Dejan Ogrinec: Morali smo ga imeti. Če se gremo vrhunski alpinizem...
Kako sem doživel festival
Minil je prvi mednarodni gorniški filmski festival pri nas, kot se je izrazil direktor in idejni oče festivala Silvo Karo. Ki je o tem sanjal že leta. Že lansko leto, po vožnji iz prireditve Zlati cepin, ko sva se vozila domov, mi je navdušeno razlagal, na koliko festivalih je že bil kot žirant ali s svojimi filmskimi projekti. In kakšna škoda, da mi, ki se imamo za tako močan gorniški narod, kaj takega še nismo izvedli. Sicer sem ga poslušal, mu modro kimal, ampak čisto dojel, zakaj bi to mi morali imeti tudi to, pa vseeno nisem. Skomignil sem z rameni v slogu: »ma saj vsega pa res ne moremo imeti« in mu obljubil pomoč. Morda ne najbolj prepričljivo…
Pa sem se krepko zmotil. Morali smo imeti ta festival. Če se gremo vrhunski alpinizem, ki ga celotni svet priznava in pozna in če padejo izjave, kot na ravno minulem dvojno Zlatem cepinu iz ust enega od strokovnih sodnikov: »če ne bi bilo Slovenije bi si jo morali izmisliti«. S tem je ciljal na to, da smo tako posebni v smislu alpinizma, da smo brez dvoma prvi narod Evrope. In tudi sveta. Zato je menda edino prav, da pokažemo svetu tudi to, da smo kulturni. Da imamo duha in da imamo oko. Kot ga je tudi imel legendarni vodja odprav, sanjač in neutrudni priganjač vsega dogajanja v Himalaji Aleš Kunaver, katerega film, če se ne bi kdo ve kam izgubil, takrat verjetno pobral vse prve naslove na vseh festivalih širom sveta. Njegov film bi bil takrat vrhunski. Svetovno vrhunski. Še danes je, tako dober je. Vsi kadri so do pikice v zlatem rezu, z mirno roko, brez nepotrebnega zumiranja. Počasna, enostavna, a jasna filmska govorica. Lep in eleganten. Kot je Aleš bil tudi kot človek …
Morda novi Aleš, vsaj filmsko gledano, pa je Jure Niedorfer, nedvomno v prihodnosti nova zvezda slovenske gorsko alpinističnega filma pri nas. Za Matjaž Fištravcem, režiserjem, ki je s svojo umetniško roko precej označil našo filmsko gorniško kulturo, je nedvomno pokazal novo, moderno podobo in pristop do snemanja, režiranja in montaže filmov. Njegov pristop je mladosten, razigran in navihan ter predvsem dinamičen. Morda za nekoga njegovi kadri in filmska zgodba teče prehitro ali nemirno, ampak to je odsev mlade generacije, ki živi v drugačnem vrtiljaku možnosti ustvarjanja. Ritem mladih je ritem nenehnega iskanja novega in drugačnega. Od njegovih prvencev, ki so jih videvali po različnih alpinističnih odsekih in klubih, kot nekakšen alpinistični moderni filmski »underground«, je s tem gorniškim filmskim festivalom postal najbolj iskan in izrabljan mladi talent. Skoraj ni bilo (če izvzavemo Slavca Šetino, ki je montiral film Cho Oyu in ostale snemalne projekte Pavla Kozjeka) slovenskega projekta na tem festivalu, kjer ne bi bila prisotna njegova roka. Še celo trailer – najavni filmček festivala je njegovo delo…
Silvo Karo je tako uresničil svoje dolgoletne sanje. Ampak ali bo tudi v prihodnosti festival vzdržal vse možne pritiske? Kot je na podelitvi izjavila Jul Sander iz Anglije: prvi dan nam je Silvo prinesel le nekaj ustekleničene vode, naslednji dan se je vodi pridružila še ena velika čokolada, tretji dan smo dobili prvi paket piva in po podelitvi celo nekaj za pod zob… Upam in držim pesti, da bo šlo tako samo še naprej in navzgor in da naslednji festival ne bo označevala taka - škrtost«. Vse je opravil sam. S pomočjo Marjete Keršič Svetel, Neve Mužič in Saše Roškar, je izmed 58 filmov izbral teh 40, katere smo si ogledali tudi mi. Postavili so mu internetno stran, ki je odlično delovala, prepričal Cankarjev dom, da so pristopili k ideji (prvotno naj bi se festival odvijal samo v Domžalah) in prepričal vse vrste ljudi, da so pomagali pri projektu in ga naredili takega kot je bil. Morda ne najboljši, ampak roko na srce, v planinsko alpinističnem smislu, se kaj takega, tako široko zasnovanega, pri nas še ni dogajalo…
Bravo Silvo in graja Vam, občinstvu, ki vas ni bilo ravno v izobilju. Zato Vas lahko mirno izzovem: »Kje ste bili te dni?«. Vreme je bilo slabo, čas ravno pravšnji, ob prazniku kulture. Če ne bi bilo ljubljanskih alpinističnih odsekov (Črnuče, Matica, itd) bi bila številka med obiskovalci še dosti manjša. Videl sem nekatere navdušence, ki so dobesedno »viseli« na festivalu in pogrešal sem veliko njih, za katere vem, da bi jih moralo zanimati. S tem mislim tudi na moje službene kolege.
Seveda je bil obisk predavanja Pavleta Kozjeka edini res obiskan in na splošno je bila ideja o predavanjih naših najboljših alpinistov in plezalcev v okviru festivala zadetek v črno. Brez tega bi bilo lahko porazno. Ampak prav vsi, ponavljam VSI filmi so bili izjemni, daleč od pofla, ki si ga ljudje vlečejo iz interneta na domače računalnike in potem kažejo ostalim naokoli, kot primerek športno alpinističnih filmov. Če se spomnim na film Amazonske navpičnice, za katerega še dva dni nisem vedel ali je film res tako dobro narejen in ali je sploh dokumentarec, tako resnično presega vse do sedaj videno. So mar ti Slovaki res tako otroško, brez strahu in pomislekov, izvedli ekspedicijo na meji preživetja, sredi sovražne džungle, brez velikih sponzorjev za plezalno opremo, na minimumu in zraven še mirno posneli predvsem lepe in tudi zahtevne kadre, ki delujejo, kot da so bili narejeni nekje v Holywoodu? Je taka izvedba sploh resnično možna? Da je film tako živ, da ko na filmu v kamero useka kača, iz svojih sedežev poskoči polovico občinstva. Pa ne samo ženski del…
Je. To sta dokazala in pokazal tudi Roman Benet in Nives Meroi, kjer on, moški del zakonskega para, obenem, ob vzponu, tudi snema filme. Dejansko si Roman vzame čas in obilico energijo, da ob vsem naporu, ki ga zahteva recimo osemtisočak K2, ki sta ga kot še osem drugih do sedaj preplezala brez kisika in brez višinskih nosačev, poleg še snema in varuje ženo Nives, jo vzpodbuja in kot je dejala ona: »me na vrhu vedno počaka«. Njunemu predavanju lahko rečem samo – vrhunsko. Škoda, da si ga je ogledalo tako malo ljudi. Res škoda. Delna krivda gre pripisati temu, da se je istočasno odvijala podelitev v Linhartovi dvorani, druga pa morda temu, da so mi, Slovenci, rahlo… kaj? Samovšečni, prevzetni, ignorantski ali samo tako brezbrižni do truda in dela ostalih? Smo enostavno rečeno samo tako zaplankani?
Marko Prezelj je med svojim fotografsko gledano vrhunskim predavanjem lepo dejal: »še dobro da sem pogledal čez mejo in začel plezati s tujci. Pa s tem ne mislim na tujce, kot meni tuje ljudi, ampak drugačne ljudi. Ki so me odprli, me prisilili da sem spremenil svoje navade in predvsem… razvade«. Saj je res, da sta naša dva, Pavle in Marko, na Zlatem cepinu osvojila obe nagradi, ampak to nas še vedno ne odvezuje, da ne bi pogledali še kam drugam, tudi na to kaj počnejo drugi. Drugi narodi in drugi plezalci. Navsezadnje je Roman Benet vseeno naše gore list. Govori naš jezik in ko ga človek dobro pogleda vidi, da ga preveva naš, slovenski duh gorske trme.
Najlepše pri vseh predavanjih pa mi je bilo, da so vsi po vrsti odsevali pozitivizem, veselje, navdušenje nad življenjem. Pogosto mi je tega pri naših predavateljih na predavanjih pošteno manjkalo. Že nekoč mi je Filip tržiški, ta Črn, priznal: »kaj misliš da v Himalaji vse dni piha veter z 200 km na uro…?«. Prepogosto smo predavali občinstvu o našem trpljenju, bitkah z gorami (kaj pa njim mar za nas?), pomanjkanju, nenehnih boleznih in podobno, namesto, da bi kot Roman in Nives povedali tudi to – da je lepo, zabavno in osebnostno vredno vsega napora. To nam je morda še najbolj od vseh predavanj pokazal nihče drug, kot alpinist starejše generacije. Janez Dovžan, za katerega večino mlajših niti ne ve, kaj je storil ali preplezal v svojem življenju. On me je resnično presenetil, razveselil, nasmejal in prav škoda je bila, da so ga iz Cankarjevega doma ustavili, češ da že predolgo »predava«. Ma kako naj človek predava na kratko, če ima takšno pot za seboj. Ni šans! Škoda, da zanj niso pripravili trojnega termina, saj mislim. da nihče iz dvorane ne bi odšel. Pa ne zato, ker smo tam videli vse stare legende v živo, ampak ker izžareva močno in preprosto energijo do življenja in skakanja po gorah. Pa četudi gre za zimsko hladen prvonovemberski vzpon po razu Mojstraniških veveric v Steni, za katerega nam je po tihem priznal: »lahko bi bil malo topleje tisti dan…«.
In res srčno upam, da bo še v prihodnosti dovolj toplo tudi za take festivale, kot je bil tale ta prvi in da ga bo v prihodnosti obiskovala tudi širša, nešportna javnost, če že planinci in alpinisti tega ne (z)morejo. In predvsem to, da sploh še kakšen festival – bo. Bravo Silvo. In res hvala za vse...
Dejan Ogrinec