bo plezalo po jezu

... s katerega je skočil James Bond

Med 24 povabljenimi vrhunskimi plezalci s celega sveta se bo na drugi izvedbi tekmovanja Red Bull Dual Ascent borilo kar šest slovenskih mojstrov vertikale. Od 1. do 4. novembra ...

Tomaž Košir

Ko sta Domen Škofic in Janja Garnbret leta 2020 na trboveljskem dimniku preplezala izredno zahtevno in najdaljšo umetno plezalno smer na svetu, sta pravzaprav odprla pandorino skrinjico. “Takšna reč je izvedljiva in ne le to, tudi zelo atraktivna,” je završalo po plezalski sceni in širše. Da je bila tista smer postavljena le za vrhunsko slovensko navezo je mnoge tudi malo zabolelo, saj si je izziva zaželel še marsikateri vrhunski plezalec. Takrat, predvsem zaradi varnosti, ni šlo, smer je bilo nujno odstraniti takoj po vzponu…

Red Bull Dual Ascent, nekaj povsem novega
Minilo je dve leti, ko se je slovenski postavljalec smeri Simon Margon, ki je z ekipo postavil tudi prej omenjeno 360 metrov visoko smer v betonskem osamelcu nad Trbovljami, lani lotil še vrtanja v steno slavnega jezu Verzasca v Švici. Jez s katerega je privezan na bungee vrv (v filmu GoldenEye) skočil agent 007, je na svojem betonskem obrazu dobil barvne pege, simetrično posejane čez desno in levo lice navzgor. Rodilo se je nadaljevanje trboveljskega podviga, nakakšen spin-off, ki je v svet vertikalnih borcev prinesel možnost, da se plastičnih oprimkov v težkih umetnih večraztežajnih smereh dotakne več plezalcev in plezalk.
In ne le to, tokrat jih je čakalo tekmovanje. Nekaj povsem novega. Paralelno plezanje dveh 180 metrov visokih smeri za dvojice (naveze) izbranih mojstrov vertikale s celega sveta. Med njimi na prvi izvedbi tudi za tri Slovence - Domna Škofica, Jerneja Krudra in Luko Potočarja. Domen in Jernej sta plezala skupaj, Luka pa je imel španskega partnerja v navezi - Alberta Ginésa Lópeza.
Na koncu so bili lani trije Slovenci daleč najbolj uspešna nacionalna zasedba na tekmovanju, saj je bil Luka del zmagovalne naveze, Domen in Jernej pa sta tekmo končala kot druga. Pravzaprav sta bila na robu zmage vse do zadnjega raztežaja. Med štirimi najboljšimi z letnico 2022 so bili tako trije plezalci naši.

 

Letos kar tri slovenske naveze
Barve slovenske plezarije bodo v Švici, na drugi izvedbi tega tekmovanja, od 1. do 4. novembra branili Domen Škofic in Vita Lukan, Jernej Kruder in Julija Kruder ter Luka Potočar in Lučka Rakovec. Tri naveze, ki računajo na najvišja mesta na tekmovanju, kjer so bili lani trije Slovenci med najboljšo četverico.

Za pogovor smo ujeli Domna in Vito
Med treningom vrvnih tehnik za plezanje večraztežajnih smeri, ki so nujne za varno udeležbo na tej tekmi, smo ujeli Domna Škofica In Vito Lukan. Malo smo ju opazovali, na koncu pa smo se zapletli v zanimiv pogovor. Takšen, ki bo zagotovo zanimal tudi tebe. Beri torej dalje...

Domen, že lani si tekmoval na jezu v Švici, kakšni so spomini?

Domen: Lani je bilo vrhunsko, zato se tudi z veseljem vračam. Po plezanju na trboveljski dimnik sem bil navdušen, da se bo zgodilo nekaj podobnega, a sprva nisem bil prepričan, da bo izpadlo tako dobro. Šlo je namreč za povsem nov koncept tekmovanja. S soplezalcem Jernejem Krudrom sta imela do zadnjega raztežaja zmago v rokah, a se vama je na koncu izmuznila.

Kako zdaj gledaš na to?

Domen: Enako kot lani. Se je pač zgodilo. Že spodaj sva bila prepričana, da bova zmagala in res sva imela celo smer veliko prednost. Napaka je bila v tem, da nisva taktizirala, ampak sva ves čas plezala na polno, za čim boljši rezultat po času plezanja. Skratka ne le dovolj hitro za zmago. Fino je šlo, jaz sem bil že na vrhu zadnjega raztežaja, za mano bi moral v cilj priplezati le še Jernej. On bi dejansko lahko takrat pred plezanjem tega dela počakal na varovališču in se popolnoma spočil, pa Luka in Alberto ne bi prišla niti blizu. A se je odločil nadaljevati takoj, raztežaj pa le ni bil lahek in ga je navilo. Prsti so mu spustili in ko pri plezanju pride do tega, se le težko rešiš. Padel je in zmaga je šla po vodi. Kot velevajo pravila se je moral spustiti nazaj na varovališče in cel raztežaj ponoviti brez padca. Tudi s tem bi še lahko zmagala, a ko te močno navije, ko greš enkrat povsem do konca, je problem v tem, da te ne spusti kar takoj in to čakanje, da je Krudi sploh lahko ponovno štartal s spočitimi podlahtmi, je vzelo preveč časa. Je pa šlo pol zmage vednarle v Slovenijo, po Lukovi zaslugi, kar je super.

Letos sta na štartni list spet oba z Jernejem, a tokrat se pleza v mešanih navezah. Ti plezaš z Vito, Jernej s sestro Julijo, Luka z Lučko.

Domen: Ja, letos je koncept v tem spremenjen. Lani je imel pri naju Jernej vse pod kontrolo, kar se tiče večraztežajnih tehnik, saj je imel pri tem veliko več izkušenj iz naravnih sten. To je pri tem tekmovanju zelo pomembno, ne le zaradi varnosti, tudi za rezultat. Letos je ta vloga na meni, da znanje, ki sem ga dobil predvsem od Jerneja, prenesem na Vito.

Vita, sta z večraztežajnim plezanjem že vsaj malo prijatelja?

Vita: Z večraztežajnim plezanjem dejansko nimam velko izkušenj. V bistvu sem samo enkrat plezala v dolgi smeri, z Domnom lani, pa še takrat je on vodil celo smer. Na jezu se bova morala v vodstvu menjati, zato sva šla z Domnom danes čez vso to tehniko, predvsem čez delo z vrvjo in varovanje. Bo pa na jezu pomemben še faktor hitrosti, kar pomeni, da bova morala reči naštudirati dovolj dobro, da bom lahko vse delala avtomatizirano, pa vseeno stoodstotno varno. Mislim tudi, da k bolj domačim občutkom plezanju na jezu doda tudi to, da gre vseeno za smer, ki je narejena iz umetnih oprimkov, varovališča so optimalna. Zato mislim, da mi bo to bližje, kot če bi se dogajalo v naravni steni. Pred samim začetkom tekmovanja imamo v Švici na voljo tudi trening smer, kjer bova lahko izplila tehniko do konca in se vplezala.

Vita, ti imaš pred odhodom v Švico še eno zelo pomembno tekmovanje. Kako usklajuješ priprave na oboje?

Ja, tik pred tekmovanjem na jezu imam še evropske kvalifikacije v olimpijski kombinaciji za nastop v Parizu. Tekma le za evropske plezalce in le zmagovalca dobita vstopnico za Olimpijske igre. Glede na celotno sezono letos mislim, da imam glede na celotno sezono letos še vedno določene možnosti, da zmagam. Zato sem se odločila, da v to tekmo vložim vse, tudi na račun kakšnega pripravljalnega plezanja za Švico. Ampak kar se tiče plezalne pripravljenosti to pomeni, da bom tudi na jezu res v najboljši formi, tehnično pa morava seveda potrenirati toliko, da bova tam plezala varno. Se bom pa potrudila, da bom pri tem tudi hitra (smeh)…

Koliko sta pa kaj v navezi z drugima dvema slovenskima dvojicama za nastop v Švici? Je v zraku kaj tekmovalnosti, ali je pri tem tekmovanju vseeno bolj prijateljsko vzdušje, tisto pregovorno plezalsko?

Domen: Mislim, stvar je resna (smeh), res resna, kar “na hard” (smeh). Ponoči se na skrivaj obiskujemo in opazujemo čez okna, če kdo slučajno trenira vrvne tehnike (smeh)…

Izenačena konkurenca in malo zdrave tekmovalnosti je nedvomno dobra popotnica, da boste Slovenci v Švici zelo močni. Bodo prve tri naveze na koncu slovenske?

Domen in Vita: Ja, lepo bi bilo in je mogoče.

Kaj pa vidva dejansko pričakujeta od udeležbe oz. kaj je vajina motivacija? Vrhunski rezultat ali prevsem užitek pri plezanju kakršnega si ne moreš privoščiti vsak dan?

Domen: Kar se mene tiče predvsem, da bova uživala! Zato se jaz na to tekmovanje tudi vračam. To je kot bi sodeloval v eni takšni živi igrici. To, da ti nekdo na steno jezu postavi oprimke, v zahtevnih kombinacijah, in v tako visoki smeri, je noro. Že po dimniku v Trbovljah sem si rekel, da je to reč, ki jo doživiš enkrat v življenju in se sprijaznil s tem, da je mimo, zdaj pa imam možnost nekaj podobnega početi že tretjič. Noro sem hvaležen za to. Nam je pa seveda vrhunskim tekmovalnim plezalcem vedno fino plezati na limitu, to naredi reč še bolj zabavno, tako da mislim, da bova oba poskusila dati od sebe tudi rezultatski maksimum. Moram pa še enkrat poudariti, da je najin fokus pri pripravah na to tekmo predvsem varnost. Ne hitrost. Do tekme se želiva predvsem do potankosti pripraviti na tehničnnem področju, pri delu z vrvjo. Najpomembneje je, da se pri takem plezanju zabavaš varno.

Letos bosta smeri nekoliko težji od lanskih. Je to dobro, glede na to, da gre v svojem bistvu za tekmovanje v hitrem plezanju? ​Je kombinacija težkega plezanja in hitrosti realna?

Domen: Seveda. Mislim, da je dobro, da je smer težka. Tako pri tekmovanju pride do izraza vrhunska plezalska pripravljenost in samo plezanje, ne le hitenje pri delu z vrvjo, kjer je na koncu najboljši tisti, ki dobro “štrika”, kar je potem nenaravno. Ker bo smer težka, bo mogoče treba tudi malo več taktičnih odločitev, da se morda vmes na varovališčih malo več ustavlja in spočije. Potem bo kdo padel in to ne zxato, ker bi mu spodrsnilo pri norenju, ampak ker mu bo preprosto težko. Potem bo spet pomembna odločitev koliko počivati pred ponovitvijo raztežaja, ali na težkem mestu še malo povadiš, preden greš še enkrat in podobno.

Vita: Meni se tudi zdi, da je težko plezanje dobra stvar. Lani, ko je Krudi padel skoraj na koncu smeri, ko mu je postalo težko, je bila to drama, nenaden preobrat, na ta način pa tekma postane še bolj zanimiva in s težjo smerjo je tega lahko še več. Super tud za gledalce in plezalce. Če pogledam naju, nama je težko plezanje tudi nasplošno bolj pisano na kožo. Nisva najhitrejša, lahko pa stisneva kar težke reči in to počneva dlje časa.

Oba sta klasična tekmovalna plezalca. Se vama zdi, da bi v prihodnosti, z razvojem športa, tovrstna večraztežajna tekmovanja lahko postala tudi uradna disciplina?

Domen: Rekel bi, da v to ne verjamem. Pa ne zato, ker ne bi bilo dobro, ampak zato, ker je malo lokacij za kaj takega in ker je izpeljati tako tekmovanje res velik velik zalogaj in ni veliko organizatorjev, ki bi si to lahko privoščili, finančno in tehnično, logistično. Trenutno je le eden z dovolj velikimi krili. Mednarodna plezalska organizacija s težavo spravi pod streho trenutni svetovni pokal, še kaj takega zraven je zgolj iluzija. Ima pa ta koncept lahko prihodnost v obliki specialnih masters tekmovanj, kar ima tudi svoj poseben čar.