Perovski list - Ivana Skamen: ... alpinist iz Kamnika. S ponosom!
Kaj je Marko Prezelj? M'rskej!
Če ste radovedni kot jaz, vam priporočam, da ga »obiščete« na Spletnem bivaku! Več o njem lahko preberete tudi na različnih spletnih straneh. Kaj je res in kaj ne, pa preverite pri Marku Prezlju osebno.
Spodaj zapisano je sledilo njegovemu nasvetu in prestalo preveritev.
Postavlja se na ogled in branje, hkrati s povabilom, da se nama pridružite
pri postavljanju trdne »naveze« s svojim krajem!
(Ivana Skamen, Perovljanka)
Pobuda
Najino srečanje ni bilo plod Markovega hudomušnega nasveta iz njegove spletne vizitke. Zgodilo se je na pobudo snovalcev vsebine Perovskega lista, da v njem spregovorijo znani in spoštovani krajani, ki se trudijo živeti in delati po takšnih postavah, da naš planet ohranja vsaj malo občečloveške, socialno občutljive in zelene podobe. Tisto, ljudem prijazno in zeleno podobo, ki jo sodobni gladiatorji zavedno ali nezavedno (oboje je enako hudo) z nerazumno lahkoto in naglico spreminjajo v betonsko obličje.
Marko Prezelj je eden takšnih naravovarstvenikov! Zato si je prislužil »nominacijo« v vrsti naših sogovornikov. Je alpinist, alpinistični inštruktor, gorski reševalec, inštruktor alpinizma v Športni enoti MORS, gorski vodnik in fotograf. Z družino (ženo Katjo in sinovoma Timom in Borom) varno »bivakira« na skrajno severnem robu naše krajevne skupnosti.
Alpinist z veliko začetnico
Marko Prezelj je Alpinist z veliko začetnico. Od leta 1982 je opravil preko 2000 alpinističnih tur v Dolomitih, Alpah, Himalaji, Karakorumu, Patagoniji, El Capitanu, Skalnem gorovju, Aljaski, na Škotskem, … Morda še kje, kar ni zapisano v njegovi spletni vizitki, saj mi je v pogovoru zaupal, da mu za dopolnjevanje spletnega bivaka, od koder sem navedbe prepisovala, zmanjkuje časa …
Po pravici spregledan?!
Z mediji ni v najboljši »navezi«. Rad pleza v tišini. Da sliši plamen in čuti ogenj v sebi, ki ga žene naprej. Na vrhu plamen pojenja in ogenj ugasne. Ostane le pepel, s katerim se Marko vrača v dolino. Z njim in brez »okraskov«izdelanim poročilom o turi, kar je njegova službena obveznost, si mediji ne morejo kaj dosti pomagati. Če »material« za objavo (in po možnosti zabeljen z »ocvirki«) ni »vroč«, ga mediji pogosto spregledajo. Marku je tako kar prav. Doživetja z najbolj močnim in čistim okusom so in ostanejo last človekove intime.
Srečanje
Zato me je Markova takojšnja podpora in pripravljenost za sodelovanje pri izdaji krajevnega časopisa presenetila in razveselila. »Idejo o glasilu krajevne skupnosti podpiram! Ljudje živimo mimobežno, čeprav v skupnem okolju. Glasilo bo verjetno en prispevek k zbliževanju.« Čas srečanja sva, kot je predlagal v vzpodbudnem elektronskem pisemcu, dogovorila telefonsko. Konkretno, brez nepotrebne vljudnostne besedne navlake, ki umetno dviguje ceno človekovi pomembnosti. Dogovorjeno in storjeno še istega dne. Oba natanko ob uri. V srčiki naše krajevne skupnosti in v neposredni bližini njenega »sedeža«. Poiščeva mizo, ki obeta dovolj miru za pogovor in za katero strežejo pijačo. Že požirek ali dva blagodejno vpliva tudi na »metuljčke« v (mojem) želodcu, ki priletijo, če hočem ali ne, ob začetku novega znanstva. Markov nasmeh in pomežik soncu, ki mu ob zatonu nagajivo sili v oči, jih odžene! Pa se nasmehnem še jaz; nagajivcu na nebu in njegovi »žrtvi« na zemlji. Pri nasmehih ostane. Ves čas pogovora. Tudi živahnost, ki sije iz Markovih oči, ne zbledi. Pristaja mu. Mehča (pre)zgodnje stezice na njegovem obrazu.
Tako se je začelo najino srečanje; naravno, neposredno in pripravljeno na iskreno in trdno »navezo« z najinim krajem.
Vdanost alpinizmu v mavrici izpovedi
Najprej je bila samo otroška želja in radovednost, nato spoznavanje, premagovanje, dokazovanje, plezanje; vzponi in odprave. Vedno višje in dlje, v hribe, ki jih »dolinske dobrine« (oprema, vremenske napovedi, telefoni, …) še niso dosegle in »zmanjšale«. Pravi alpinist se le v »očiščenih« hribih lahko sooča in kali z negotovostjo in tveganjem. Da se ju nauči prepoznati in premagati, ko brani svojo varnost. Brez nenehnega klesanja v gorah in stenah ne gre. Bolj ko so trde, bolj se je treba klesat; včasih se je treba znati tudi pripogniti in doživeti veliki trenutek dvoma v steni. Kdor tega ne doživi in ne zmore, ne more v steno.
Preseganje lokalnih meja in menjava soplezalcev Marku prinese nova odkritja in preizkušnje, pa tudi nove izpolnitve.
Med mavrico njegovih izpovedi dve še posebej odsevata: odprave in vzponi z mladimi alpinisti in vodništvo. V prvi najde razodetje romantične nostalgije, ker v mladih alpinistih prepozna samega sebe pred dvajsetimi leti. »Kakšen kljukec sem bil!« Hudomušno oceno Mark pospremi s širokim, odpustljivim nasmehom.
V drugi najde razodetje največjega užitka, da z nekom deliš veselje in ponos ob premikanju osebnih meja zmogljivosti in mu pomagaš ter ga vodiš varno na cilj. Oboje zahteva celega človeka, učitelja in psihologa, da si mladi alpinisti naberejo dovolj lastnega znanja in izkušenj, obiskovalci gora pa veselje za nove poti in cilje. Iskrena naklonjenost, lastne izkušnje in trud dopolnjujeta njegov manjko formalnih pedagoških in psiholoških znanj. Ne dvomim, da uspešno, saj z enimi in drugimi nadaljuje skupne poti.
Mavrica izpovedi Marku pritrjuje, da je alpinizem mogoče uživati zelo dolgo. Na različnih nivojih mu človek lahko ostane zvest vse življenje. Spoznava, da mu ti prinašajo »dodano vrednost«, v katero kot mlad alpinist ni verjel. Namreč to, da alpinizem ni samo vrhunski šport. Lahko je tudi nesluteno doživetje, ki spolzi na raven gorske pripovedke. Verjeli ali ne, Marku se je z vodenjem in vodništvom začel dogajati romantični alpinizem.
Ob dejstvu, da bo oktobra izgubil »službo« pri MORS-u (pri 45 letih postane administrativni višek kljub statusu vrhunskega športnika), se mu torej dogaja najboljše. Zato je skrb za prihodnost odveč. »Službe res ne bom imel, delo pa!«
Ni vse zlato, kar se sveti
Je edini Slovenec, ki je dvakrat prejel Zlati cepin, enega najvišjih alpinističnih priznanj. A ima do tovrstnih nagrad kritično mnenje, ki ga je tudi javno izrazil. Najboljšega vzpona se ne da določiti na osnovi primerjave vzponov. Vsak vzpon je zgodba zase. Vsako dejanje v hribih je obremenjeno z neko osebno noto in človek nekaj poudari, nekaj zamolči. Nekdo drug bi zgodbo povedal drugače. Zgodi se, da v lahkih hribih doživiš preveč resnega in v resnih hribih preveč lahkega, da bi lahko te ocene jemal absolutne. To je nekako tako, kot če bi se oče ali mati treh otrok morala odločiti za »najboljšega«!
Drugačen je njegov odnos do tako imenovanih komercialnih nagrad. Mednje sodi nagrada Eiger, ki jo je pred dnevi tudi prejel. Z njo se promovira mogočni Eiger z vasico Grindelwald. Spletna novica Planinske zveze Slovenije o njegovi nominaciji med drugim navaja: »… Marko Prezelj je do nominacije prišel zaradi svoje močne osebnosti, ki ga še vedno žene v alpinizmu. Opisujejo ga kot gorskega vodnika in fotografa in enega najboljših kombiniranih plezalcev na svetu, ki je odprl vrata tovrstnemu plezanju na velikih višinah. Bolj je smer kompleksna, večji izziv mu predstavlja« … Med tremi svetovno znanimi nominiranci je Marko prejel največ glasov.
Vse poti vodijo domov
Kamnik, za katerega pravi, da je njegovo mesto. Perovo je kraj, kjer je dom njegove družine, Bakovnik je kraj in dom njegove mladosti, Križ kraj in dom zgodnjega otroštva. Morda, kmalu tudi kraj novega doma … A zanj so vsi kraji – Kamnik.
Od svojega najzgodnejšega polnega zavedanja je (kamniški) alpinist. Svoj kraj in Kamnik nasploh ima rad. V njem je vse, kar ima rad: žena, otroka, starša, sorodniki, prijatelji … Rad ima tudi svojo sosesko, a če bi znotraj krajevne skupnosti lahko izbiral, bi se preselil na nasprotni breg Kamniške Bistrice, ker je bolj zelen. Pomirja in hkrati vznemirja ga jutranje in popoldansko zatišje, ki je nadomestilo hrup in vrvež prihajanja in odhajanja delavcev na delo in iz dela v bližnje Eto, Svilanit in Titan. Koliko delavcev še ima delo in koliko časa še?! Markova družina je njihova zvesta potrošnica. Četudi so izdelki kak cent dražji, so domači in kvalitetni. Kako praktično je imeti Titanovo ključavnico, je preizkusil pred dnevi: v nekaj minutah so jo popravili. Od drugega proizvajalca, še posebej bolj oddaljenega, bi jo lahko samo zamenjal z novo! Takšno lokalno okolje je prednost, ki bi se je morali vsi zavedati in bolj s pridom tudi izkoristiti. Le tako bo sklenjen naravni krog proizvodnje in trošenja materialnih dobrin! Mlekomati so zadetek v polno: odprti so noč in dan, ponujajo domač in kvaliteten izdelek in kmetu gre denar naravnost v žep. Veliko domačih pridelkov na njihovi mizi je iz kamniške tržnice, ki bi lahko še povečala ponudbo.
Slovo
Vse prebrano (in malček tudi »izposojeno« iz prebranega), slišano in zapisano so samo drobec ujetih alpinističnih utrinkov Marka Prezlja. Veliko se jih je nabralo, kajti, položeni so mu bili že v zibelko, čeprav le kot znamenje alpinistične usode. Verjamem, da jih ne bo opustil in zavrgel.
Kaj in koliko mu pomenijo, bolje od njega samega, povedo njegove fotografije. Prizori čarajo neverjetne podobe iz njegovih poti. Pot do čarovnije je preprosta: Vabljeni v spletni bivak Marka Prezlja!
Ivana Skamen