Ksenija Vogrinc: V soboto, 2. aprila, se nam je zgodil turni smuk, posvečen Marku Čaru. Zbralo se nas je enajst privržencev smučanja brez žičnic, v neokrnjeni naravi, miru in tišini.
Iz zatrepa pravljične Zadnjice smo se s smučmi na nahrbtnikih ogrevali do prvih zaplat snega. Tam pa smuči na noge in proti sedlu Čez dol.
Prebijali smo se med ruševjem, po plazovini, na sedlu pa so smuči romale na nahrbtnike, saj smo morali premagati dokaj strm prehod v okviru letne poti. Na Prehodavcih nas je pobožalo sonce. Kratek postanek, da smo obnovili energijo, potem pa kar s psi na smučeh do kotanje pod HribarIcami. Brez srenačev bi bil vzpon čez Hribarice trd oreh, saj je bilo pobočje trdo in slutili smo, da nas ob povratku čaka krasna smuka po ravno prav odjenjanem snegu.
Pod Kanjavcem smo že opazili somišljenike, ki so se na goro vzpenjali z bohinjske strani in na vrhu nas je bilo skoraj za mali avtobus. Prijetna druščina, med njimi tudi znanci.
Razgledi do koder je seglo oko, sonce pa neusmiljeno. S pogledi smo objemli vršace okoli Kanjavca in nič nam ni bilo do tega, da bi zapustili to krasoto. V veliki želji, da bi bila smuka tista, ki si jo želi vsak turni smučar, se na samem vrhu nismo prav dolgo obirali. Pripravili smo se in ... uživanje se je začelo.
En sam juhuhu. Spustili smo se kar najbolj globoko se je dalo in nič nam ni bilo hudo vzpeti se še tistih nekaj višincev nad Prehodavce, od koder nas je do sedla Čez dol čakalo podobno "trpljenje" kot s Kanjavca čez Hribarice. Slišati je bilo le naše vriske.
Na sedlu smo se še malo pomartinčkali, potem pa izbirali najbolj smučljivo pobočje do doline. Plazovina je bila že oplemenitena s kamenčki in kamni, ampak to niti malo ni skalilo uživanja.
Še iskanje snega med ruševjem in po gozdu, potem pa smo se morali sprijazniti s kopnino. Smuči na nahrbtnike in še kratek sprehod do ceste, potem pa na zaključek v vas Trenta.
In na koncu ... ko smo se poslovili, smo bili vsi enotnega mnenja: bilo je krasno, nepozabno, dan presežnikov.
Verjamemo, da se, če ne prej, ob letu spet srečamo.
Ksenija Vogrinc