršlja gora - presežni svet Sebastijan Oblak ohranja "svojo" goro, a jo tudi prepušča mlajšim, posebej za popularne skoke.
Ravenčan Sebastijan Oblak, strasten ljubiteljski fotograf in avtor fotomonografije Uršlja gora - presežni svet, ostaja neomajni oboževalec koroške Uršlje gore, ki jo še vedno najraje doživi sam s svojim fotoaparatom ob sončnih vzhodih. Gora "Urška", ki je zaradi svoje dostopnosti in lepote od nekdaj množično obiskana z vseh svojih strani, bo med Korošci pa tudi širše vedno na neki način asociirala tudi na Oblaka. In hkrati on nanjo.Uršlja gora že od nekdaj priteguje planince; tudi pozimi ni drugače in v lepih prazničnih dneh, sploh zdaj, ko zima (še) ni pokazala zob, na njej mrgoli ljudi. V zadnjem času je med športniki, rekreativci in pohodniki popularen tako imenovani skok na Uršljo - pohodniki se ob dogovorjenem dnevu zberejo in se povzpnejo na vrh, nekateri postavljajo izjemne, tudi rekordne čase vzponov.
Oblak je vesel, da "svojo" goro, na kateri je bil neštetokrat, kdaj tudi po večkrat na dan, po svoje prepušča poskočnim atletom - zanj je namreč vedno višje in bolj oddaljena. "Včasih sem sam šprintal, 'lavfal', zdaj ne morem več. Zdaj grem veliko bolj počasi in redkeje," pove brez prehudih obžalovanj, zavedajoč se, da leta terjajo upočasnitev in da se telo idejam v glavi pač pogosteje upre.
Nov knjižni izziv
A vendarle bolj umirjen tempo ne pomeni, da Oblak ni poln energije in načrtov. Potem ko je fotomonografija o Uršlji gori že v letu 2014 pošla skorajda do zadnjega izvoda (le posamezni izvodi so se še našli v letu 2015) v sodelovanju z več koroškimi pisci in fotografi na obeh straneh meje načrtuje še izdajo knjige s podeželskimi motivi iz Mežiške doline in Podjune. Tako bi mesto v prevladujočih motivih Uršlje med drugim v knjižni izdaji dobila tudi Peca, ki jo je prav tako vedno rad "osvajal".Pri tem projektu se mu ne mudi, upa tudi, da bo lahko znova računal na pomoč fotografskega mojstra Toma Jeseničnika. Vsaj dva Jeseničnika - poleg Toma še novinarka Vlasta Jeseničnik - sta "kriva", da se je tako zavzeto posvetil fotografiji po svojem 50. letu starosti in da je vsa leta oblikoval in ohranil svoj izraz. Novinarka ga je spodbudila pred dobrim desetletjem, ko je med potovanjem po Peruju pregledovala fotografije, posnete na potovanju, in preverila še njegove, se spominja Oblak. "Takrat mi je Vlasta Jeseničnik rekla: Ti gledaš in vidiš čisto drugače, tvoje fotografije niso kot naše," razlaga fotograf takrat izrečeno naključno, a še kako pomembno misel, ki ga je gnala k nadaljnjemu razmisleku, če sta njegov pristop in pogled res drugačna ter naposled, da bi ta drugačnost lahko tudi kaj pomenila.
Tomo Jeseničnik ga je spodbujal posebej izrazito, zlasti pri načinu dela - Oblak namreč fotografij nikoli ne obdeluje, ohranja njihovo pristnost, avtentičnost, četudi mora zato posneti nešteto fotografij in odmeriti ure in ure časa. Pri razmisleku o fotografiji namreč nikoli ne pozabi na njeno dokumentacijsko, zgodovinsko vrednost, posnetek mora odsevati realnost, zatrjuje, četudi se ta realnost morda celo prikazuje v barvah, ki jih prosto oko včasih sploh ne zazna in jih prav zato uvidimo šele na fotografiji.
Z užitkom, za dušo
"Včasih posnamem 300 fotografij, pa so med njimi le tri dobre. Tudi to je kdaj dovolj. Sem jih poskušal obdelovati, a tega ne znam, na koncu pa sem ugotovil, da to sploh ni smiselno in da sem drugačen prav zato, ker jih ne obdelujem. Se pa kar tresem od vznemirjenja, ko zagledam čudovit posnetek. Od takega vznemirjenja se tresem tudi na sami gori, če sem navdušen, prevzet," razlaga pohodnik, ki se je povzpel na vrsto gora doma in na tujem, kamor je posredoval tudi svojo knjigo.Tako rekoč ni celine, kamor ne bi poslal fotomonografije, v kateri se Uršlja "preoblači" skozi letne čase. Zato tudi to zimo komaj čaka zajetno pošiljko snega, da bo lahko ujel posnetke v pravem mrazu, kakršen se mu je na njegovih poteh že nemalokrat zarezal v kosti - če bo ujel pravi sij jutra, ki zanj vedno pomeni prerojenje, toliko bolje. Oblak ugotavlja, da kar nekaj ljudi - sploh zdaj, ko so objave fotografij z bolj ali manj istimi motivi na družabnih omrežij že pravi hobi - skuša posnemati njegove motive, posnetke. "To me niti ne moti, po svoje sem počaščen," se nasmehne, ko poudarja, da lahko dober fotoaparat h kakovosti fotografije prispeva kvečjemu 15 odstotkov, 85 odstotkov pa pomeni vse drugo - fotograf, svetloba, pogoji. "Če nečesa ne vidiš, ne opaziš, pa ti sploh nič ne pomaga. Najpomembneje je vztrajati, delati z užitkom in za dušo," je prepričan 68-letni Oblak, dedek trem vnukom in vnukinji. Miha, desetletni vnuk, ima očitno vsaj nekaj njegovih genov ali pa kar vzgoje, saj je vse boljši fotograf. Zato Oblaka v prihodnje še bolj kot njegovi veselijo Mihovi fotografski podvigi.
Tekst: Petra Lesjak Tušek
Foto: Sebastijan Oblak
Fotografiji: (1) Bela kremasta pena ob proniciranju sonca
(2) Za dober posnetek je treba kdaj poležati v travi, pravi fotograf