Mojca Luštrek: Na Hruški vrh!
Hruški vrh (Rosenkogel, 1776 m) sva prvič opazila med potjo na Klek. Ker je bila prejšnjo nedeljo pomembna tekma na košarkarskem svetovnem prvenstvu, je vodnik Karavanke s podatkom, da se dá pripeljati do Bärenhütte, zbujal upanje, da je Jani ne bo zamudil (pozneje se je izkazalo, da bi bilo res škoda, saj smo Avstralce »zgodovinsko«, »zrelo« in še na druge imenitne načine premagali).
Tako sva se odpeljala skozi karavanški predor v Št. Jakob v Rožu (St. Jakob im Rosental) in sredi njega zavila desno proti Podrožci (Rosenbachu).
Krajevne table so samo nemške, sicer pa je veliko dvojezičnih in celo nekaj samo slovenskih napisov. Cesta je slaba, kakršnih v Avstriji nisva vajena, torej sva se tudi po tej plati počutila domače. Pri cerkvi v Podrožci sva zavila levo, nato pa pri kažipotih desno. Pred elektrarno Bärental je nad klopco ob cesti spet cel grozd kažipotov. Po mostu čez Rosenbach nisva smela, ker je gozdna cesta, po kateri sva se nameravala peljati do Bärenhütte, privat, zato sva se napotila v Medji dol (Bärental) peš.
Mimo brunarice, ki je nekoč menda služila obmejnim organom, so naju markacije 678 in 03A povedle do Bärenhütte (Bären-Hütt'n je stara toliko kot midva!). Ne vem, ali je bila zaslužna košarka, ampak do tam sva hodila le 45 minut, ne uro in četrt, kakor piše v vodniku. In tudi hiška ne stoji (več?) na jasi. Na razpotju nekaj minut naprej je gozdna cesta, ki se vzpenja levo, zaprta z zapornico (pri smeri Kahlkogel (Golica) so na kažipotu rdečo piko prebarvali s črno, torej se je povečala zahtevnost, na smreko pa so pribili obvestilo, da grozi zemeljski plaz). Midva sva se spustila po desni.
Kmalu sva visoko na pobočju pred seboj zagledala tenek, a visok slap. Cesta se spusti do živahnega potoka, ki teče kar čeznjo. Onkraj vode sva zavila levo s ceste in zagledala še en slap, ki se v dolgih tenkih pramenih razliva čez slikovite skalne plasti. Strma gozdna stezica, označena s 678 in 603A, nama je prihranila nekaj cestnih ovinkov. Naslednja bližnjica je bila nevarno razmočena. Vso pot so nama delale družbo lepljive kadulje, drugega cvetja pa ni bilo več. Nad razcepom, kjer stojita hišica, po »urejenosti« nekoliko podobna vili Čira-čara (po vodniku zasebna koča Hahnkogelhütte), in hiša Rosenbach 122, nekdaj začasno bivališče za carinsko stražo, je divje zarjovelo. Ker se tam okoli vse imenuje Bären- in nekaj, me je zmrazilo. Pa k sreči ni bil medved, le eni izmed krav, ki so jih tisti dan množično gnali v dolino, je menda prekipelo.
Kmalu zatem sva prečkala melišče, ki ga obdajajo na tanko razplastene skalne stene. Na drugi strani sva zagrizla v strmino in ko sva stopila iz gozda, naju je sprejela planina Rožca, zavita v meglice. Nad kočo stoji velika pokrita staja, okrog katere so se še pasle krave in više v bregu tudi nekaj ovac. ...
Nadaljevanje na Tavanja po slovenskih hribih >>>