Igor Škamperle: Kdo sem? Od kod prihajam? Kam grem? ... Če bi hotel povedati kaj o sebi, bi moral priznati, da me je dolgo navduševala pitagorejska abeceda, ki je sestavljena iz osnovnih prvin, bralna kondicija pa je prišla na vrsto šele pozneje. Veliko sem hodil po hribih in tudi plezal, potem pa kar nenadoma vse skupaj pustil in začel veliko brati.
A vse to ni pomembno. Pomembneje se mi zdi, da sem večino stvari, naj gre za plezanje ali za pisanje, počel iz nekakšne notranje posvečenosti, skoraj bi rekel sakralno. Gre za odkrivanje sveta, njegovih skrivnosti, za razkritje čarobne formule. Ali z drugimi besedami: za odkritje zlata. Umetnost je zame alkimija, spreminjanje grobih kovin v kamen modrosti. Kako ga oblikovati, to me zanima! ...
Sneg na zlati veji
... Čeprav vsakdanja, je bila šola daleč. Še slovenske slovnice se mu ni dalo učiti, vseh tistih sklonov, gor in dol z vsemi posebnostmi, in govoril je, kot so mu besede same prihajale na jezik. Kako vse drugačen je bil gozdni požar, nekje za Drašco, ki sta ga s Tilnom doživela od blizu. Tilen bi se bil skoraj ves opekel. Suho borovje se je cvrlo in občasno izbruhnilo v velikanskih ognjenih zubljih, dim pa je na široko preplavil gozd. Narava se je spopadla in čutila sta, kako naravna ujma ljudi zbližuje. Bila sta tam še pred gasilci in rinila blizu, čisto blizu, da so jima obleke in lasje še dolgo dišali po ožganem. Videti ogenj, kako divja po gozdu kakor pobegla žival, to je bilo doživetje! Saj je hotel navsezadnje ves čas le to, da bi mogel izkusiti nekaj izvirnega, kar bi mogel sam oblikovati, izraziti, izpisati, sprožiti moč, ki bi jo dokazoval najprej sebi.
Mogoče je bil Tilen preprostejši: nekega dne je prišel s pestjo nabranih fičnikov, nekaj sta še dodala in potem odšla v trgovino. Prodajalec na alpinističnem oddelku je čudno gledal in meril vrv; denarja je bilo dovolj za enaindvajset metrov in pol. »Naj vama bo,« je rekel, in pomeril do konca - »dvaindvajset.« Kako lepo je bilo pestovati rdečo, čisto ta pravo, plezalno vrv! Oče se je smejal; da bo prišla prav za avto vleč! Nato je silil v mamo naj mu kupi kline.
»Ampak glej, da jih ne boš nikoli zares rabil!« je rekla, ker se ni mogla upirati.
Potožila je zdravnici Mašeri, ki je na društvu prosila Janka in Iztoka, naj vodita
tečaj. Učili so se vozlov, prijemov, vsega. Na Drašci sta potem sama zabijala kline v apnenčasto skalo in najlepše je bilo vonjati po kamnu dišeč, rabljen ukrivljen klin. Tak, uporabljen, je dajal neznanski občutek izkušenosti. Plezarija, to je vendar nekaj več kot zgolj nabijati žogo; človeka zahteva in odhaja v zgodbe, velike, pustolovske zgodbe. On bo v življenju pustolovec! Plezalec. Popotnik.
Sodobnost 1994, št.11/12