Planinski vestnik - Pavel Dimitrov: Spomini nekdanjega oskrbnika ...

V januarski številki Planinskega vestnika je več avtorjev opisalo, kako so nekoč oskrbovali planinske koče. Zame je bilo to čudovito branje, saj sem skoraj vse nosilce tem po posameznih kočah dobro poznal. To čudovito branje me je vzpodbudilo, da napišem ta članek, ki bo pri bralcih obudil spomin na Zavetišče pod Špičkom (2064 m). Zaradi boljšega razumevanja, kaj me je gnalo v oskrbništvo, pa nekaj osnovnih podatkov glede moje navezanosti na gore in gorništvo.
V otroških letih sem se potepal po vrhovih Karavank in Mežakle. Včlanil sem se v Planinsko društvo Jesenice in sčasoma postal alpinist. Kasneje sem bil dve leti načelnik Alpinističnega odseka pri PD Jesenice. Za tem sem naredil izpit za gorskega reševelca. Štiri leta sem bil načelnik Postaje GRS Jesenice. Opravil sem tudi izpit za gorskega vodnika, leta 1965 sem bil član druge Jugoslovanske himalajske odprave na takrat še neosvojeni vrh Kangbačen (7905 m). Leta 1967 sem se povzpel na Pik Lenin (7134 m). Izvolili so me za predsednika PD Jesenice in v deset letnem predsednikovanju sem imel čast odpreti vrata dveh novo zgrajenih koč in sicer Kočo na Golici in za tem še Erjavčevo kočo na Vršiču.

Prosto mesto oskrbnika

Leta 1996 sta bila oskrbnika Zavetišča pod Špičkom moja znanca Jure Fenz in Alenka Novak. Lepega jesenskega dne sta moja hči Mojca in njen življenjski sopotnik Jure obiskala to priljubljeno kočico ravno na zadnji dan obratovanja, v trenutku, ko je oskrbnik zaklepal vhodna vrata. Izročila sta mu moje pozdrave, katerih je bil tako vesel, da je ponovno odprl vrata, prinesel polovico steklenice žganja in dejal: "Vračam očetu pozdrave, to steklenico žganja pa za vso druščino, ki je trenutno prisotna ob zavetišču, spitje na moje zdravje in tudi moje slovo, ker ne bom več oskrbnik".
Hči mi je prinesla pozdrave in dodala, da Jure ne bo več oskrbnik. To sporočilo je bilo zame odločilno, saj sem si želel biti oskrbnik nekje visoko med gorami in to zavetišče se mi je zdelo prav na kožo pisano. Telefoniral sem na PD Jesenice in se z mojo nekdanjo tajnico Jerco dogovoril, da naslednjo sezono prevzamem oskrbovanje, moja soproga Poldka pa bo pomočnica – kuharica.
Konec junija 1997 smo se z Vršiča odpeljali s helikopterjem do Zavetišča pod Špičkom. Helikopter je še nekajkrat pripeljal hrano in pijačo, tako da je bilo vse okoli zavetišča polno. Nekaj dni je trajalo, da sva naredila inventuro in vse postavila na svoje mesto. Utrujena soproga mi je obupana dejala: "Oh Pavel, kam si me ti spravil!" Sčasoma se je vse uredilo, tudi midva sva se privadila ritmu dela in vedno večje je bilo veselje biti oskrbnik zavetišča, ki sem ga sam imenoval "Orlovo gnezdo".

Lepota razgledov je neverjetna

Zavetišče je odprto le tri poletne mesece od konca junija do konca septembra, ima pa tudi zimsko sobo za tiste ljubitelje gora, ki želijo prenočiti izven obratovalnega časa. Zavetišče daje vtis gnezda, okoli katerega stoji čudovita kulisa mogočnih vrhov. Mnenja sem, da takega pogleda na triglavsko kraljestvo ne morete doživeti nikjer drugje kot od tod.
Nepozabni so sončni vzhodi, ko so se barve prelivale iz ene v drugo in na koncu spremenile v lep sončen dan. Ko pa se je sonce poslavljalo od dneva, sem sedel zunaj na klopi in občudoval, kako počasi rdečijo vrhovi, vse do zatona in nato teme. To so doživetja, ki dajejo moč in voljo do dela. Ali pa ko po hudi nevihti skozi oblake posije "rdeče" sonce in v pramenih osvetli ozek pas Pelca in Srebrnjaka ter Lepega špičja v ozadju. Posebno lepe so bile tudi mavrice, ki so se raztezale in vzpenjale v nebo. To so nepozabna, čarobna doživetja!

Zgodovina zavetišča

To ljubko "bajtico" so leta l933 zgradili italijanski planinci iz Gorice. Spomladi so Trentarji na planini posekali in obtesali les. Jeseni, ko se je les nekoliko osušil, so ga italijanski vojaki znosili na mesto, kjer naj bi gradili. Jože Kravanja - Rogar iz Loga je s svojimi pomočniki postavil leseno zavetišče v velikosti 3 x 4 m. Zavetišče so obiskovali le redki italijanski planinci in je še največ služilo italijanskim graničarjem kot opazovalnica. Med okupacijo je štiri leta samevalo in že začelo razpadati. Oktobra 1948 je PZS ponudila jeseniškemu PD, da bi zavetišče obnovilo. Delo sta prevzela Anton Blažej in Ivan Šavli. V dveh letih so planinci v poletnih mesecih znosili kar 6 ton materiala za obnovo. Otvoritev je bila 6. avgusta 1950. Anton Blažej (poimenovali so ga "oče Špičke") pa je delo še nadaljeval in dokončal 1953. leta. Zavetišče je bilo skromno opremljeno in imelo le 14 1ežišč, zato se je kmalu pokazala potreba po povečavi. Leta 1960 je bil sprejet sklep, da se naslednje leto prične z delom. Mene kot načelnika Postaje GRS Jesenice pa so zaprosili, da z reševalci izvedemo izdelavo heliodroma, ki bi služil za prenos materiala s helikopterjem. Dne 14. 6. 1961 se je od svitu 18 reševalcev odpravilo proti Špički, vsak pa je imel s seboj kramp ali lopato. Oskrbnik Franc Ciuha nam je postregel z odličnim čajem, nato smo začeli z delom. Zmenili smo se, da bomo hribček ob zavetišču izravnali. Strokovno nas je vodil Mihael Fenz - Miki, ki je kot reševalec-letalec vedel kolikšna mora biti površina heliodroma. V strmino smo izkopali jašek in vanj polagali skale, dodajali pesek in nato zopet skale. Tako je nastala škarpa, hribček je bil vedno manjši, izravnana površina pa večja. Po šestih urah trdega dela je bil heliodrom dokončan. Oskrbnik Franc nas je pogostil s steklenico piva "iz stare zaloge". Proti večeru smo bili zopet na Vršiču in v Tičarjevem domu uspešno izvedeno akcijo zaključili s pivom! Z obnovo - povečavo zavetišča je začelo društvo 1961. leta in 3. julija 1962 je bilo odprto.

Zanimivi dogodki med mojim petletnim oskrbništvom

Kljub starosti 81 let naju je obiskal Franc Ciuha, ki je bil oskrbnik kar 16 let. Delal je pri slovenskih železnicah kot kurjač na lokomotivi. Znan je bil po tem, da je večje skupine planincev sprejemal z loparčkom, na katerem je pisalo "STOP". Ob sprejemu je imel na glavi rdečo kapo, bele rokavice, ter piščalko v ustih. Ko pa je večja skupina odhajala v dolino, je zapiskal, dvignil loparček, in dal znak za odhod. Ob zavetišču je imel prislonjeno popularno "poni" kolo, s katerim so se predvsem otroci zabavali in uživali na višini 2064 m.

Skupina planincev je naročila juho s pripombo, da naj bo v njej malo mesa. Čez čas jim je Franc prinesel juho, eden izmed njih pa je vprašal, kje je meso? Hudomušni Francelj je odgovoril: "Jaz meso od gamsa dam za 14 dni v snežno luknjo, nato ga narežem na majhne koščke, ter ga fino zmiksam, tako na drobno, da se ga v juhi sploh ne vidi!"

Franc je na skalah pod zavetiščem napisal nekaj svojih dognanj. "Triglav je kralj gora, fant od fare pa je Jelovec" ali pa "Hodi v planine dokler je še čas, ker prišel bo čas, ko ne bo več čas in kmalu bo ta čas".

Kasneje so me planinci spraševali ali je res, da je Franci že pokojni. Franci Ciuha je preminil v visoki starosti 93 let in smo ga 15. oktobra 2010 pokopali na Viškem pokopališču.

V zavetišču je bilo uradno 30 skupnih ležišč. Zgodilo pa se je, da je prenočilo preko 70 planincev. Takrat smo znosili mize iz jedilnice in na tla položili jogije. Nekaj jih je spalo na klopeh, nekaj tudi pod njimi. Bili so kot sardine v konzervi, na toplem pa tudi.

Planinec je prisopihal v zavetišče in glasno vprašal: "Kdo je tu šef?" Odgovoril sem da jaz. "Kaj pa je ona (pokaže na ženo). "Ona je pa šefla". Vsi navzoči so se nasmejali do solz.

Po sestopu z Jalovca je prisopihal planinec in ves prestrašen dejal: "Oskrbnik, tam pri zadnjih skalah (15 minut daleč) je malo manjkalo, da nisem prijel črnega planinskega gada. Pojdite ga odstraniti s poti!" Potolažil sem ga, da se je gad bolj ustrašil kot on in se je že gotovo odplazil s poti.

Proti koncu septembra je sonce popoldne kmalu zašlo in postalo je kar hladno. Zato se je žena hodila sončiti višje ob poti pri prvih skalah. Ob neki priliki se je pogovarjala s štirimi planinci, ki so hoteli kar po bližnjici v Trento. Žena pa jih je prepričala, naj gredo do zavetišča in si odpočijejo in odžejajo. Kmalu so bili pri meni in rekli: "Imate pa res preprečljivo prometno policistko." Bili so dobri gostje, spili so štiri "runde".

Nekoč sta priš1i planinki in naročili kavici. Kavico sem kuhal jaz, ker žena trdi, da jo bolje skuham kot ona. Moje pravilo je, da ko kava zavre, odstaviš džezvo za nekaj minut in zopet daš nazaj na ogenj, to ponoviš 3 krat. Postregel sem kavici in čez čas je ena izmed njiju s prstom pokazala proti meni. "Tako dobro kavico zna skuhati samo moja bivša tajnica in vi. Še sedaj ko sem v pokoju, grem kdaj k njej na kavico".

Komaj se je svitalo, ko sem stopil pred zavetišče in si raztegoval ude. Pogledam proti heliodromu in vidim gamsjega mladiča, ki me opazuje iz oddaljenosti 15 metrov. Gledava se nekaj časa, ko mladiček nenadoma večkrat poskoči na mestu v zrak in zopet obmiruje. To uprizoritev ponovi še nekajkrat. Hotel mi je verjetno pokazati kaj zna! To čudovito predstavo je zmotila mamica, s katero sta odskakljala v pobočje Špička.

Večkrat dnevno so naju obiskale planinske kavke, ki sva jim dajala ostanke hrane. Eno med njimi sem imenoval Špela, bila je zelo zaupljiva do mene. Dogajalo se je, da sem pred zunaj zavpil "Špela" in je takoj priletela pred zavetišče. Navzoči planinci niso mogli verjeti očem. Verjeli ali ne, da sem se s Špelo celo pogovarjal. Bilo je neko hladno in megleno jutro. Ko sem stopil iz zavetišča, je meter stran stala Špela. Potihoma sem ji dejal, kako je pridna, lepa in krotka, nato je ona s svojstvenimi glasovi nekaj žlobodrala in mi po svoje nekaj povedala. Zopet sem prevzel besedo jaz in ji rekel, če je lačna in žejna, pa mi je zopet nekaj govorila in tako sva izmenjavala svoje misli dolgo časa.

Na pobudo nekdanjega znanega jeseniškega alpinista Slavka Koblarja (nekoč gospodarja zavetišča) sem v štirih dneh raziskovanja ponovno odkril Blažejev preduh, skozi katerega vodi bližnjica na Jalovško škrbino in v Tamar.

Obiskal naju je tudi pesnik Aleš Tacer iz Radelj ob Dravi. Ko sem zvečer zaigral na harmoniko zagrebškim planincem, me je Aleš slikal z neko Zagrebčanko. Zadaj na sliko pa je napisal pesem:
Pavel je raztegnil meh, Zagrebčanka pa v smeh,
tak' zaljubljeno ga gleda, mal' od zadaj, mal' od spreda,
da se glas mu je zatresel, ko harmoniko je razvlekel.

Kasneje nama je Aleš napisal ljubeznivo pismo, v katerem je napisal "upam gospa Poldi, da ne boste zamerili Pavletu mlade deklice ob strani - takole za na sliko je že v redu, dolgoročno pa je sigurno bolj zadovoljen z vami".