Deset let je že od kar smo v našem Planinskem društvu Podnanos prvič odrinili na tuje in že kar prvič na najvišjo goro Mont Blanc - Marko Nabergoj
Kdor Dolomitov ni spoznal…
Deset let je že od kar smo v našem Planinskem društvu Podnanos prvič odrinili na tuje in že kar prvič na najvišjo goro Mont Blanc.
Tudi kasnejši izleti niso bili nič manj ugledni: Marmolada – najvišja gora Dolomitov, Grossglockner – najvišja gora vzhodnih Alp, Paklenica – raj za plezalce, Watzmann – »najvišji vrh Nemčije« in še in še… do lani, ko nam je vreme sicer najprej preprečilo vzpon na Gross Venediger a je skupina naših gornikov v naslednjih tednih vzpon vendarle opravilla.
Naših pohodov se je vedno udeleževalo lepo število planincev, najpogosteje pa smo na pot odrinili, kar z »ta velikim« avtobusom. Ni šlo vedno brez težav, a smo jih tako ali drugače premostili. Skovali smo vezi, hribovsko okolje nas je povezalo, doživetja so ostala nepozabna, spomini večni…
Letos pa smo se v sredini avgusta ponovno podali v Dolomite, saj kdor Dolomitov ni spoznal, ni doživel hribovskega cveta.
Sella: Piz Boe. 3152 m – tritisočak za vsakogar
Cela vojska planincev s PD Podnanos je začela Passo Pordoi (2239 m), po raznih smereh naskok proti vrhu. Najizkušenejši po zelo zahtevni ferati Piazzetta, nekateri nekoliko s pomočjo gondole, večina pa po srednje zahtevni stezi s sedla. Vrh je doseglo kar 57 udeležencev, natanko 40 pa jih je prvič stalo na tritisočaku – to je bila tudi glavna ideja vzpona in za številne očitno dovolj močna motivacija. Če so pri vzponu nekateri že občutili prve znake višine je spust potekal brez težav. Z avtobusom smo pot nadaljevali po Dolomitski cesti čez Falcarego, preko Cortine v Piave di Cadore, kjer smo se utaborili. Ta kraj ni poznan samo po tisti pesmi: V laseh nosila je rdečo rožo – up je le v hrib Cadore Cadore, ampak je tudi rojstni kraj znamenitega renesančnega slikarja Tiziana.
Tofane – mogočna gora nad smučarskim centrom Cortino d’ Ampezzo
Prva skupina »feratarjev« je začela vzpon koče Pomedes, kjer so vstopili v znamenito
Punta Anne. Dolg in tehnično zahteven vzpon jih je privedel na Tofano di Mezzo (3244 m) in Tofano di Dentro (3238 m).
Tudi druga skupina je osvojila Tofano di Dentro, sicer po nekoliko lažji smeri. Ostale skupine smo po raznih smereh krožile po pobočju sicer razgledne gore, a nam ga ta dan zaradi goste megle ni naklonila. Morda so bile ferate ravno zato nekoliko lažje, manj prepadne, ampak konec koncev smo se z gore vrnili z izrednimi uspehi. To smo kasneje v kampu ob reki Piavi tako
popraznovali, da smo skoraj obudili mit iz prve svetovne vojne in pregnali Italijane še dlje. Nekateri sosedje v kampu so zvečer res priklapljali prikolice in se nam v zabavo selili na drugi konec kampa. Res smo bili velika in mogočna pa tudi usklajena in dobro organizirana z vojskovodji – vodji skupin: Boštjan Nabergoj, Andreja Pižent, Martin Žvanut, Jože Kodre in Marko Nabergoj pa z tehničnim osebjem na čelu z Jurijem Koritnikom in kuhinjo z Rino Bratož, Marinko Curk in Jožico Kodre.
Tre Cime – znamenite tri špice ali najbolj fotogenična gora
Po zajtrku smo se podali proti Trem Cimam in opravili krožni nezahtevni pohod okrog njih. V molku in spoštovanju smo vstopali v katedralo pred tri oltarje. Tine Mihelič jih je takole opisal: »Arhtektonska enotnost, izjemna izklesanost ostenij, njihova višina, neprekinjena vertikala in monolitnost, vse to daje Cimam resnično fantastično podobo, ki presune vsakega obiskovalca. Nedvomno sodijo Cime med najbolj znane, gledane in fotografirane (pa tudi fotogenične) gore na Zemlji.«
Ocenjujem, da je bila letošnja odprava v Dolomite eden največjih društvenih uspehov. Sicer smo višje in tudi zahtevnejše gore odvajali že pred leti, ampak skupinsko gledano takega rezultata nismo še dosegli – 57 planincev na tritisočaku. Drugo leto pa gremo naproti napovedanemu štirisočaku Gran Paradisu.
Srečno
Marko Nabergoj
fotografije: Tina Skupek in Uroš Trošt