Polet, 25.08.05 - Željko Kozinc: Slavnik, razgledni stolp nad Tržaškim zalivom
Na svoji zemlji
Slavnik, razgledni stolp nad Tržaškim zalivom
Kakor na premcu Titanika
Morje od blizu ni več tisto, kar je bilo julija, ali ne? Pa še dren na cesti in konec italijanskega feragosta! Zakaj ne bi morja uživali tudi od daleč? Kot planinci ali z avtomobilom. Prvi z malo potu, drugi pa na hitro, za malo malco; pri čemer je najboljši način nedvomno tretji: kolesarski, ki ga zlasti Tržačani obilo izkoriščajo. Gledati na našo obalo kakor s stolpa, visokega dobrih tisoč metrov, in ne biti v letalu: kje je to mogoče doživeti? Na Slavniku, na tem popolnoma noro zraslem, svojeglavem in dvoglavem vršacu, ogolelem od vetra in voda. Treba je le z avtoceste zaviti v Kozino, od tam v Hrpelje in v tej vasi poiskati precej vegasto, a prijetno cesto, ki pelje na Slavnik. Ta cesta je najprimernejša tudi za kolesarje.
Za planince oziroma pohodnike je Slavnik obljubljena gora, pravi razgledniški oltar. Kratkih pet minut vzpona nad cesto je vršič Grmada (1001 m). Ta Slavnikov predvrh ima ravno tako sloveč razgled na obalo; nekateri planinci ga postavljajo celo pred tistega z glavnega vrha. Kar zadeva to lepotno primerjavo, lahko rečemo le v duhu teh krajev: ista pašta! Slavnik, ta najvišji vrh slovenskega dela Čičarije, je pač dvojni vrh.
Če je res, da je na njem najlepše spomladi, ko se med drugim cvetjem tu razprejo tudi narcise in zlati koren, v zavetju borov pa razkošne potonike in perunike, je Slavnik gora za izlete v vseh časih, torej tudi za konec poletja. Košutniki, zaščitene rastline teh krajev, ki svoje liste poganjajo »v nadstropjih« (Iztok Geister), se že odevajo v barve minevanja kot zlati stražarji v zahodnem soncu, razporejeni po golem ovršju. Do višine 850 metrov je gora poraščena z borom in listavci, blaga vršna pobočja pa so travnata. Nekoč so jih kmetje iz vasi pod Slavnikom redno kosili, ali pa so na njih pasli ovce. Raje se nekoliko pomudite na teh pobočjih, da vas sam vrh prehitro ne razočara. Na njem se namreč drenjajo Tumova planinska koča, 30-metrski televizijski stolp, postojanka obalnih radioamaterjev (na Grmadi) in temelji meteorološke radarske postaje, katere nadaljnjo gradnjo so s skupno akcijo ustavili prebivalci vasi pod Slavnikom, predvsem Podgorci.
Kak dan, ko burja naznani lepo vreme, boste na Slavniku morda razširili roke in zavpili kakor Leonardo DiCaprio v Titaniku, da ste kralj sveta. Imeli boste enega treh, štirih najlepših razgledov v Sloveniji: do Benetk in Visokih Tur ter Dolomitov, vmes pa še na vipavske hribe, kraški Trstelj, Trnovski gozd, Triglav, še najlepše pa boste gledali doli pod noge, na 500 višinskih metrov nižji, vrtačasti Podgorski kras, na samotne in pohlevne kraške gmajne, ki prekrivajo čarobna podzemlja, na vasice sredi trdega kamenja. Dimi iz domačih ognjišč so speti v zabrisano, temno-svetlo podobo. V njih čutite vonj po pršutu in trpko sladkost terana. Razmišljate, kaj bi se zgodilo, če bi prišli v eno teh vasi in se usedli k vaškemu vodnjaku. Kako dolgo bi vas samo opazovali izza zakritih oken? Bi vas kdo povabil na polento? Bi se vi sami povabili h kakšnemu ognjišču?
Na Slavniku je lepo dočakati sončni zahod, zlasti v jasnih jesenskih ali zimskih dneh. Žareča krogla tone v zlatosinji čad, na vzhodu pa se skupaj z lučicami v dolinah že prižigajo zvezde. Če se torej peljete na morje, ali še bolje: z morja, vam ni treba zmeraj tako drveti mimo Kozine. Iz bližnjih Hrpelj vas, kot rečeno, na vrh Grmade ali Slavnika pripelje cesta, iz Prešnice (470 m) pa je dve uri peš po označeni in zložni poti, ki ima številko 1. Res, hodili boste po enem zadnjih odsekov slovenske planinske transverzale od Pohorja do morja. Vendar na prvi (ali zadnji) tisočak. In Titanik pod vami se ne bo potopil. To je najlažja pot na Slavnik. Tudi dveurni vzpon iz Skadanščine (530 m) je večinoma udoben, le ob koncu nekoliko strm. Najhitrejši in pri planincih zelo cenjen vzpon je iz Podgorja (518 m), kraške vasice na južni strani Slavnika, od koder peljeta na vrh dve poti, strma »diretissima« in okolišna, ki je položna. Obe zahtevata dve uri in sta dobro označeni. Ni lepo, če boste zgrešili kakšno markacijo, ni pa tudi hudo, zakaj po Slavniku se steka veliko stez in kolovozov. Če boste zašli, se boste prej ali slej znašli na eni od označenih poti. Ni se torej treba vračati, pojdite naprej ali gor ali dol, razen v megli. Takrat gorje. Je že boljša slavna slavniška burja, pa čeprav bi vas hotela z vrha kar odpihniti; se pa zato bolje vidi.
Besedilo in foto Željko Kozinc
Dostop: Planinske steze iz Skadanščine v Matarskem podolju (dve uri), Podgorja (ura in pol), iz Prešnice (dve uri), iz Hrpelj pri Kozini (dobre tri ure). Iz Hrpelj pelje na vrh na vrh Slavnika (1028 m), prav do koče dr. Henrika Tume, makadamska cesta: 11 km.