Delo, Šport - Janez Porenta: Športno plezanje. Zmagovalka svetovnega pokala Mina Markovič tudi na vrhu ve, da bi se dalo še bolje
Ljubljana – Kar so v slovenskem športnem plezanju začele Martina Čufar, Natalija Gros in sestri Vidmar, je do skrajnosti izpopolnila Mina Markovič, ki se je letos veselila naslovov najboljše v svetovnem pokalu v težavnosti in kombinaciji. Je tipična perfekcionistka, ki tudi na vrhu ve, da bi se dalo še bolje.
Kaj je v športnem plezanju pomembneje – telo ali glava?
Pomembna je kombinacija telesne pripravljenosti, glave in tehnike. Moč in vzdržljivost bolj predstavljata neko osnovo in dobro izhodišče, da si lahko uspešen plezalec. Zelo pomembna je glava – tu mislim na zaupanje v lastno pripravljenost, tehnično znanje, pripravo, koncentracijo, umiritev in dobro načrtovano plezanje v smeri, pa tudi odločno in brezkompromisno plezanje, ko to zahteva položaj.
Ste študentka psihologije – koliko vam teoretično znanje s predavanj pomaga, ko v steni razmišljate, kako naprej?
Čeprav imam precej znanja in bi ga lahko dobro aplicirala na plezanje, se ga skušam čim manj oklepati. Pri plezalni pripravi raje gradim na doslej s prakso pridobljenih izkušnjah, ki zame preverjeno delujejo.
S Korejko Jain Kim sta v zadnjih dveh sezonah povozili konkurenco. V čem je ključ do uspeha?
Po pravici povedano – ne vem. Obe sva zelo predani športu, motivirani, kakovostno trenirava in imava dober potencial. Toda tekmovalk, ki tudi dobro trenirajo in želijo biti povsem v vrhu, je precej, tako da ... Res ne vem.
Že lani ste bili blizu vrha, letos pa ste šli do konca. Je to posledica boljšega treninga ali večje »kilometrine«?
Ob koncu lanske sezone sem dobila nov zagon, saj sem videla, da lahko s trdim delom pridem povsem na vrh. Letošnji dosežki so plod dobro načrtovanega in sistematičnega treninga v preteklih letih, za kar gre zahvala trenerju Romanu Krajniku, s katerim sodelujem zadnja tri leta. Obenem sem si začela letos bolj zaupati in verjeti vase in v to, kar zmorem.
Ste izjemno vsestranska plezalka, vrhunske rezultate dosegate tako v težavnostnem kot v balvanskem plezanju. Je poletni preklop od balvanov k težavnosti za vas zahteven?
Ta preklop ni niti pretirano lahek niti nemogoč. Balvani zahtevajo ogromno moči, tehnike, dinamičnosti in iznajdljivosti, vzdržljivost pa ni tako pomembna kot pri težavnosti. Ko pa enkrat dosežeš tako visoko raven v težavnosti, kot sem jo sama, lahko vrhunsko nastopaš tudi v balvanih. Tu mi bržkone pomaga tudi moja velika moč – nekateri celo trdijo, da jo imam za težavnost kar preveč – in je preklop lažji in hitrejši. Zagotovo je treba prilagoditi pristop in tehniko, ob koncu sezone balvanov pa je potrebnega nekaj dela za nadgraditev vzdržljivosti.
Zagotovo se dobro zavedate, da bo tako vrhunsko sezono, kot je bila letošnja, težko ponoviti.
Rezultatsko zagotovo, vem pa, da imam še ogromno možnosti za napredovanje. Motivacije mi tako ne manjka, saj vidim, da je področij, na katerih lahko napredujem, gradim in izboljšam svoje plezanje, še veliko. Nekaj pa je seveda tudi še tekmovalnih izzivov, ki jih še nisem osvojila.
Je športno plezanje panoga, s katero se – grdo rečeno – splača ukvarjati?
Finančno gledano ne, niti na takšni ravni, kot jo trenutno dosegam sama, ni ravno dobičkonosna dejavnost. Če želite milijone, raje izberite kak drug šport. Vendar pa smo plezalci tudi sicer precej skromni in nam ni nič nenavadnega na pripravah ali tekmovanjih spati v šotoru ali telovadnici, kuhati v avtu ... Če te izberejo v reprezentanco, stroške posameznega tekmovanja krije zveza, za treninge pa tekmovalci skrbimo sami.
Ste tudi v »civilu« takšni, kot ste v steni – odločni, preudarni, pogumni, disciplinirani?
Da, popolnoma! Dobro ste me opisali; če bi sama izbirala pridevnike o sebi, nisem prepričana, da bi se tako »zadela«.
Bo po vašem mnenju športno plezanje kdaj olimpijska panoga?
Nisem prepričana. Trenutno se sicer nekaj premika, še zdaleč pa ni jasno, ali bomo leta 2020 plezali tudi na OI. Si pa športno plezanje glede na potek tekmovanja, merljivost, zanimivost, konkurenco in razširjenost zagotovo zasluži prostor med olimpijskimi športi.
Kaj boste počeli v mrtvi sezoni, v zimskih mesecih, ko za športne plezalce ni tekem svetovnega pokala?
Sezona se resda začne šele aprila, kar pa ne pomeni, da plezalci čez zimo spimo. Decembra ponavadi sledi nekaj oddiha, treninge pa začnem že januarja. Ravno kakovostna »baza« in dober trening v prvih treh mesecih leta sta ključ do uspeha v tekmovalni sezoni. Kar poseješ do spomladi, boš žel celo leto.
Kako usklajujete športne in študijske obveznosti?
Glede na količino časa, preživetega v tujini, kar uspešno. Bi se pa dalo – kot pri vsaki stvari – uskladiti še bolje.
Konec tedna vas čaka še finale DP v Kranju. So vam po dolgi in naporni sezoni domača tekmovanja morda odveč?
Pravzaprav se Plezalnih dnevov Kranja zelo veselim! Morda zato, ker so nekako zadnji dogodek v letu, ko se plezalci zberemo na enem mestu. Na domačih preizkušnjah načeloma rada nastopam predvsem zaradi družabnih dejavnikov in mi ne predstavljajo pretirane obremenitve.
Janez Porenta
Foto Aleš Černivec
Pomembna je pot, ne cilj
Mina Markovič je 24-letna Ptujčanka, v zadnjem obdobju razpeta med Ljubljano, kjer živi, in Škofjo Loko, kjer trenira pod taktirko Romana Krajnika. Študentka 4. letnika psihologije se je letos veselila zlata v skupnem seštevku težavnosti in kombinacije, zmagala pa na šestih tekmah svetovnega pokala. V prostem času si privošči sprehode v naravo, tek, poslušanje glasbe, pogovore ob kavah s prijatelji. Rada raziskuje svet, pleza na naravnih stenah, potuje, spoznava različne kulture in stile razmišljanja. Njeno vodilo je: Pomembna je pot, ne cilj!