Delo - Pisma bralcev in odmevi: Podpisana Darinka Kravanja sem stara 100 let, zato mi spomin seže daleč nazaj. Zlasti spomini na čase italijanske okupacije so grenki in žalostni, saj takrat nismo smeli niti govoriti slovensko.
Odmevi
Napisi na javnih mestih so nas opozarjali »qui si parla soltanto italiano« – tu se govori samo italijansko. V soboto je moj vnuk smučal na Kaninu. Povedal mi je, da so na smučišču (na slovenski strani) opozorilne table samo v tujih jezikih, slovenskih sploh ni.
Gre za naslednje oznake:
1) Tabla, ki obvešča, da je proga v Grabnu zaprta ima napis: »ciuso closed«. Nič v slovenščini.
2) »Prometni« znaki ob progah Skripi 1 in Skripi 2, ki opozarjajo na hitrost: tako piše »ralentare slow langsam«. V slovenščini spet nič.
Zaradi zapisanega sem prizadeta in žalostna. Enostavno ne morem razumeti, zakaj tako zapostavljanje maternega jezika. Pričakujem, da bodo na Kaninu obvestilne table nemudoma dopolnili s slovenskimi napisi.
V upanju, da gre za – sicer težak – spodrsljaj pričakujem odgovor.
Darinka Kravanja
11.03.2011
Delo, Pisma bralcev in odmevi - Alenka Trop: Pridružujem se mnenju in ogorčenju 100 let stare bralke Darinke Kravanja (Delo, 5. marca), ki opozarja, da vodilni in odgovorni Žičnice Kanin ignorirajo opremljenost smučišč s slovenskimi napisi na smučiščih v Sloveniji (!?) in se tako hote ali nehote udinjajo Italijanom. Ganilo me je prizadevanje gospe v več kot častitljivih letih, ki jih mnogi od nas ne bomo dočakali, da opozori na nekaj, za kar so se prejšnje generacije zagotovo borile, da lahko na teh območjih govorijo slovensko, sedanje generacije pa z omalovažujočimi dejanji, kot so napisi le v neslovenskih jezikih (na slovenskem ozemlju), vsa njihova prizadevanja in ponos vržejo v koš in se pri tem morda še dobro počutijo. Kje je tu ponos na lasten, slovenski jezik? Kje je tu zavedanje, da je potrebno biti na tako občutljivem mejnem področju spoštljiv seveda tudi do jezikov v soseščini, a vendarle le na ta način, da spoštuješ predvsem in najprej svoj lastni jezik?
Sprašujem se, iz kakšnega testa so odgovorni na Žičnici Kanin, da jih je potrebno na to sploh opozoriti in še ni upanja, da bodo na to ustrezno reagirali, saj če ni pokončnosti v njihovem srcu in zavesti, kako naj bo to potem v njihovih dejanjih?
Tudi jaz čakam nestrpno na odgovor pristojnih, kot jih je pozvala že gospa Kravanja in upam, da ne bo takšne vrste, češ, pa kaj sploh hočete, saj itak vsi razumemo, kaj napisi govorijo, pa naj si bodo v italijanščini ali angleščini ali kaj podobnega. Upam, da je gospa s svojim prispevkom vsaj toliko potrkala na njihovo šibko vest in zavest, da bodo dostojno odgovorili. In še več – tudi takoj ukrepali tako, kot bi morali že na samem začetku.
Alenka Trop
18.03.2011
Delo, Pisma bralcev in odmevi - Dušan Jež: Slovenščina ni pozabljena samo na Kaninu, na Gorenjskem je marsikje mogoče videti zelo problematične zadeve glede uporabe slovenščine. V oči tolčejo razni »Bikers welcome«, »Boat rent« (če se prav spomnim tudi na Bledu), in tudi imena hotelov so včasih z večjimi črkami napisana v angleščini kot v slovenščini. Kot v posmeh prav tistemu alpskemu delu naše dežele, s katerim pogosto izražamo državno in narodno identiteto.
Toda tudi v Ljubljani se dogajajo nenavadne zadeve: na odprtjih razstav smo po novem priče govorom v angleščini, ki niso prevedeni v slovenščino. Tako je bilo žal na razstavi surrealistke Lee Miller, menda je bilo tako ravnokar tudi na odprtju Pellegrinove fotografske razstave na Ljubljanskem gradu.
Kot fotograf, mnogo let delujoč v kulturi, si ves čas prizadevam, da bi ta naša dežela napredovala v kulturi ter se enakovredno postavila ob bok drugim, večjim članicam Evropske unije.
Zato me ta situacija skrbi, saj razvrednoti delo mnogih, ki si prizadevamo za državno identiteto na podoben način, kot je v parlamentu Evropske unije: tam je dovoljeno govoriti v slovenščini in je slovenščina drugim jezikom enakopraven jezik. To je ganljivo in prav ta občutek mavričnega bogastva enakopravnih narodnih identitet, ki so združene v Evropski uniji, bi morali prenesti tudi v domovino. Kajti le če ohranimo svojo identiteto, bomo, ne glede na svojo velikost, vrednota tudi za Evropo in bo Evropa vrednota za nas.
Stanje z angleščino je pri nas res hipertrofirano do skrajnosti: kot da bi 99 odstotkov turistov prihajalo iz Anglije! Morda je opravičljivo le, če se mednarodna turistična promocija nekoliko oplemeniti z angleškimi pridevki: kot na primer z besedo LOVE, izpeljano iz Slovenija. Pa še to je do neke mere za lase privlečeno, še posebej vse dotlej, dokler Slovenci v resnici ne bomo sposobni tudi med sabo ljubečih medsebojnih odnosov, sodelovanja in strpnosti v korist vseh, kar edino bo to deželo tudi ekonomsko povleklo v smer poti iz krize.
Angleščino pa imam zelo rad, posebej kadar pridem v Anglijo. Kot imam rad nemščino, kadar sem v Nemčiji, poljski jezik, kadar sem na Poljskem, francoščino v Franciji.
Ravno v tem bogastvu različnosti vidim enotnost Evrope. Morda bi bilo dobro, če bi naše ministrstvo za kulturo poskušalo zajeziti vse, kar je »izgubljeno v prevodu« – bolje rečeno zajeziti odsotnost prevodov v slovenščino – kjer je za tistega, ki ne zna angleško, izgubljeno res prav vse. Morda bi bilo dobro, če bi ta prevod zahtevali kot obveznost ali pa če bi včasih shajali kar in celo brez angleščine.
Zamislite si, Gorenjci in drugi, prosim, naš legendarni film o Kekcu, kjer bi Kekec pel zgolj v angleščini: »Hello, Kekec!«
Dušan Jež