Boris Strmšek: 15. februarja 2010 se nas je kar lepa skupinica slovenskih gornikov odpravila preko Dohe v Katarju do Nairobija v Keniji, kjer se je pričela naša afriška pustolovščina.
17 nas je bilo v skupini, ki je bila večinoma s štajerskega konca, naši cilji pa so bili kar pestri. Skupino smo sestavljali: Ana Benedičič, Alenka Es, David Čuček, Husejn Djuherič, Zinka Berk, Zdenka Kos, Simona Debeljak, Branko Jazbar, Marjana Mohorko, Marjeta Lešnik, Jadranka Furjan, Branko Dokl, Terezija Ribič, Anton Žižmond, Marjan Smole, Mateja Grat in Boris Strmšek.
Že dan po prihodu smo se iz Nairobija odpravili v Narodni park Mt. Kenya, kjer kraljuje istoimeni vrh, ki je obenem najvišji v Keniji in drugi najvišji v Afriki. Najvišja vrhova Batian (5199 m) in Nelion (5188 m) sta rezervirana za plezalce, naš cilj pa je bil tretji vrh Mount Kenye – Point Lenana (4985 m). Vzpon smo opravili po poti Chogoria, sestopili pa smo po poti Sirimon, naša tura pa je trajala vse skupaj pet dni. Na vzponu, ki se je pričel nekje na višini 2400 m, smo dva dni spali v šotorih, na sestopu po drugi strani pa smo prenočevali v kočah. Gre predvsem za velike razdalje, kjer se klima in vegetacija precej spreminjata. Nižje je deževni gozd, nad njim nekakšna visoka savana (moorland), proti vrhu pa se tale »botanični vrt« spremeni v klasično visokogorsko pokrajino (alpine desert). A je treba priznati, da je bilo tukaj vode veliko, saj nas je večkrat namočil tudi dež, na vrhu pa nas je celo pričakal sneg, tako da o kakšni puščavi seveda ne moremo govoriti. Prej o visokogorskem močvirju.
13 nas je osvojilo Point Lenana, skupaj z nami so bili na vrhu tudi trije kenijski vodniki, ki jih je treba obvezno imeti zraven, ostali štirje pa so dosegli Simba Col (4620 m), preko katerega smo nato vsi sestopili navzdol do koče Shipton (4200 m) in dalje v dolino. Na vrhu smo bili 19. februarja. Bilo je nekaj glavobola, kar je za takšne višine seveda običajno, pot pa je izredno dolga, saj smo naredili vse skupaj okoli 60 km.
Po aklimatizaciji na Mt. Kenyi smo se odpravili v Tanzanijo. 7-urna vožnja iz Nairobija v Arusho (pribl. 250 km) je predstavljala veliko poskakovanja po cesti, ki je v gradnji in je vsaj polovico obidemo po prašnih ter razritih makadamih. Zanimivo!
Enodnevni počitek v Arushi, smo izkoristili za potep po mestu, ki je sestavljen predvsem iz otepanja vseh mogočih prodajalcev in vodnikov, ki bi nam radi »pomagali«. A nič ni zastonj, tudi pomoč ne, to hitro spoznaš. Na srečo smo se po prostem dnevu že spet odpravili novim gorniškim pustolovščinam naproti. Dve uri vožnje z avtobusom nam je vzela cesta do izhodišča pri Marangu Gate (1970 m), ki je še kar spodobna. Tukaj so našo odvečno opremo vzeli nosači, ki jih je bilo kar lepo število, čez 30. Če prištejemo še štiri vodnike, njihove pomočnike, kuharja s pomočnikoma in strežno osebje ter seveda našo skupino, nas je bilo vse skupaj okoli 60. Po prijavi na vhodu v Narodni park Kilimanjaro in ureditvi vseh formalnosti, nas je čakalo še dobre tri ure hoje do koče Mandara (2700 m). V deževnem gozdu nas tokrat ni opral dež, kljub vsemu pa smo imeli dežnike za vsak slučaj vselej pri roki oziroma na nahrbtnikih. Druga etapa do koče Horombo (3720 m) je vzela nekoliko več časa, saj je bila tudi razdalja nekoliko večja, zapustili smo gozd in se vzpenjali po večinoma zelo položni poti čez savano med travo in nizkim grmičevjem. Na koči Horombo smo ostali tudi naslednji dan za dodatno aklimatizacijo, ki smo jo večina izkoristili za krajše vzpone. Del skupine se je odpravil do koče Mawenzi (4500 m) pod istoimeni vrh, ki velja za stranski vrh Kilimanžara, Mawenzi pa je visok 5149 metrov, zgornji del predstavljajo nazobčani grebeni in strma pobočja iz pretežno slabe skale. Drugi del skupine se je imel namen povzpeti do tako imenovane Zebra Rock (pribl. 4000 m), pa so nato šli še nekoliko višje.
Četrti dan je predstavljal premik na naslednjo kočo – Kibo (4700 m) pokrajina je vse bolj puščavska, pot spet precej položna. Od tukaj sredi noči krenemo proti vrhu. Vreme se sicer vsak popoldan poslabša, saj se iz doline dvignejo megle, vendar je kazalo, da bomo na vzponu proti vrhu imeli jasno nebo in skoraj polno luno. Popoldanska priprava na vzpon in hitri odhod na počitek. Vstajanje je bilo okoli 23. ure zvečer.
Po čaju oziroma kavi in piškotih, smo se podali na zadnji vzpon. Tokrat je bila naklonina nekoliko večja, pa vendar nič kaj posebnega za tiste, ki se veliko potepajo po hribih. Gruščnata pot je vijugala čez pobočje, osvetljeno z luninimi žarki. Del skupine je odšel naprej, del skupine pa se je vzpenjal nekoliko počasneje. Ko smo ob pol petih zjutraj stali na robu kraterja pri točki Gilman's Point (5685 m), ni bilo o prihajajočem dnevu še ne duha ne sluha. Temperatura je bila še kar spodobna, okoli deset pod ničlo. V skupini nas je bilo šest, zraven je bil vodnik Antonio in za nami še njegov pomočnik. Nekaj fotografij, kratek počitek, prigrizek, nekaj tekočine, nato pa počasi naprej proti vrhu, ki se je v luninih žarkih bleščal pred nami. Na Stella Pointu se nam pridružijo gorniki s poti Machame. Zadnje metre proti vrhu skoraj stečemo in nekaj minut čez šesto zjutraj (28. februarja 2010 je bilo) smo na Uhuro Peaku (Vrh svobode), s 5895 metri najvišji točki Kilimandžara. Sonca še vedno nikjer, počasi pa se je pričelo daniti.
Čestitke, navdušenje, stiski rok in trepljanje po ramenih. Fotografiranje, prsti postanejo hitro trdi od mraza. Končno se kmalu po pol sedmi prikaže sonce. In kmalu je temperatura bolj prijetna. Mi pa se zapodimo navzdol. Na robu kraterja med Gilman's Pointom in Stella Pointom srečamo še štiri člane naše skupine z vodniki. Štirje so se obrnili, že prej pa smo pustili eno članico ekipe v Arushi, eno na koči Horombo, ena pa je čakala na koči Kibo. Hitro nekaj besed, malo se poveselimo, nato pa eni navzgor, drugi navzdol. Okoli osme ure je tudi njihova skupina osvojila vrh gore.
Proti poldnevu smo bili vsi nazaj pri koči Kibo, nato pa smo nadaljevali sestop še do koče Horombo. Zadnja noč na gori, naslednji dan pa proti gozdu in skozenj do Marangu Gate, kjer smo prejeli diplome tisti, ki smo stali na Uhuro Peaku. Statistiko, ki govori v povprečju o 40 % uspešnosti, smo sicer presegli, vendar bi z manj zdravstvenih težav in tudi kakšnim kančkom več poguma lahko bili še uspešnejši. A je bilo vseeno lepo in nove iskušnje so tudi zlata vredne.
Da bi spoznali še kaj od tukajšnje pestre narave, smo se odpravili na tridnevni safari. Narodni park Tarangire, Narodni park Lake Manyara in naravni rezervat Ngorongoro so nas utrudili skoraj bolj, kot vzpon na Kilimandžaro. Tri dni v terenskih vozilih, s katerimi smo se prebijali sicer po dokaj solidnih makadamih in kolovozih sredi izredno pestrega živalskega sveta večinoma savane, ki jo krasijo raznovrstne akacije in fascinantni baobabi oziroma menda kruhovci po naše. Sloni, žirafe, zebre, antilope, gazele, gnuji, povodni konji, svinje bradavičarke, gepardi, celo leve smo srečali, da o številu ptic sploh ne govorimo … Krater Ngorongoro nas je mogoče še najbolj fasciniral, mogoče tudi zaradi klime, vsekakor pa zaradi svoje živalske pestrosti, ki se dogaja znotraj zelenega kraterja že davno ugaslega vulkana. Nekakšen živalski raj na višini okoli 1600 metrov, ki ga obdaja 500 do 600 metrov visok gozdnati rob kraterja. Skratka, se tem smo zaključili naše tritedensko potovanje, ki je bilo izredno pestro in smo na njem spoznali marsikaj novega. Ter nam je dalo hkrati novih idej in ciljev za prihodnje.
Vso zadevo smo izpeljali preko agencije Hartebeest Safaris iz Arushe.
Besedilo in fotografije Boris Strmšek