Franc Setničar (1875-1945); zbirka Naše korenine 29
Izdala Goriška Mohorjeva družba.
Knjiga, 29. zvezek zbirke Naše korenine, osvetljuje lik Franca Setničarja, javnosti manj znane osebnosti primorske preteklosti. Bil je večplastna osebnost, duhovnik in dolgoletni kancler v goriški nadškofiji, vzgojitelj, glasbenik, navdušen gornik in pionir slovenskega zimskega alpinizma. Knjiga se deli na tri dele. V prvem delu so z zgodovinskim pristopom Setničarjev lik osvetlili Ivan Portelli, ki je dopolnil njegovo biografijo s podatki, zbranimi v goriškem nadškofijskem arhivu, Renato Podbersič, ki je z novimi odkritji predstavil njegovo vlogo v nadškofijski kuriji v času med prvo svetovno vojno, in Peter Černic, ki je na osnovi pregleda lokalnega in strokovnega tiska umestil Setničarja v slovensko katoliško gibanje na Goriškem. V drugem delu so zbrani spominski zapisi in pričevanja, krajše pričevanje nečakinje Lucie Fantuzzi, spomini dr. Karla Bonuttija, ki je bil tudi pobudnik, da je do te izdaje prišlo, in opis Ludvika Zorzuta, ki je Setničarja spoznal kot gojenec goriškega Alojzijevišča. Zorzutova je tudi poezija, ki uvaja v knjigo in opisuje znameniti pohod na vrh Triglava iz leta 1910. Tretji del je posvečen gorništvu z uvodnim daljšim zapisom, ki ga je napisal Jernej Šček, ter z objavo vseh treh Setničarjevih znanih spisov o planinstvu.
Spomnimo:
1908 – 30. novembra je šel Franc Setničar iz Gorice prvič pozimi na Triglav in s tem začel vrsto svojih zimskih pristopov.
AN - 22.02.1982
Pred 100 leti prvič pozimi na Triglav
15. februarja 1882 na vrhu očaka Sušnik in Jelar - 75 let organizirano
LJUBLJANA - Katero dejanje, kateri datum pravzaprav lahko imamo za začetek našega zimskega alpinizma? Že 15. februarja 1882, torej pred sto leti sta se na vrh zasneženega Triglava povzpela Avgust Sušnik (Suschnik) z Dunaja in vodnik Jakob Jelar z Ribčevega laza v Bohinju.
S sistematičnim odhajanjem v zasnežene gore pa so začeli šele Drenovci. Te dni je minilo 75 let, odkar so imeli prvo zimsko turo (Ahac 749 m). Še isto leto so bili na Snežniku ... Sredi marca leta 1910 sta bila Rudolf Badjura in Jože Kunaver s smučmi na Kredarici, za novo leto 1912 sta Ivan Michler in Pavel Kunaver stopila na vrh Triglava itd. Še pred njima je pričel serijo zimskih pristopov na Triglav Franc Setničar iz Gorice.
Ali pa lahko štejemo za začetek našega zimskega alpinizma šele 1. ZP Slovenske smeri v Steni, ki so jo 11. februarja 1939 opravili Anderwald, Jordan, Malovrh in Slapar.
Novi glas, 19. 2. 2021 - Piše: Adrijan Pahor
Franc Setničar, kancler, glasbenik in alpinist
Knjiga je izšla v zbirki Goriške Mohorjeve družbe za l. 2021
Goriška Mohorjeva družba je v svoji zbirki knjig za leto 2021 izdala lično knjižico Franc Setničar (1875-1945) kancler in alpinist (135 strani, obogatenih s številnimi fotografijami) v spomin na sicer manj poznano, a vseeno izredno osebnost naše primorske duhovščine, ki je občutno zaznamovala našo goriško stvarnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Navzven manj prepoznaven, nemara zaradi svojih značajskih potez (bil je skromen in introvertiran), sicer pa je kot duhovnik (posvečen leta 1898) opravljal številne izredno pomembne funkcije v okviru Goriške nadškofije (kanclist, kancler), poleg tega pa je bil še prefekt v Malem semenišču, rektor Alojzijevišča, organist v stolnici in profesor petja. Glasbeno zelo talentiran (opravil je konservatorij v Regensburgu), suvereno je obvladal igranje na vsaj tri instrumente, poučeval petje, organiziral nastope in gledališke predstave, pa tudi izlete v hribe, saj je bil tudi navdušen alpinist in ljubitelj gora.
Knjižica o Setničarju (uredil jo je Peter Černic) je sestavljena zelo pragmatično in strukturalno privlačno: razporeditev posameznih prispevkov sledi običajni konceptualni logiki, zato so na začetku biografski podatki, za katere je poskrbel zgodovinar Ivan Portelli. Sintetičen prikaz Setničarjeve življenjske poti je že zadosten razlog, da nadaljujemo branje, saj nam je takoj jasno, da imamo opravka z izredno osebnostjo, katere vsestransko delovanje in strokovna podlaga presegata okvire še tako angažirane dušnopastirske službe. Sledi daljši zapis zgodovinarja Renata Podbersiča, ki v njemu značilnem metodološkem pristopu in jedrnatem slogu vplete Setničarjevo delovanje v morda najbolj travmatičen zgodovinski čas prve svetovne vojne. Po odhodu nadškofa Sedeja iz Gorice zaradi neposredne vpletenosti našega mesta v vojno dogajanje se je kaj kmalu izkazala nenadomestljiva vloga Franca Setničarja pri pisarniškem poslovanju goriške nadškofije in poročanju škofu o finančni situaciji, o stanju goriške duhovščine in še o marsičem, vse do italijanske okupacije Gorice, ki nato Setničarja za dobro leto prisili v begunstvo, iz katerega se vrne po prodoru pri Kobaridu jeseni leta 1917.
Tretji in najdaljši sestavek o Setničarju in goriškem katoliškem svetu (na podlagi časopisnih virov) je nastal izpod veščega peresa zgodovinarja Petra Černica, čigar večplasten prikaz osvetli značaj in delovanje Franca Setničarja na malodane vseh področjih, od dušnopastirskega do glasbenega in alpinističnega. Černičev zapis je najbolj celosten, saj zaobjame ves Setničarjev ustvarjalni razpon, pri čemer se osredotoči predvsem na njegovo glasbeno izobrazbo, poustvarjalno delovanje in pedagoško delo na glasbenem in vzgojiteljskem področju (Alojzijevišče). Krajše poglavje je namenjeno sodelovanju med Setničarjem in duhovnikom Janezom Wolfom, izvedencem na področju finančnega poslovanja. Ta je Setničarja uvedel v računsko upravljanje, in to tako dobro, da ga je nadškof Sedej vzel k sebi v službo kot kanclista in revizorja. Nemara je prav Wolf, po mnenju zgodovinarja Černica, navdušil Setničarja za planinarjenje in alpinizem, saj je le-ta začel zahajati v visokogorje šele po letu 1905, torej ko je imel že trideset let. Posebno poglavje je namenjeno Setničarjevemu 27-letnemu obdobju kaclerstva v nadškofijski kuriji. Verjetno je ta zapis z zgodovinskega vidika še najbolj pomemben, saj se je ta Setničarjeva funkcija začela z obdobjem velikih administrativnih sprememb, ki jih je predstavljal prehod iz avstrijskega državnega aparata, v katerem je delovala naša Cerkev do Rapalske pogodbe, v italijanski administrativni sistem, ki je poleg težav s prilagajanjem italijanskemu upravnemu sistemu prinašal tudi nove možnosti za politično nastopanje po papeževem (Benedikt XV.) preklicu znanega Non expedit iz leta 1870. Iz kakšnega testa je bil Setničar, priča dejstvo, da je bil potrjen za kanclerja, tudi ko je vodstvo goriške nadškofije prevzel nadškof Margotti.
V drugem delu knjige so zbrana nekatera osebna pričevanja o Setničarju: spominom Lucie Fantuzzi, Setničarjeve nečakinje, sledi daljši zapis Karla Bonuttija, ki predstavi Setničarja v različnih življenjskih situacijah. Posebna pozornost je namenjena alpinizmu in izletom v gore: ta tiha ljubezen do gorstva predstavlja poleg duhovništva in glasbe tisto dimenzijo življenja, v kateri se je Setničar poistovetil in celostno udejanjil.
Gorništvo je sploh vezni člen, ki se pojavlja v vseh prispevkih kot tista dejavnost, kateri je v prostem času Setničar namenil največ pozornosti. Še najbolj izstopa v zapisu Ludvika Zorzuta – Franc Setničar in njegov Triglav in v filozofsko – poetičnem razmišljanju Jerneja Ščeka – Zvezda danica slovenske zimske alpinistike in samohodstva. Jernej Šček upravičeno umešča Setničarja v slovensko planinsko tradicijo kot pionirja in pričevalca našega alpinizma. Publikacijo zaokroži še Setničarjev članek, objavljen v Planinskem vestniku, v katerem na svojstven način opiše svoj zimski vzpon na Triglav. Knjižica, s katero se je Mohorjeva družba želela pokloniti temu velikemu človeku, je zaradi strokovne obdelave virov, zanimivega podajanja in jasnega izražanja res vredna branja.